Jedro

Toženka vozil ni registrirala na način in pod pogoji, ki so veljali za začasno registracijo motornih vozil in priklopnikov, kar pomeni, da določb 205. in 206. člena ZTVCP pri registraciji sploh ni upoštevala. Zato je bilo za vozila in priklopnike izdano napačno prometno dovoljenje, na napačnem obrazcu in z napačno vsebino. Vse povedano pomeni, da bi bilo ob pravilno izvedeni registraciji vsakomur že na prvi pogled (registrske tablice, vsebina prometnega dovoljenja itd.) brez dvoma jasno, za kakšno vozilo gre in da je zelo negotovo, da je tisti, ki je naveden v takem prometnem dovoljenju kot imetnik vozil in priklopnikov, tudi njihov lastnik.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita glede zneska 1.861.241,00 SIT (stroški skladiščenja) z zamudnimi obrestmi in v odločitvi o stroških postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožniku plačati 25,435.296,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1999 do plačila in mu povrniti 1,497.048,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2001 do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je toženka obširno pojasnila, zakaj niso sprejemljivi zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka kršila določbe tedanjega ZTVCP, vendar pa sodišče druge stopnje na te pritožbene trditve ni odgovorilo. S tem je kršilo določbe postopka. Po prvem odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije so se v Republiki Sloveniji lahko uporabljali le tisti predpisi, ki niso bili v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Zato so se tudi določbe zveznega ZTVCP in Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil lahko uporabljale le, če niso bile v nasprotju z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list SRS, št. 5/82 do 29/86 in RS I/91-1. Ta pa je v 128. členu določal, da se registracija na lastnika oziroma imetnika pravice razpolaganja z motornim in priklopnim vozilom opravi tam, kjer ima svoje stalno prebivališče oziroma sedež, če je šlo za tujca pa tam, kjer je imel dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Določbe zveznih predpisov glede podatkov v prometnem dovoljenju o tem, kdo je lastnik vozila, se v Republiki Sloveniji niso uporabljale. Sicer pa se po nobenem predpisu ne bi mogel v prometno dovoljenje vpisati kot lastnik vozila tuj leasingodajalec s sedežem v tujini. Drugačni zaključki sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, so napačni. Pa tudi če bi bilo mogoče uporabiti določbo 205. člena zveznega ZTVCP, sta jo sodišči prve in druge stopnje uporabili napačno, saj se ta ne nanaša na pogodbo o leasingu. Leasing pogodba in zakupna pogodba pa sta si po svoji vsebini povsem različni. Toženka ni imela nobene podlage, da bi vpisala registracijo na leasingodajalca. Tega toženka tudi ni bila dolžna voditi v nobeni evidenci. Brez odredbe sodišča pa toženka tudi prepovedi odtujitve v prometno dovoljenje ni smela vpisati. Med zatrjevano škodo in ravnanjem toženke tudi ni vzročne zveze. Tožnik je namreč za podatek, da bi morala biti vozila registrirana z zelenimi tablicami, izvedel potem, ko je bilo posojilo že dano. Vsa potrdila, ki jih je izdala toženka, so temeljila na uradnih evidencah. Tožniku je bilo lahko izdano le tako potrdilo, kakršno je izhajalo iz teh evidenc. Prav nobene povezave ni med ravnanjem toženke in tožnikovo odločitvijo, da bo dal posojilo. Tožnik se je za posojilo S. odločil zato, ker ga je imel za uspešnega poslovneža, ki mu je posojila redno vračal. Tožniku je bilo znano tudi S. premoženjsko stanje. Tožnik ni ravnal zadosti skrbno, saj je vložil izpodbojno tožbo šele dve leti potem, ko je S. lastništvo na hiši prenesel na nekdanjo ženo, izvršilni predlog pa se je nanašal na vozila, s katerimi mu S. sploh ni jamčil. Glede na dolgoletno poslovno sodelovanje s S. je tožnik prav gotovo tudi vedel, da S. ni lastnik vozil. Toženka je v pritožbi trdila, da ni vzročne zveze med posli, ki jih je sklepal tožnik in načinom registracije. Do teh pritožbenih trditev se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Prav tako ni pojasnilo, katera škodna posledica je nastala tožniku. Razlogi, ki govorijo enkrat o poslovni, drugič pa o neposlovni obveznosti, so nerazumljivi. Tudi glede višine škode so razlogi nerazumljivi. Nekatere stroške je povzročil tožnik sam, ki je mimo izvršilnega sodišča zasegel vlačilec Renault in priklopnik Renders in ju odpeljal v ... Skladiščenje teh dveh vozil ni bilo odrejeno po izvršilnem sodišču, računi skladiščenja pa so še odprti in ni jasno, ali jih je tožnik sploh plačal. Do teh trditev toženke sodišči nista zavzeli nobenega stališča. Sodišče druge stopnje je štelo, da so bila izdana lažna prometna dovoljenja edini vzrok za to, da je tožnik posodil denar. To pa ne more držati, saj je bilo posojilo dano pred ravnanji toženke. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Podrejeno naj se sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

V revizijskem odgovoru je predlagal tožnik zavrnitev revizije.

Toženka popolnoma izkrivlja določila ZTVCP in pri njihovi razlagi prihaja sama s seboj v nasprotje. Med zveznimi predpisi in predpisi Republike Slovenije (RS) ni nobenega nasprotja. Po obeh je bila registracija izvedena nezakonito in napačno. V postopku je celo predstojnik toženke priznal napako pri registraciji vozil. Tudi leasing toženka pojmuje napačno, saj gre v resnici le za eno od več vrst zakupa. To potrjujeta tako Slovar slovenskega knjižnega jezika kot tudi pravna teorija, saj npr. prof Cigoj ugotavlja, da beseda lease pomeni najem, o leasingu pa piše tudi v poglavju o zakupu.

Vsekakor pa toženka v nobenem primeru ne bi smela v javno listino napisati, da je lastnik vozila nekdo, ki to v resnici ni. Toženka je izdala javno listino z neresnično vsebino. Tožniku je zato nastala škoda, ki jo mora država povrniti. Tožnik je dal S. posojila na podlagi podatkov o njegovem premoženjskem stanju. Med S. premoženjem pa so bila tudi motorna vozila, za katera je bilo na trgu veliko zanimanje in jih je bilo mogoče brez težav prodati. Tožnik se je zanesel, da so podatki v prometnih dovoljenjih točni. Pa zaradi ravnanja toženke niso bili. S. je jamčil tožniku z vsem premičnim in nepremičnim premoženjem. Zato v notarskem zapisu vseh vozil, za katera je imel S. prometna dovoljenja, ni bilo treba našteti. Očitki, da višina škode ni obrazložena, tudi niso utemeljeni. Tožnik je upravičen do povračila vseh stroškov, ki so mu nastali. Navedba revizije, da so bila, kot pravi sama revizija, "lažna prometna dovoljenja" izdana šele po notarskem zapisu, pa je protispisna. Tega, da so bila prometna dovoljenja edini vzrok, da je posojilo dal, pa tožnik nikoli sploh ni trdil. Je pa trdil, da je tudi na podlagi teh dovoljenj lahko računal, da bo dobil posojilo vrnjeno, če ne drugače, pa s prodajo teh vozil. Odgovornost toženke kot državnega organa bi morala biti še strožja, saj izdaja javne listine, ki so temelj pravnega reda. Brez zaupanja v točnost vsebine izdanih listin bi država pristala v popolni pravni zmedi. Vsekakor pa bi se morala tudi toženka zavedati, da bi imel tožnik denar, ki mu je prisojen, že zdavnaj v žepu, če bi bil S. res lastnik vozil, za katera je toženka v prometnih dovoljenjih zapisala, da so njegova last. Revizija je delno utemeljena.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta bili izdani po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999. Zato je revizijsko sodišče uporabilo določbe tega zakona (498. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 - ZPP).

a) Glede stroškov skladiščenja: V tem delu (plačilo zneska 1,861.241,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in posledično glede vseh stroškov postopka - tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP) je revizija utemeljena. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi te stroške, obenem pa samo ugotovilo, da so računi za te stroške še "odprti" in da jih tožnik "še ni plačal". Toženka je s pritožbo izpodbijala tako odločitev sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je na te pritožbene trditve odgovorilo le z ugotovitvijo, da je toženki glede vseh prisojenih stroškov obširno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar k razlogom sodišča prve stopnje ni kaj dodati. Po presoji revizijskega sodišča pa temu ni tako. Toženka je namreč v pritožbi postavila pravno pomembno trditev, da tožniku zaenkrat zaradi skladiščenja še ni nastala nobena škoda. Na to trditev v pritožbenem postopku ni dobila odgovora. V tem delu je zato sodba sodišča druge stopnje brez razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, ki jih je glede tega dela tožbenega zahtevka navedlo sodišče prve stopnje (in s katerimi se je pritožbeno sodišče strinjalo), pa (vsaj zaenkrat) ne utemeljujejo prisoje tega zneska, saj iz njih izhaja, da zaradi stroškov skladiščenja še ni prišlo do zmanjšanja tožnikovega premoženja. Škoda, katere povrnitev tožnik zahteva, pa je lahko le zmanjšanje nekega premoženja (155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V tem delu je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (379. člen ZPP).

b) Glede drugih bistvenih kršitev, ki naj bi jih po mnenju revizije zagrešilo sodišče druge stopnje: Revizijska trditev, da sodišči (zlasti sodišče druge stopnje) nista zavzeli stališča do pritožbenih trditev, ki so se nanašale na uporabo določb Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Uradni list SFRJ, št. 50/88 in nasl. - ZTVCP, Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil, Uradni list SFRJ, št. 74/89 in nasl. - "Pravilnik" in določb Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list SRS št. 5//82 do 29/86 in RS št. I/91-1 - ZVCP, niso točne. Sodišče druge stopnje je na te pritožbene trditve odgovorilo in sicer tako, da je k razlogom, ki jih je glede uporabe in razlage teh predpisov navedlo sodišče prve stopnje, dodalo še del svojih razlogov (prvi odstavek na četrti strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje), oziroma tako, da je izrečno pritrdilo taki pravni razlagi teh predpisov, kakršno je podalo sodišče prve stopnje (tretji odstavek na četrti strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje). Res je, da sta obe sodišči navedene predpise razložili drugače (po mnenju revizijskega sodišča pravno pravilno, o čemer bo govor v nadaljevanju obrazložitve pri obravnavi materialnopravne odločitve sodišč druge in prve stopnje), kot pa tožena stranka, vendar ta drugačna materialnopravna razlaga ne pomeni ne odgovora na pritožbene trditve in s tem bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Enako velja za revizijsko trditev, da ni bilo odgovorjeno na trditve toženke, da je leasing povsem nekaj drugega kot najem ali zakup. Da je pojmovanje toženke glede vsebine tega pravnega razmerja napačno, je bilo toženki pojasnjeno, v odgovoru na revizijo pa ji je celo tožnik s citiranjem Slovarja slovenskega knjižnega jezika in korektnimi citati prof. dr. S. Cigoja prikazal pravno vsebino tega razmerja in pomen izraza "lizing - leasing" in besede "lease" (najem). Vsemu, kar je bilo s tem v zvezi povedano v sodbah sodišč druge in prve stopnje in celo v tožnikovem odgovoru na revizijo, ni kaj dodati, razen tega, da nepritrditev obeh sodišč toženkinemu vztrajanju (tudi še v revizijem postopku), "da je leasing čisto nekaj drugega kot zakup in/ali najem", ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni revizija.

Obe sodišči sta zavzeli obrazloženo stališče tudi do višine tožbenega zahtevka (razen v delu, ki je opisan v točki a) te obrazložitve) in do vzročne zveze, ki, kot pravilno ugotavlja revizija, mora biti podana kot eden od elementov odškodninske odgovornosti. Tudi glede teh vprašanj je sicer pravna presoja toženke drugačna (v nekaterih delih pa toženka v zvezi s tema dvema vprašanjema celo nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje, kar bo pojasnjeno v tistem delu obrazložitve odločbe, v katerem bodo povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč), kot pa je pravna presoja obeh sodišč, vendar toženkino nesprejemanje pravne presoje sodišč ne more pripeljati do kršitve pravdnega postopka, ker sodi pravna presoja vsebine spora v sfero uporabe materialnega prava.

c) Pravno odločilne dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, toženka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili: - tožnik je imel denarna sredstva, ki jih je posojal S.; - znano mu je bilo, da je S. v prometnih dovoljenjih naveden kot lastnik vozil, ni pa vedel, da vsebina v prometnih dovoljenjih, ki jih je izdala toženka, ni resnična (ker gre za dejansko ugotovitev, drugačna revizijska trditev in sicer, da je tožnik vedel, da S. ni lastnik in da je vedel, da podatki v prometnih dovoljenjih niso točni, ni dovoljena); - da tožnik v primeru, če bi vedel, da S. ni lastnik vozil, denarja ne bi posodil (za drugačne revizijske trditve velja enako kot pri dejanski ugotovitvi iz prejšnje alinee); - toženka je tožniku še med izvršilnim postopkom izdala potrdilo, da je lastnik vozil S.; - tožnik je na vse načine poskusil priti do poplačila svoje terjatve; predlagal je izvršbo na S. nepremično premoženje in vložil izpodbojno tožbo za podarjeno 1/2 nepremičnine, vendar do poplačila terjatve ni prišel; sodišče je zato v izvršbi zaseglo tudi S. tovornjake, takrat pa se je izkazalo, da so ti v resnici last tretjih oseb; tožnik je šele takrat izvedel, da S. ni lastnik (toženka v reviziji sicer trdi drugače, vendar pa te njene trditve predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja); - tožnik je šele pol leta po zapisu notarske listine (s to mu je dal S. za dano posojilo jamstvo z vsem svojim premičnim in nepremičnim premoženjem) od preiskovalnega sodnika izvedel, da je S. polovico hiše "napisal" na ženo in sina in da mu je vikend "zasegel" DURS; - vozila, ki jih je imel v posesti S., bi morala imeti zelene registrske tablice, na kar so bili delavci toženke s strani tožnika opozorjeni; - uslužbenke toženke so sicer pozvale S., da vrne bele registrske tablice, ker pa S. pri odpravi pomote ni sodeloval, bele registrske tablice niso bile zamenjane s pravilnimi zelenimi, s kakršnimi morajo biti opremljena začasno uvožena vozila; za taka vozila pa je v obravnavanem primeru šlo; - S. je kljub temu uspel registracije celo kar nekajkrat podaljšati, kar je bilo mogoče zato, ker uslužbenka ni pregledala osnovnih kartonov; če bi jih, bi ugotovila, da se zapisi o lastniku na osnovnem kartonu in v prometnem dovoljenju ne ujemajo; - če bi bila izvršba na vozila, za katera so bila prometna dovoljenja izdana na S. ime, uspešna (po ugotovitvah sodišča je imel tožnik za ta vozila že kupce), bi tožnik prejel vsaj toliko, kot zahteva s tožbo; - zaradi neuspešnega izvršilnega postopka so tožniku nastali izvršilni stroški; d) Glede odškodninske odgovornosti tožene stranke: Ob upoštevanju v točki c) navedenih dejanskih ugotovitev je tudi po presoji revizijskega sodišča treba pritrditi odločitvama sodišč druge in prve stopnje, da so podani vsi elementi za krivdno odškodninsko odgovornost toženke (nedopustnost ravnanja - škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza, odgovornost).

d) 1. Nedopustnost ravnanja - škodljivo dejstvo: Tako po določbah nekdanjih zveznih predpisov - ZTVCP in "Pravilnik", kot tudi predpisov SR Slovenije in Republike Slovenije - ZVCP in Pravilnik o obrazcih prometnih dovoljenj in vozniškega dovoljenja ter o registrskih tablicah, Uradni list RS 5/92 - "Pravilnik o OBR" (kot bo razvidno iz nadaljevanja, se ti predpisi vsebinsko ne razlikujejo, ampak se celo dopolnjujejo, zaradi česar je neutemeljeno obširno revizijsko pojasnjevanje, da zvezni predpisi niso bili uporabni), bi morala toženka upoštevati določbe 2. poglavja ZTVCP: Registracija motornih in priklopnih vozil (195. člen in nasl. ZTVCP) in 3. poglavja ZVCP: Registracija in podaljšanje veljavnosti registracije motornih in priklopnih vozil ter evidentiranje traktorjev in traktorskih prikolic (128. člen in nasl. ZVCP) in določbe "Pravilnika", vendar jih ni. Navedeni predpisi so določali pogoje in način začasne registracije motornih in priklopnih vozil, za taka vozila pa je v obravnavanem primeru šlo. Zato bi morala toženka pri izdaji dokumentov in registrskih tablic upoštevati zlasti določbe 205. in 206. člena ZTVCP, 3. in 9. člena "Pravilnika o OBR" in izdati za vozila prometno dovoljenje na obrazcu št. 2, ki je sestavni del "Pravilnika o OBR". Toženka vozil ni registrirala na način in pod pogoji, ki so veljali za začasno registracijo motornih vozil in priklopnikov, kar pomeni, da določb 205. in 206. člena ZTVCP pri registraciji sploh ni upoštevala. Po ugotovitvah obeh sodič (glej točko c: Dejanske ugotovitve) celo potem ne, ko je bila izrečno opozorjena, da bi morala biti motorna vozila in priklopniki le začasno registrirani. Ker tožena stranka določb 205. in 206. člena ZTVCP sploh ni uporabila (ob pravilnem delu pa bi jih morala), tudi ni ravnala tako, kot je določeno v 3. in 9. členu "Pravilnika o OBR". Zato je bilo za vozila in priklopnike izdano napačno prometno dovoljenje, na napačnem obrazcu in z napačno vsebino. Vozila bi, ob upoštevanju določb "Pravilnika o OBR", namreč morala imeti take registrske tablice, kot je določeno v 9. členu "Pravilnika o OBR" (registrske tablice svetlo zelene in ne bele barve), za njih pa bi moralo biti izdano prometno dovoljenje na obrazcu št. 2 (3. člen "Pravilnika o OBR"). To pa pomeni, da bi bilo že na prvi strani prometnega dovoljenja navedeno, da gre za "Prometno dovoljenje za začasno registrirano vozilo", da ima vozilo (ali priklopnik) začasno registrsko oznako, med podatki prometnega dovoljenja pa ne bi bilo podatka o lastniku vozila (te podatke vsebuje le prometno dovoljenje za registrirano vozilo), ampak le o njegovem imetniku (ker bi morala biti vozila in priklopniki začasno registrirani, S. v prometnih dovoljenjih ne bi mogel biti naveden kot lastnik). Vse povedano pomeni, da bi bilo ob pravilno izvedeni registraciji vsakomur že na prvi pogled (registrske tablice, vsebina prometnega dovoljenja itd.) brez dvoma jasno, za kakšno vozilo gre in da je zelo negotovo, da je tisti, ki je naveden v takem prometnem dovoljenju kot imetnik vozil in priklopnikov, tudi njihov lastnik.

Po povedanem ne more biti dvoma, da toženka ni ravnala z zadostno skrbnostjo in tako, kot so narekovali predpisi. Tako ravnanje toženke pa ni dopustno. Prvi pogoj za njeno odškodninsko odgovornost je zato izpolnjen.

d) 1. 1. Škoda in vzročna zveza: Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da se je skušal tožnik (vendar ne po svoji krivdi neuspešno) poplačati iz kateregakoli premoženja S. kot posojilojemalca. Izvršba na motorna vozila in priklopnike, ki so bili po podatkih iz prometnega dovoljenja last S., je bila le eden od številnih tožnikovih poskusov, kako priti do poplačila terjatve. Tožnik je imel za zarubljena vozila kupce, vendar pa se je med izvršilnim postopkom pokazalo, da podatki v prometnem dovoljenju niso točni in da vozila in priklopniki niso S. last. Tudi ta izvršba, ki bi sicer v primeru, če S. bil res lastnik, bila po ugotovitvah obeh sodišč uspešna (pripeljala bi do poplačila tožnikove terjatve), je zato ostala brez uspeha, tožnik pa brez poplačila svoje terjatve. Med ravnanjem toženke (izdaja napačnega dokumenta, z napačno vsebino in napačnih registrskih tablic) in neuspešnim poplačilom tožnikove terjatve v izvršilnem postopku, je tedaj brez dvoma podana vzročna zveza. Tožniku je zaradi takih ravnanj toženke nastala škoda, saj se iz premoženja, za katerega je na podlagi dokumentov, ki jih je izdala toženka, utemeljeno sklepal, da je dolžnikovo, ni mogel poplačati.

d) 1.1.1 Odgovornost: Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Toženki (na njej je dokazno breme) ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Nasprotno. V dokaznem postopku je bilo celo ugotovljeno, da je škoda tožniku nastala prav zaradi nepravilnega dela delavcev toženke.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija v preostalem delu ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo.