Jedro

Ker se zagovornikova obrazložitev očitane kršitve sklicuje na popolnoma drugače ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, to po vsebini pomeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o Kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo F.F. za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ in mu po istem zakonitem določilu izreklo kazen šest mesecev zapora. Pritožbo zagovornika je višje sodišče s sodbo z dne 3.12.2003 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo je dne 12.3.2004 vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 11. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedbe v zahtevi se namreč nanašajo na očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej na razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi meni, da je sodišče kršilo določbo 11. člena KZ, ker obsojenca ni oprostilo obtožbe, čeprav gre za klasični silobran. Obsojenec je namreč upravičeno mislil, da je napaden s strani večje skupine Romov (bilo je približno petdeset napadalcev), ki so bili v naprej organizirani. Trije redarji, med katerimi je bil tudi obsojenec, niso imeli nobenega razloga, da bi mislil, da gre za "miroljuben napad" in je tako napačno sklepanje sodišča, da so se Romi le prerivali in da niso ničesar hoteli storiti redarjem.

Silobran izključuje protipravnost tistega dejanja, ki sicer vsebuje vse znake kaznivega dejanja, vendar pa je bilo dejanje storjeno v obrambi pred protipravnim napadom (1. odstavek 11. člena KZ). Sodišče mora za uporabo tega instituta ugotoviti, ali napad in obramba ustrezata pogojem, ki jih določa 2. odstavek tega člena, to je protipravnost napada in istočasnost obrambe in napada.

V konkretnem primeru sodišči v izpodbijanih sodbah ugotavljata, da napada s strani Romov na obsojenca sploh ni bilo in da tako tudi ni mogoče govoriti o neizogibno potrebni obrambi, ki bi izključevala protipravnost obsojenčevega ravnanja. S tem ko sodišče ugotavlja, da dejanje ni bilo storjeno v okoliščinah silobrana, pa ne moremo govoriti tudi ne o prekoračenem silobranu, torej o situaciji, kjer so sicer izraženi vsi znaki silobrana, vendar pa storilec le prekorači odmerjenost obrambe, oziroma preseže potrebo po odvračanju napada. V izpodbijani pravnomočni sodni odločbi pa je tudi povsem jasno obrazloženo, na podlagi katerih dejstev in dokazov sodišče zaključuje, da se obsojenec ni mogel počutiti ogroženega oziroma napadenega (torej izključuje tudi eventualni putativni silobran oziroma dejansko zmoto). Ob takšni ugotovitvi dejanskega stanja pa sta sodišči ravnali povsem pravilno in zakonito, ko sta obsojenca spoznali za krivega očitanega mu kaznivega dejanja.

Očitek zagovornika v zahtevi, ki se nanaša na napačno uporabo materialnega prava, torej ne more biti uspešen, še posebej tudi ne, ker se njegova obrazložitev očitane kršitve sklicuje na popolnoma drugače ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijanih odločb in torej po vsebini pomeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteve za varstvo zakonitosti pa iz tega razloga ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na izreku te odločbe citiranih določil ZKP, pri čemer je višino povprečnine določilo glede na zamotanost in trajanje postopka ter dejstvo, da je obsojenec še relativno mlad, poklicno usposobljen in dela zmožen.