Jedro

Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 282/2015 z dne 17. 12. 2015 dopustilo tožnikovo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se pri odmeri višine preživnine upošteva denarna pomoč tožnikovih staršev.

Materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR) so pravni pojem, ki mu v dejanskem življenju ustreza vse tisto zavezančevo premoženje, ki po svoji naravi lahko denarno krije stroške za življenjske potrebe otroka, s katerimi se zagotavlja uspešen telesni in duševni razvoja otroka (129.a člen ZZZDR). Te lastnosti nima samo plača zavezanca, marveč tudi vsi ostali dejanski prejemki (npr. socialne dajatve). Dejanski prejemek, ki ga zavezanec lahko po dejanski naravi namenja za zagotavljanje otrokovih potreb, pa je tudi darilo, ki ga prejme ali prejema. Ker darilo dejansko ni izvzeto iz zavezančevega premoženja in ker tudi ni nobenega stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo prejeto darilo pravno izvzeto iz sredstev, s katerimi razpolaga zavezanec, ga je treba upoštevati kot del njegovih materialnih zmožnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Obravnavana zadeva je pravda za znižanje z izvršilnim naslovom določene preživnine, ker so se spremenile potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR).

2. Sodišče prve stopnje je doslejšnjo preživnino, ki je znašala 526,29 EUR, znižalo na 200,00 EUR.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 282/2015 z dne 17. 12. 2015 dopustilo tožnikovo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se pri odmeri višine preživnine upošteva denarna pomoč tožnikovih staršev.

5. Tožnik vlaga revizijo in napada stališči nižjih sodišč, ki sta v okviru materialnih in pridobitnih zmožnostih zavezanca upoštevali tudi denarno pomoč staršev tožnika v višini 500,00 EUR mesečno. Navaja, da dolžnost tožnikovih staršev, da preživljajo polnoletnega in delovno sposobnega otroka (tožnika) ni podana. Prav tako ni podana dolžnost starih staršev, da bi preživljali svoje vnuke. Če je nesporna praksa, da stari starši niso dolžni preživljati svojih otrok in svojih vnukov, velja tudi obratno sklepanje, da občasnih, neobvezujočih in negotovih prejemkov zavezanca do plačila preživnine, ki jih je prejel s strani svojih staršev, ni mogoče subsumirati pod pojem materialnih pridobitnih zmožnosti.

6. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Uvodoma se sklicuje na sodno prakso, ki preživninskemu zavezancu nalaga, da mora po svojih močeh poskrbeti za svoje materialne preživninske možnosti. Glede prispevka njegovih staršev pa navaja, da gre za tožnikov realni prihodek, s katerim razpolaga. Res je sicer, da ni nobenega zagotovila, da bo tak prihodek prejemal tudi v prihodnje. Vendar takšnega zagotovila ni niti pri ostalih mesečnih prihodkih. Če bi pomoč presahnila, bi bile podane spremenjene razmere.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Dejanska ugotovitev nižjih sodišč, na katero je revizijsko sodišče vezano, je, da tožnikovi stari starši tožniku mesečno prispevajo 500,00 EUR. Predmet presoje Vrhovnega sodišča v tem revizijskem postopku je, ali je takšno vsakokratno mesečno darilo treba upoštevati kot del materialnih in pridobitnih zmožnosti tožnika kot preživninskega zavezanca.

9. Materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR) so pravni pojem, ki mu v dejanskem življenju ustreza vse tisto zavezančevo premoženje, ki po svoji naravi lahko denarno krije stroške za življenjske potrebe otroka, s katerimi se zagotavlja uspešen telesni in duševni razvoja otroka (129.a člen ZZZDR).

10. Te lastnosti zato nima samo plača zavezanca, marveč tudi vsi ostali dejanski prejemki (npr. socialne dajatve). Dejanski prejemek, ki ga zavezanec lahko po dejanski naravi namenja za zagotavljanje otrokovih potreb, pa je tudi darilo, ki ga prejme ali prejema. Ker darilo dejansko ni izvzeto iz zavezančevega premoženja in ker tudi ni nobenega stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo prejeto darilo pravno izvzeto iz sredstev, s katerimi razpolaga zavezanec, ga je treba upoštevati kot del njegovih materialnih zmožnosti.

11. Kot rečeno, je bilo ugotovljeno, da je zavezanec od svojih staršev vse doslej mesečno prejemal 500,00 EUR. Pravilna je zato odločitev nižjih sodišč, da se navedeno dejstvo upošteva pri vrednotenju po 129. členu ZZZDR in določitvi preživninske obveznosti. Drugačna odločitev bi pomenila, da si sodišče zastira oči pred pravno upoštevnim dejstvom.

12. Ko sodišče določa preživninsko obveznost, pa jo določa tudi za vnaprej. Ker bodoča dejstva še niso nastala, mora sodišče zato vselej narediti projekcijo bodočega dejanskega stanja. To stori tako, da iz trenutnega dejanskega stanja sklepa o bodoči dejanskosti. Če npr. nekdo prejema plačo, je po rednem teku stvari zelo verjetno (nikakor pa ne zanesljivo), da jo bo prejemal tudi v prihodnje. Ker je bila mesečna pomoč tožnikovih staršev doslej ustaljena, je po presoji Vrhovnega sodišča po rednem teku dogodkov zelo verjetno, da bo tako tudi v prihodnje.

13. Res je sicer, kar trdi revident, da stari starši te pomoči niso dolžni dajati. A razlogi, zaradi katerih to vendarle počno, za presojo v preživninski pravdi niso pomembni. Pomembno je le končno dejstvo, da tožniku redno izročajo 500,00 EUR mesečno ter da se to odraža v tožnikovih materialnih zmožnostih ter da tudi ni nobenega vidnega vzroka, da bi se tak reden tek stvari v bodoče spremenil. 14. Materialnopravno vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, sta torej nižji sodišči rešili pravilno. Neutemeljeno revizijo je zato Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo.

15. Odločitev o stroških je revizijsko sodišče sprejelo po prostem preudarku na podlagi pooblastila iz 413. člena ZPP. V preživninskih pravdah se namreč oba starša, vsak s svojega zornega kota, sodno borita za zagotovitev otrokove koristi. Če ni posebnih razlogov, je zato utemeljeno, da stroške takšnega pravdanja krijeta sama.