Jedro

Pri delu skupinovodje niso bile spoštovane tožnikove omejitve pri delu. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke medicine dela, prometa in športa izhaja, da dela skupinovodje v praksi ni mogoče prilagoditi omejitvam iz odločbe ZPIZ in da je zaradi opravljanja dela, ki ga tožnik ne bi smel opravljati, njegov ramenski obroč še naprej slabel, s čimer so se povečala tveganja za ponovno poškodbo. Zato je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožnika ni premestila, kot jo je zavezovala odločba ZPIZ, in je tožniku odgovorna za njegovo poslabšanje zdravstvenega stanja.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se izrek na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 17.462,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2016 do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 2.073,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

II. Višji zahtevek (do glavnice 25.922,10 EUR) se zavrne."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 398,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je tožniku v roku 15 dni dolžna plačati 16.471,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2016 do plačila, in mu povrniti stroške postopka v višini 2.105,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek (do zneska glavnice 25.922,10 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Trdi, da je zaključek sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku k nastali škodi napačen. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker tožena stranka ni zatrjevala njegovega soprispevka k nastanku škode na osnovi njegove dolžnosti obveščanja delodajalca o težavah pri svojem delu. Trdi, da je sodišče na podlagi njegove izpovedi in izpovedi prič A.A., B.B., C.C. ter D.D. napačno zaključilo, da je o težavah pri opravljanju dela nadrejene obvestil ne prej kot v letu 2016. V izpodbijani sodbi sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovi izpovedi ter medicinski dokumentaciji, da je o svojih težavah pričel opozarjati že v letu 2014. Sodišče se ni kritično opredelilo do njegove izpovedi, zato je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa ni upoštevalo, da so nekatere priče zaposlene pri toženi stranki. Trdi, da je ugotovljeni soprispevek v višini 25 % previsok glede na primerljive primere. Do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja je prišlo izključno zaradi ravnanja toženke, ki ga kljub omejitvam v odločbi ZPIZ ni premestila na drugo delovno mesto. Tega ni storila niti po letu 2016, ko naj bi se seznanila z njegovimi težavami. Tožena stranka ni trdila, da bi ga premestila na druga dela oziroma drugo delovno mesto, skladno z omejitvami iz ZPIZ, če bi prej izvedela za njegove zdravstvene težave. Iz izvedenskega mnenja prof. dr. E.E., dr. med. izhaja, da so vsa dela na njegovem delovnem mestu taka, da presegajo omejitve iz odločbe ZPIZ, zato ni mogoče govoriti, da je bilo z razporeditvijo na lažja dela zadoščeno tem omejitvam. Prilagoditev njegovega trenutnega delovnega mesta glede na omejitve iz odločbe ZPIZ ni mogoča, zato bi ga tožena stranka morala premestiti na drugo delovno mesto. Tožnik ne soglaša niti z višino prisojene odškodnine. Trdi, da sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo pričanja specialista, pri katerem se je v letu 2016 zdravil, in čigar mnenje se razlikuje od mnenja izvedenca. Obseg škodnih posledic glede na izvedensko mnenje (v katerem je ugotovljeno, da mišica supraspinatus funkcionira omejeno) je bistveno manjši kot to izhaja iz ugotovitev specialista F.F., ki je pojasnil, da pri tožniku mišica supraspinatus ne funkcionira. Mnenji se razlikujeta tudi glede metode, s katero je mogoče ugotoviti, ali je pri pacientu podana reruptura supraspinatusa (ali je to MRI ali artroskopija). Sodišče se do teh razhajanj ni opredelilo in je le pavšalno zaključilo, da v letu 2016 pri tožniku ni prišlo do ponovne rupture rotatorne mašete, temveč do težav zaradi obrabe hrustanca.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. Najprej opozarja na računsko napako pri izračunu skupnega zneska odškodnine, zaradi česar je potrebno izpodbijani del sodbe spremeniti v delu priznane odškodnine ter stroškov, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka. Navaja, da bi sodišče moralo toženi stranki priznati višjo nagrado za prvi dve pripravljalni vlogi. Trdi, da je po prejemu odločbe ZPIZ ravnala skladno z določbami 200. člena ZDR v zvezi s 101. členom ZPIZ. Stranki sta dosegli dogovor, zato je ZPIZ obvestila o tem, da je bila odločba realizirana s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto skupinovodje z omejitvami iz odločbe ZPIZ. Tudi invalidska komisija je soglašala s prilagojenim delovnim mestom skupinovodje. S tem, ko tožnika ni premestila na drugo delovno mesto, ni ravnala protipravno. Sodišče se ni opredelilo do neskladja v tožnikovih izjavah, ki jih je dal na zaslišanju (da je opravljal dela, ki jih ne bi smel oziroma jih ni mogel) in tistih, ki jih je podal izvedenki (da pri več kot 90 % dela lahko pomaga skupini, so pa dela, ki jih ne more opraviti). Trdi, da je prispevek tožnika k nastanku škode višji kot 25 %. Tožnik je sam želel nadaljevati delo kot skupinovodja in je zavračal delo na drugih delovnih mestih, povedal je, da so omejitve iz odločbe ZPIZ nerealne in da je zanj problem le delo z vibracijskimi stroji. Do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto skupinovodje z omejitvami je prišlo na podlagi dogovora s tožnikom, do leta 2016 je dela opravljal brez pritožb in po svoji volji. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo vzročno zvezo med tožnikovim delom ter poslabšanjem že poškodovanega desnega ramenskega sklepa. Ni upoštevalo mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je opozoril na vrsto dejavnikov, ki imajo za posledico pretrganje vzročne zveze. Poslabšanje zdravstvenega stanja se kaže v obrabi hrustanca, zato je potrebno upoštevati tudi vzroke za nastanek obrabe hrustanca - ta je posledica tožnikove starosti, tožnik pa je imel težave z ramo že pred poškodbo v letu 2009. Poudarja, da je bila tožniku postavljena napačna diagnoza, saj ni prišlo do ponovne popolne rupture tetive supraspinatusa. Ravno na taki, napačni diagnozi pa temelji mnenje izvedenke za medicino dela, prometa in športa. Obraba hrustanca ni poškodba, temveč bolezensko stanje, kar vpliva na presojo vzročne zveze. Sodišče se je oprlo na njeno izvedensko mnenje, zato gre za nepravilno dokazno oceno. Meni tudi, da so bile omejitve iz odločbe ZPIZ neustrezne, kar izhaja iz obeh izvedenskih mnenj, zato je tudi delo skladno z omejitvami vplivalo na poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika. Ugovarja tudi višini prisojene odškodnine. Meni, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka. Sodišče ni upoštevalo, da so tožnikove težave povezane tudi z njegovo starostjo, načinom življenja in genetiko, in ni upoštevalo mnenja izvedenca, da se na mestu rekonstrukcije napravi brazgotina, ki pri ponavljajočih gibih povzroči bolečine. Tožnikov strah je temeljil na tem, da ima popolno rupturo tetive, kar se je izkazalo za neresnično. Nepravilno diagnozo je postavil tožnikov zdravnik, zato je s tem pretrgana vzročna zveza, saj za nepravilno diagnozo ni odgovorna tožena stranka. V vsakem primeru bi tožnik pravilno diagnozo lahko poznal od 6. 7. 2016, ko je izvedel, da je ruptura supraspinatusa izključena.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se sklicujeta pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje dokazne zaključke, pri čemer se utemeljeno ni opredelilo do vsakega izvedenega dokaza posebej. Poudarilo je ključne dokaze in z njimi povezana odločilna dejstva, iz katerih posredno tudi izhaja, kateri dokazi ali okoliščine niso bili pomembni za sprejem odločitve. Stranki se mestoma ne strinjata z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, česar pa ne moreta uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo tudi odločitev, da ne sooči izvedenca ter specialista F.F. Oba sta namreč pojasnila, da je najbolj zanesljiva metoda za odkrivanje rerupture supraspinatusa artroskopija, ki je bila pri tožniku opravljena 6. 7. 2016 in s katero je bila ta diagnoza izključena. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pavšalno zaključilo, da ni prišlo do ponovne rupture rotatorne manšete. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo mnenju izvedenca prim. G.G., dr. med. o tem, da rotatorna manšeta pri tožniku deluje in tožnik z ramo lahko giblje, a z bolečinami, saj je izvedenec tožnika 10. 5. 2018 tudi pregledal. 8. Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe, da tožena stranka ni ugovarjala deljene odgovornosti, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati tožnikovega soprispevka. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da je do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja prišlo izključno po njegovi krivdi. Pravilnost materialnopravnega zaključka, da je k poslabšanju svojega zdravstvenega stanja prispeval tudi tožnik sam, pa je pritožbeno sodišče preverilo v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

9. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je kot invalidu III. kategorije nastala, ker tožena stranka ni spoštovala omejitev iz odločbe ZPIZ in ga ni premestila na ustrezno delovno mesto, zaradi česar se mu je poslabšalo zdravstveno stanje. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec v primeru, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker tožnika ni premestila, kot jo je zavezovala odločba ZPIZ in tožniku prisodilo 21.962,10 EUR odškodnine (6.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 8.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 500,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu ter 2.962,10 za premoženjsko škodo), in tožniku ob upoštevanju 25 % tožnikovega soprispevka (ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dejstva, ker tožnik svojih nadrejenih o težavah pri opravljanju dela ni obvestil dovolj zgodaj) prisodilo 16.471,50 EUR. Razliko do vtoževanega zneska 25.922,10 EUR je zavrnilo.

11. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da seštevek zneskov iz naslova posameznih postavk odškodnine znaša 17.462,10 EUR, in ne 21.962,10 EUR, kot je to napačno izračunalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je nato ta znesek zmanjšalo za 25% soprispevek. Če bi sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega seštevka, bi bila tožniku prisojena nižja odškodnina (v znesku 13.096,58 EUR).

K pritožbama obeh strank glede temelja odškodninskega zahtevka:

12. Tožniku je bila dne 1. 2. 2011 izdana odločba ZPIZ, s katero je bil tožnik od 23. 12. 2010 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, priznana pa mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožen za delo, ki se opravlja z desno zgornjo okončino le do 90 stopinj odročitve v ramenu in za delo, pri katerem ročno premešča bremena do največ 10 kg. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku marca 2011 ponudila pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, z enakim opisom nalog, pri čemer naj bi tožnik opravljal le tista dela tega delovnega mesta, kjer so spoštovane omejitve iz odločbe ZPIZ. Nato je bila dne 4. 2. 2013 med njima sklenjena še ena pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na istem delovnem mestu (skupinovodje) s prepisom tožnikovih omejitev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič H.H., I.I., J.J. in K.K. pravilno zaključilo, da pri delu skupinovodje niso bile spoštovane tožnikove omejitve pri delu. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke medicine dela, prometa in športa izhaja, da dela skupinovodje v praksi ni mogoče prilagoditi omejitvam iz odločbe ZPIZ in da je zaradi opravljanja dela, ki ga tožnik ne bi smel opravljati, njegov ramenski obroč še naprej slabel, s čimer so se povečala tveganja za ponovno poškodbo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožnika ni premestila, kot jo je zavezovala odločba ZPIZ, in je tožniku odgovorna za njegovo poslabšanje zdravstvenega stanja.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja (obrabe hrustanca) prišlo zaradi drugih dejavnikov, kot je npr. tožnikova starost in s tem povezane degenerativne spremembe. Izvedenec prim. G.G., dr. med. je namreč pojasnil, da so tožnikove obremenitve na delovnem mestu nedvomno bistveno prispevale k poslabšanju zdravstvenega stanja tožnikove rame. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je pomemben dejavnik pri ugotavljanju vzročne zveze dejstvo napačne diagnoze, za katero tožena stranka ne odgovarja. Kot izhaja iz medicinske dokumentacije, je najprej na podlagi UZ preiskav (in ob upoštevanju bolečin ter omejitev, ki jih je tožnik imel pri gibih z ramo) kazalo, da je prišlo do ponovnega pretrganja rotatorne manšete. Ta diagnoza je bila nato ovržena z artroskopijo, kar je izvedenka prof. dr. E.E., dr. med. v svojem mnenju že upoštevala, zato so nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

14. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja na zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi sam prispeval k poslabšanju svojega zdravstvenega stanja s tem, ko tožene stranke ni dovolj zgodaj obvestil o bolečinah, ki jih je imel v desni rami. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka ne glede na tožnikovo željo ostati na delovnem mestu skupinovodje z omejitvami, dolžna zagotoviti premestitev na drugo delovno mesto. Slednje je po oceni pritožbenega sodišča bistveno za odločitev o odgovornosti tožene stranke za tožnikovo poslabšanje zdravstvenega stanja. Kot je pojasnila izvedenka prof. dr. E.E., dr. med. (in kar je izpostavilo že prvostopenjsko sodišče), tožnik ni imel strokovnega znanja, da bi lahko predvidel, kateri gibi dejansko sodijo v krog predpisanih omejitev (takšnega znanja ni imela niti tožena stranka oziroma njeni zaposleni). Stranki sta se sicer res dogovorili, da bo tožnik na delovnem mestu skupinovodja opravljal le pisarniška dela ter terenska dela vodenja brez fizičnih del, v zvezi s čimer sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo takšno ravnanje strank sicer dobronamerno in navidezno v obojestransko korist, a lahkomiselno in predvsem v nasprotju z odločbo ZPIZ. Sodišče prve stopnje je zato zmotno zaključilo, da je tožnik k nastanku škode (poslabšanju svojega zdravstvenega stanja) prispeval tudi sam, ker naj tožene stranke ni dovolj zgodaj obvestil o bolečinah v rami. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je presodilo, da ni podan tožnikov 25 % soprispevek in da je za škodo odgovorna le tožena stranka. Pri presoji predmetnega spora je potrebno upoštevati položaj tožnika, ki je v razmerju delodajalec - delavec podrejen, zato je lahko na tak dogovor (o opravljanju dela na delovnem mestu skupinovodja z omejitvami) pristal tudi iz bojazni pred izgubo službe in s tem dohodka. Ne nazadnje pa tožena stranka tožnika iz delovnega mesta skupinovodje ni premestila niti po letu 2016, za katero sodišče šteje, da naj bi jo tožnik obvestil o bolečinah v svoji desni rami (in je bil tudi hospitaliziran ter skoraj pol leta v bolniškem staležu), kot to v pritožbi utemeljeno izpostavlja tožnik. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj naj bi tožnik toženo stranko obvestil o bolečinah v rami (saj je opravljal dela na delovnem mestu, s katerega bi ga tožena stranka skladno z odločbo ZPIZ morala premestiti), zato teh pritožbenih navedb skladno s 360. členom ZPP ni presojalo.

K pritožbama obeh strank glede višine prisojene odškodnine:

15. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje sodnega izvedenca za ortopedijo, prim. G.G., dr. med, in zaslišalo tožnika ter dr. F.F. (specialista, pri katerem se je tožnik zdravil v letu 2016).

16. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR. Tožnik je prestal številne preglede (pri kirurgu in fiziatrinji), UZ in MR preiskave, operativni poseg artroskopije, zaradi katere je bil hospitaliziran in v splošni anesteziji, v času od 30. 9. 2016 do 14. 10. 2016 je bil na rehabilitaciji, v bolniškem staležu pa skoraj pol leta (od 21. 6. 2016 do 30. 11. 2016). Njegovo izpoved o pretrpljenih bolečinah, zaradi katerih je tožnik užival različne vrste analgetikov, sta potrdila tako izvedenec kot dr. F.F., ki je njegove bolečine opisal kot nenavadno hude. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino sprejema kot primerno.

17. Pri presoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je po oceni pritožbenega sodišča bistveno predvsem, da je tožnik oviran pri opravljanju osnovnih vsakodnevnih opravil (umivanju zob, tuširanju, oblačenju, vožnji avta), ki jih ne more opravljati ali jih opravlja s težavo, omejen ali celo onemogočen pa je tudi pri opravilih vzdrževanja pri hiši. Ob upoštevanju tožnikove starosti (ob vložitvi tožbe je bil star 59 let) in pričakovane življenjske dobe je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bo tožnik te težave trpel še kar nekaj let. Glede na težave, s katerimi se tožnik srečuje vsakodnevno, ter glede na odločitve v podobnih primerih iz sodne prakse, je po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR primerna.

18. Pri odmeri odškodnine iz navedenih postavk je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenčevemu mnenju, da pri tožniku rotatorna mašeta sicer deluje, zaradi česar tožnik sicer lahko (omejeno) dvigne ramo, a s težavo in bolečinami. Izvedenec je tožnika namreč pregledal in ugotovil gibljivost njegove rame, ki je omejena in otežena zaradi obrabljenega hrustanca. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke, da so tožnikove težave posledica njegove starosti, načina življenja ter genetike in stare poškodbe. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, velik del težav izhaja iz poškodbe v letu 2009, ko je pri tožniku zaradi padca na delovnem mestu prišlo do pretrganja rotatorne manšete. To so mu nato rekonstruirali, v zvezi s čimer pa je izvedenec pojasnil, da takšna rekonstruirana tetiva ni več enakovredna nedotaknjeni rotatorni manšeti, saj na mestu rekonsktrukcije pride do brazgotinjenja, ki pri ponavljajočih gibih povzroča bolečine. V zaslišanju dne 3. 10. 2018 je izvedenec (večkrat) pojasnil, da gre za nadpovprečno obrabno spremembo hrustanca, do katere je prišlo zaradi velikih dolgoletnih (pre)obremenitev, ki jih je tožnik trpel. 19. Sodišče prve stopnje je nadalje razsodilo, da je glede na stopnjo in trajanje pretrpljenega strahu pravična odškodnina zaradi te oblike nepremoženjske škode 500,00 EUR, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina. Tožena stranka v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da naj bi tožnikov strah (ki ga je bilo čutiti tudi na sami glavni obravnavi, kot to izhaja iz prvostopenjske sodbe) temeljil le na diagnozi rerupture supraspinatusa, ki se je kasneje izkazala kot napačna. Tožnik se je namreč tekom celotnega poteka zdravljenja in slabšanja zdravstvenega stanja rame bal predvsem endoproteze, ki jo je dr. F.F. opisal kot grozljiv poseg, pri katerem ramo zamenjajo z ramensko protezo (ki pa prav tako ne bo pozdravila rame). Prisojena odškodnina po tej postavki pa tudi ni prenizka, kot to v pritožbi neutemeljeno in pavšalno trdi tožnik.

20. Odločitve v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo stranki nista izrecno prerekali, zato se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do tega dela izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

21. Ker so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter prvega odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožniku brez upoštevanja njegovega soprispevka k poslabšanju zdravstvenega stanja in ob upoštevanju pravilnega seštevka postavk odškodnine prisodilo 17.462,10 EUR odškodnine.

22. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel s 67 % svojega zahtevka, tožena stranka pa s 33 %, zato sta upravičena do povrnitve stroškov v takem obsegu. Ob ugotovljenih pravdnih stroških tožnika, ki jih je pravilno in v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list 2/2015 in naslednji; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa) izračunalo sodišče prve stopnje, v znesku 4.209,10 EUR, mu je tožena stranka dolžna povrniti 2.820,10 EUR. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 33 % od ugotovljenih pravdnih stroškov. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi ji sodišče prve stopnje za prvi dve pripravljalni vlogi moralo priznati po 525 točk, zato njeni stroški znašajo 2.263,37 EUR. Glede na uspeh ji je tožnik dolžan povrniti 746,91 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 2.073,19 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega izpolnitvenega roka do plačila.

23. Ker v preostalem delu niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata obe pritožbi, niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi v preostalem delu ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je s svojo pritožbo uspel v približno 10 %, zato je upravičen do stroškov pritožbenega postopka v takem obsegu. V skladu z določbami Odvetniške tarife mu pripada nagrada po tar. št. 15.4 v višini 401,63 EUR ter materialni izdatki v višini 8,03 EUR. Skupaj z 22 % DDV na odvetniške storitve je tožnik upravičen do 498,02 EUR pritožbenih stroškov. Glede na uspeh mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 49,80 EUR. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, ker je z njo uspela v minimalnem delu (le glede višje nagrade za prvi dve pripravljalni vlogi). Stroške odgovora na pritožbo pa ji je pritožbeno sodišče priznalo in znašajo 498,02 (401,63 EUR po tar. št, 15.4, materialni izdatki iz 11. člena OT v višini 8,03 EUR, 22 % DDV), zato ji je tožnik glede na njen uspeh (90 %) dolžan povrniti 448,22 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 398,42 EUR stroškov pritožbenega postopka.