Jedro

Napačno je stališče, da so vozniki, ki so vozili preko rumene črte, kršili cestnoprometne predpise in zato tožeča stranka do posestnega varstva v tem delu ne more biti upravičena. Prometno ureditev na cesti namreč določi njen upravljalec, kar so v konkretnem primeru vsi solastniki. Ker med solastniki spornega cestišča, ki je v zasebni lasti, ni bil dosežen dogovor, da je območje, ki se nahaja za rumeno črto namenjeno izključno pešcem (in ob izostanku ustrezne signalizacije), je očitek tožene stranke o protipravni uporabi spornega zemljišča v nasprotju z določili cestnih predpisov povsem neutemeljen.

Varstvo posesti pomeni predvsem varstvo pred samovoljnim nasilnim uveljavljanjem pravic in hkrati tudi sankcijo, saj je cilj posestnega varstva, da ostane samovolja brez želenega rezultata.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v višini 251,05 EUR v 15 dneh pod izvršbo, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je dne 7.3.2008 postavila tri kovinske stebričke višine 1m na cestišču ob meji na parc. št. x in y, k.o. B, motila tožečo stranko v njeni mirni posesti v naravi obstoječega cestišča in toženi stranki naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da odstrani dva kovinska stebričke višine 1m, stoječa na cestišču ob meji med parcelama št. x in y k.o. B in da se v bodoče vzdrži takšnih in podobnih ravnanj. Tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo tretjega kovinskega stebrička je zavrnilo in odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 1.263,11 EUR.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki v obrazložitvi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče kot posest označiti tudi občasno uporabo ceste z zapeljevanjem na sporni del, ko se je potrebno izogniti drugemu vozilu. Ker je označen z rumeno črto, je evidentno namenjen pešcem in ne motornim vozilom, torej predstavlja pločnik. Zato tožeča stranka z občasno protipravno vožnjo nikakor ni mogla pridobiti posesti na tem delu cestišča. Tožena stranka je postavila sporne količke zgolj zaradi varnosti zaposlenih in vseh, ki se gibajo po kompleksu. Vendar pa tudi po postavitvi količkov tožeča stranka lahko nemoteno uporablja cesto, morebitna potreba po manevriranju na cestišču pa objektivno ne pomeni motenja posesti, ker ne predstavlja bistvene spremembe dosedanjega načina izvrševanja posesti. Sodišče s tem v zvezi ne bi smelo pokloniti vere priči D. K., ki opravlja delo po pogodbi za tožečo stranko in je zato zainteresirana za izid postopka. Tudi po uveljavljeni sodni praksi vsaka neznatna sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja posesti, ampak mora biti za motenje podana takšna sprememba dejanskega stanja, ki ima ne le pravni ampak tudi ekonomski in praktični pomen. Prvostopno sodišče je tako zmotno ugotovilo posestno stanje, domnevno motilno ravnanje in posledice ter na podlagi tega zmotno uporabilo materialno pravo. Nastala kršitev postopka pa je podana s tem, da so razlogi za odločitev sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi stroškovno ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru poudarja, da tudi tožena stranka sama potrjuje ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka pred namestitvijo količkov vozila po spornem delu zemljišča brez posebnega manevriranja vozil pri uvozu in izvozu in da to sedaj ni več mogoče. To pa pomeni, da je s postavitvijo količkov oviran dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Poudarja, da tožena stranka neutemeljeno meša prometni režim veljaven za javne ceste, kjer mora biti promet urejen v skladu s predpisi o javnih cestah ter o varnosti cestnega prometa. V konkretnem primeru pa gre za režim uporabe dovozne poti preko zemljišč v zasebni lasti več oseb, med katerimi ne obstaja dogovor, da zemljišče z rumeno črto predstavlja pločnik. Navedbe v zvezi s pločnikom predstavljajo tudi nedovoljeno novoto v pritožbenem postopku. Varnost pa se je s postavitvijo količkov poslabšala. Vozila se ne morejo več umikati na del zemljišča, zdaj ločenega od ostalega cestišča s stebrički in so se prisiljena ustavljati na vozišču ali se umikati vzvratno, kar zahteva posebno manevriranje.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za spor zaradi motenja posesti, kar na podlagi določila 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pomeni, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so vozila občasno zapeljala na sporni del zemljišča, ko se je bilo potrebno izogniti drugemu vozilu in da so za rumeno črto od nekdaj lahko hodili pešci, se vozili mopedisti in kolesarji ter parkirala vozila. Pritožba gradi na napačnem stališču, da so vozniki, ki so vozili preko rumene črte, kršili cestnoprometne predpise in zato tožeča stranka do posestnega varstva v tem delu ne more biti upravičena. Prometno ureditev na cesti namreč določi njen upravljalec, kar so v konkretnem primeru vsi solastniki. Prometna ureditev mora biti tudi označena s predpisano prometno signalizacijo. Ker med solastniki spornega cestišča, ki je v zasebni lasti, ni bil dosežen dogovor, da je območje, ki se nahaja za rumeno črto namenjeno izključno pešcem (in ob izostanku ustrezne signalizacije), je očitek tožene stranke o protipravni uporabi spornega zemljišča v nasprotju z določili cestnih predpisov povsem neutemeljen.

Ker pomeni varstvo posesti predvsem varstvo pred samovoljnim nasilnim uveljavljanjem pravic in hkrati tudi sankcijo, saj je cilj posestnega varstva, da ostane samovolja brez želenega rezultata, je potrebno v nadaljevanju obravnavati vprašanje, ali dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje oziroma ali je to dejanje samovoljno in protipravno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka sporno pot uporabljala za dovoz do svojih poslovnih objektov in da so vozila ob srečevanju občasno vozila tudi preko rumene črte. Zaradi postavljenih količkov tožeča stranka posesti ni mogla več izvrševati na enak način, kot je to vseskozi počela prej, saj se tudi manjša tovorna vozila kot so kombiji ne morejo več srečevati, oteženo pa je tudi zavijanje z dvorišča in v dvorišče, zaradi česar morajo vozila manevrirati. V pravdah zaradi motenja posesti je potrebno ugotoviti predvsem dejstvo glede zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, sam ekonomski interes pa ni pogoj. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka imela tudi ekonomski interes, saj sporna pot vodi do njenega poslovnega obrata, postavitev kovinskih stebričkov pa moti dotedanji neoviran način dostopa po cesti do njenih poslovnih objektov, saj tovornjaki, ki so namenjeni k njej ne morejo več uporabljati poti na način kot so to vseskozi počeli prej.

Pritožba še meni, da sodišče ne bi smelo pokloniti vere priči, ki je v poslovnem odnosu s tožečo stranko. Na takšno pritožbeno navedbo pa višje sodišče dodaja, da je sprejemanje dokazne presoje vezano na formalni okvir postopkovnih določil ZPP, vendar pa ravna sodišče pri izbiri in določanju dokazne vrednosti posameznih dokazov po sistemu proste presoje dokazov. Bistveno je, da so vsi uporabljeni dokazi bili izpeljani po pravilih ZPP in da je prvostopenjsko sodišče presodilo dokaze po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP. Da je zaradi postavitve količkov sedaj vožnja otežena ne sledi samo iz zaslišanja priče D. K., ampak se je sodišče o tem prepričalo tudi na ogledu samem, kjer je opravilo simulacijo vožnje.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa se tako izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi stroške pritožbenega postopka. Skladno z določilom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP pa je dolžna povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v višini 251,05 EUR-a, natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu. Stroški so bili odmerjeni skladno z določili Zakona o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.