Jedro

Kritiziranje oblasti ter predvidevanja do kakšnih sprememb oblasti naj bi prišlo v bodočnosti, še ne pomeni pozivanja oz. hujskanja k nasilnemu zrušenju državne oblasti, kar je znak kaznivega dejanja po 1.odst. 9.čl. ZKLD.

Kaznivega dejanja vohunstva po 10.tč. 3.čl. ZKLD storilec ni mogel storiti na način, da se je "strinjal in soglašal z vsebino nekega sporočila", saj obs. I.D. podatkov, ki naj bi bili tajnost, ni nikomur izročil, niti jih ni kradel oz. zbiral z namenom izročitve.

Tudi če bi to, kar je obs. povedal kot šalo, pomenilo žalitev ljudske oblasti oz. sramotitev države, pa po takrat veljavnih predpisih takšno dejanje (storjeno 24.6.1949) ni bilo določeno kot kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti, ki so ju vložili M. (K.) W., roj. D., J. (I.) D. in J.D., hčerki in sin obs. I.D., ter E.K.-Š., hčerka obs. B.Š. (Š.), se ugodi in se glede obsojenih I.D. ter B.Š. - po uradni dolžnosti pa še glede obsojenega dr. F.R. - pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.12.1949, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 17.1.1950, spremeni tako, da se po l. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i j o obtožbe, in sicer: l.) obs. dr. F.R. in obs. I.D., a) da sta od osvoboditve dalje pa vse do dneva aretacije, bilo v medsebojnem razgovoru, bilo F.R. v družbi J.I., P.H., M.K. in drugih v gostilni pri J.I. in drugod, I.D. pa s svojim bratom M.D., D.P., J.K., I.O. ter K.H. in drugimi - govorila, da bo prišlo v državi do spremembe oblasti, da bodo prišli na vlado Šutej, Šubašič in Grol, da bodo namesto ene stranke tri stranke, da se prehitro izvaja industrializacija, kritizirali gospodarske ukrepe ljudske oblasti, češ da smo že čisto gospodarsko propadli in da nima industrija nobenega orodja in ne surovin, da so obvezne oddaje kmetom previsoko predpisane prav tako tudi davki, da se je Jugoslavija gospodarsko naslonila na zapadne države, da gre zadružništvo na vasi prehitro, da se preganja cerkev ter duhovniki, v čemer sta oba soglašala; sta tedaj vršila propagando, ki obsega poziv na nasilno zrušenje obstoječe družbene ureditve v FLRJ; b) da je dr. F.R. v enem pod točko la) navedenih razgovorov dejal I.D.-ju, da bi bilo dobro o stanju pri nas poročati vodstvu pobegle emigracije v inozemstvu in da bo napisal poročilo pobeglemu O.P., sedaj univerzitetnemu profesorju v Munchnu, s čimer je I.D. soglašal, nakar je F.R. koncem leta 1949 napisal 4 strani obsegajočo vohunsko poročilo ter ga poslal po P.K. po ilegalni poti 0.P.-ju v inozemstvo; v poročilu je omenil izvedbo agrarne reforme, nacionalizacijo industrije, pri čemer je naštel nacionalizirana podjetja in kam spadajo, nadalje poročal o ustanavljanju KOZ v kmetijstvu, o davčnem sistemu, da se petletni plan ne izvaja zaradi pomanjkanja strojev, da so bile volitve izvedene prisilno, o poslovanju sodišč (sodnikih - prisednikih), da vlada na vasi nezadovoljstvo zaradi previsoko odmerjenih obveznih oddaj, ter da se vršijo velike sečnje lesa ter o razdeljevanju živilskih izkaznic. Končal je poročilo s tem pozivom: "Pošiljam Vam zgoraj navedene podatke, da jih uporabite med našimi emigranti za propgando proti sedanjemu režimu v FLRJ, da pridemo čimpreje do skupnega cilja to so svobodne volitve". Poročilo je prečital tudi I.D. in se z vsebino v celoti strinjal rekoč, da je dobro; sta tedaj postala člana združbe, ki v inozemstvu deluje na zrušenju obstoječe družbene ureditve v FLRJ ter vohunila s tem, da sta zbirala podatke, ki pomenijo vojaško in dražavno tajnost in te podatke izročila agentom tuje obveščevalne službe;

2. obs. I.D. a) da je v cilju prikupljenja podatkov potrebnih za vohunska poročila in širjenje sovražne propagande organiziral zaupniško mrežo, med njimi J.K. in P. iz L., I.O. iz T.v. pri L., ki so po njegovem naročilu prihajali na njegov dom ter mu poročali o stanju na terenu, sam jim pa dajal najnovejša poročila tujih sovražnih radio postaj v svrho širjenja sovražne propagande, obs. J.H.-ju pa je posebej naročil, da ga obvešča zlasti o gibanju križarjev na terenu, na kar je te podatke koristil za svoje delovanje v povezavi z dr. F.R., za katerega je vedel, da te podatke pošilja v inozemstvo pobeglemu sinu M. in pobeglemu O.P.; tedaj organiziral zaupniško mrežo s ciljem prikupljenja podatkov za vohunska poročila in širjenje sovražne propagande; b) da je neugotovljenega dne 1949 leta govoril K.H.-ju iz S. proti ustanavljanju KOZ, češ, da bodo kmetje v zadrugah se hranili iz skupnega kotla, da se bo v zadrugah manj prejemalo, da skupno obdelovanje zemlje ne bo uspevalo in da bo prišlo do spremembe oblasti, t.j. da bo ljudska oblast propadla, pri čemer je še navedel kot primer bivšo Jugoslavijo in Avstrijo, ki sta tudi kmalu propadli; tedaj vršil propagando, ki obsega poziv na nasilno zrušenje obstoječe družbene ureditve v FLRJ; 3) obs. F.R. da je neugotovljenega dne leta 1947 vzpostavil ilegalno vezo s pobeglim sinom M., ki se je nahajal v emigraciji v Italiji in mu nato preko nekega O. iz M. poslal neugotovljeno število vohunskih poročil o stanju v FLRJ, med drugim o izvedbi agrarne reforme in nacionalizaciji industrije. Od prebeglega sina pa prav tako prejemal poročila o emigraciji na tuje ime A.F., učiteljica v H. in podpisano s tujim imenom L.Č.; tedaj vohunil s tem, da je zbiral podatke, ki pomenijo vojaško ali državno tajnost, ter take podatke izročal pobeglim emigrantom; 4) obs. B.Š., da je dne 24.6.1949 v okrajni gostilni v R.t. napisal na škatlico vžigalic kratico "JNRJ" in nato ostalim gostom v gostilni razlagal kaj to pomeni v zasmehljivem in žaljivem tonu, s čemer je izpostavil posmehu in preziru ljudsko oblast; s čimer naj bi storili: obs. I.D. z dejanji pod točko la) ter 2a) in 2b) kaznivo dejanje po l. odstavku 9. člena ZKLD, z dejanjem pod točko lb) pa kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD; obs. dr. F.R. z dejanjem pod točko la) kaznivo dejanje po l. odstavku 9. člena ZKLD, z dejanjem pod lb) in pod 3) pa kaznivo dejanje po 8. in 10. točki 3. člena ZKLD; obs. B.Š. z dejanjem pod točko 4) kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast. Stroški oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bilo obsojenih za različna kazniva dejanja po ZKLD več oseb, med njimi tudi dr. F.R., I.D. in B.Š.. Obs. dr. F.R. je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj po 1. odstavku 9. člena ter po 8. in 10. točki 3. člena ZKLD; obs. I.D. za kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKLD in po 10. točki 3. člena ZKLD; obs. B.Š. pa za kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast. Za navedena kazniva dejanja so bili obsojeni: dr. F.R. na 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na popolno zaplembo premoženja ter na izgubo državljanskih pravic po 37. členu - točke a ) , b ) in c ) Kazenskega zakonika - Splošni del (KZ-47) za dobo dveh let; I.D. na 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na zaplembo premoženja z zakonito omejitvijo ter na izgubo državljanskih pravic po 37. členu - točke a), b) in c) KZ-47 za dobo dveh let, obs. B.Š. pa na kazen 8 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom. V izrečeno kazen jim je bil vštet pripor in sicer: dr. F.R. od 15.7.1949, I.D. od 20.5.1949 ter B.Š. od 21.7.1949 dalje. Po podatkih spisa je obs. B.Š. izrečeno kazen v celoti prestal. Obs. I.D. je bil dne 7.1.1952 na podlagi pomilostitve odpuščen s prestajanja kazni. Obs. dr. F.R. pa je bila s sklepom Vrhovnega sodišča LRS z dne 18.1.1952 z izredno omilitvijo enotna kazen znižana na 3 leta strogega zapora, sicer pa zanj ni podatkov, do kdaj je prestajal kazen.

Zoper to pravnomočno sodbo so po svojima pooblaščencema vložili zahtevo za varstvo zakonitosti v korist pokojnega obs. I.D. njegovi hčerki M. (K.) W. in J. (I.) D. ter sin J.D. V korist pokojnega obs. B.Š. pa je po istima pooblaščencema zahtevo za varstvo zakonitosti vložila njegova hčerka E.K.-Š. V obeh zahtevah se uveljavljajo kršitve kazenskega zakona - da dejanja, za katera sta bila obsojena I.D. in B.Š., niso bila kazniva dejanja - ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Obe zahtevi vsebujeta tudi enak predlog, da naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da sta utemeljeni obe zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

Po l. odstavku 9. člena ZKLD je bilo kot kaznivo dejanje določeno "propaganda ali agitacija, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje državne ureditve". Torej ni bila kaznivo dejanje vsaka "sovražna" propaganda, temveč le tista, ki je pomenila pozivanje k nasilnemu rušenju takratne državne ureditve.

Po presoji Vrhovnega sodišča obs. I.D. očitana dejanja opisana pod točko la), 2a) in 2b) izreka te sodbe (oziroma pod točkami 1/a/, 1/d/, in 1/e/ izreka sodbe sodišča prve stopnje) niso bila kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKLD. Tudi če so inkriminirane besede pomenile agitacijo oziroma "sovražno" propagando proti takratni oblasti in njeni politiki, pa iz konkretiziranega opisa teh dejanj ne izhaja bistveni zakonski znak tega kaznivega dejanja, to je pozivanje na nasilno rušenje takratne državne ureditve. Abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 9. člena ZKLD, "poziv na nasilno zrušenje obstoječe družbene ureditve v FLRJ", ki je naveden v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, namreč nima nobene podlage v konkretiziranem opisu obsojenčevih dejanj. Iz konkretiziranega opisa teh dejanj je razvidno, da je bil obs. I.D. spoznan za krivega zgolj za izražanje svojega kritičnega mnenja o takratnih gospodarskih in političnih razmerah v državi ter o godspodarskih in političnih ukrepih, ki jih je izvajala takratna oblast. Kritiziranje oblasti ter predvidevanja do kakšnih sprememb oblasti naj bi prišlo v bodočnosti pa, kot se utemeljeno navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, še ne pomeni pozivanja oziroma hujskanja k nasilnemu zrušenju državne oblasti. Tudi poslušanje tujih "sovražnih" radiopostaj, zbiranje podatkov o "kretanju križarjev na terenu" ter nasprotovanje ustanavljanju kmečkih obdelovalnih zadrug še ni pomenilo poziva na nasilno rušenje takratne državne ureditve. Ker torej ta dejanja niso pomenila kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKLD, je bil z obsodilno sodbo v obsojenčevo škodo kršen kazenski zakon. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in glede tega kaznivega dejanja obs. I.D. oprostilo obtožbe.

Razlogi, zaradi katerih je Vrhovno sodišče obs. I.D. oprostilo obtožbe za dejanje pod točko la ), pa so tudi v korist soobsojenega dr. F.R., glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Gre namreč ne samo za očitek istega kaznivega dejanja (po l. odstavku 9. člena ZKLD) temveč tudi za povsem identičen opis dejanja, pri čemer sploh ni konkretizirano, kaj naj bi govoril obs. I.D. in kaj obs. dr. F.R. Zato je skladno s pooblastilom iz 2. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ravnalo, kakor da bi bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi v korist obs. dr. F.R. Kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD je storil, "kdor vrši vohunstvo, t.j. kdor podatke in listine, ki po svoji vsebini pomenijo posebno varovano vojaško ali drugo državno tajnost, izroči tuji državi ali kateri koli organizaciji, društvu ali katerikoli nepoklicani osebi, ali kdor z namero, da jih tem izroči, take podatke krade ali zbira". Kaznivo dejanje vohunstva se je torej lahko storilo le z enim od navedenih izvršitvenih dejanj, predmet tega kaznivega dejanja pa so bili lahko samo takšni podatki oziroma listine, ki so bili posebno varovana vojaška ali državna skrivnost. Z dejanjem opisanim pod točka lb) izreka te sodbe se obs. I.D. očita zgolj soglašanje z izjavo soobsojenega dr. F.R., da bo poslal "vohunsko poročilo" določeni osebi v inozemstvu kot tudi strinjanje z vsebino poslanega poročila. Tudi glede tega dejanja je treba pritrditi stališču izraženim v zahtevi za varstvo zakonitosti, da nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja vohunstva po 10. točki 3. člena ZKLD. Obs. I.D. se ne očita nobeno takšno dejanje, ki je pomenilo izvršitveno dejanje kaznivega dejanja vohunstva. Utemeljeno je namreč stališče zahteve, da storilec tega kaznivega dejanja ne more storiti na način, da se "strinja in soglaša z vsebino nekega sporočila", saj obs. I.D. podatkov, ki naj bi bili tajnost, ni nikomur izročil, niti jih ni kradel oziroma zbiral z namenom izročitve. Prav tako pa je tudi utemeljena trditev v zahtevi, da v obravnavanem primeru spoh ni šlo za nobene takšne podatke, ki bi pomenili "posebno varovano vojaško ali državno skrivnost". Takšno skrivnost lahko predstavljajo le podatki, ki jih pristojni državni organ izrecno proglasi za "državno oziroma vojaško skrivnost", oziroma podatki, ki so po svoji vsebini ali naravi takšni, da bi njihovo razkritje oziroma pošiljanje v inozemstvo lahko imelo za državo škodljive posledice. Zakaj naj bi bili podatki o izvajanju (v uradnem listu objavljenih) predpisov o agrarni reformi, nacionalizaciji industrije, davčnem sistemu, nadalje poročilo o tem, kako se izvaja petletni plan, da so davki previsoki, kakšno je razpoloženje med ljudmi na vasi in podobno, pomenili posebno varovano državno oziroma vojaško skrivnost, iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno. V obrazložitvi sodbe pa se samo posplošeno govori o "vohunskih" poročilih, da podatki nedvomno kažejo na "špijonažo" in da je treba "pošiljanje takih vohunskih poročil agentom tuje obveščevalne službe presojati s stališča tuje vohunske službe".

Izpodbijana sodba je očitno izhajala iz nedopustne (in tudi nedokazane) domneve, da so vsi, ki so pobegnili v inozemstvo - torej tudi O.P. - postali "agenti tuje obveščevalne službe".

Ker obs. I.D. očitano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja (vohunstva) po 10. točki 3. člena ZKLD, ga je Vrhovno sodišče oprostilo obtožbe. Z uporabo že citirane določbe 2. odstavka 424. člena ZKP (beneficium cohaesionis) pa je po uradni dolžnosti enako ravnalo tudi v korist obs. dr. F.R., glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Po oceni Vrhovnega sodišča gre namreč pri tem očitanem dejanju za isto dejansko pa tudi pravno stanje, čeprav je v izpodbijani sodbi, ob navedbi enakih abstraktnih zakonskih znakov za oba obsojenca, "da sta postala člana združbe, ki v inozemstvu deluje na zrušenju obstoječe družbene ureditve v FLRJ ter vohunila s tem, da sta zbirala podatke, ki pomenijo vojaško in državno skrivnost..." to dejanje pri obs. I.D. pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD pri obs. dr. F.R. pa kot kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD. Ne glede na to ali gre pri takšni različni pravni opredelitvi za pomoto ali ne, Vrhovno sodišče meni, da konkretizirani opis dejanja obsojencev pod točko lb) tudi ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD. Navedeno kaznivo dejanje je namreč storil, kdor je organiziral ali postal član društva, ki je imelo cilj vršiti zločine iz 2. člena ZKLD - to je z nasiljem zrušiti ali spraviti v nevarnost obstoječo državno ureditev oziroma druge objekte, ki so bili predmet kazenskopravnega varstva po tej določbi. Obstoj takšnega društva pa ni razviden ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato je Vrhovno sodišče tudi obs. dr. F. oprostilo obtožbe za dejanje, ki naj bi ga storil "s soglašenjem" obs. I.D.-ja. Ker pa je bil obs. F.R. z isto sodbo spoznan za krivega še za dejanje opisano pod točko 3 ) izreka te sodbe (oziroma pod točko lc/ izreka sodbe sodišča prve stopnje), je bilo treba tudi za to dejanje z uporabo načela beneficium cohaesionis obsojenca oprostiti obtožbe. Tudi pri tem sicer samostojno opisanem dejanju gre namreč za isto pravno opredelitev kaznivega dejanja (po 10. točki 3. člena ZKLD) in v bistvo tudi za isto dejansko stanje, saj se obsojencu povsem nekonkretizirano očita, da je svojemu pobeglemu sinu pošiljal v inozemstvo "vohunska poročila o stanju v FLRJ in o izvedbi agrarne reforme in o nacionalizaciji".

Obs. B.Š. naj bi z dejanjem opisanim pod točko 4) izreka te sodbe (oziroma pod točko 7/ izreka sodbe sodišča prve stopnje) storil kaznivo dejanje zoper "ljudsko oblast". V zahtevi za varstvo zakonitosti se kršitev kazenskega zakona v škodo tega obsojenca utemeljuje s tem, da sama kratica "JNRJ", za katero sploh ni znano, kaj naj bi pomenila, ne pomeni ničesar žaljivega za ljudsko oblast in da se izpodbijana sodba tudi ne sklicuje na noben predpis, po katerem bi bilo takšno dejanje določeno kot kaznivo dejanje.

V zvezi s tem dejanjem Vrhovno sodišče ugotavlja, da pomen kratice "JNRJ" res da ni razviden iz same sodbe, razviden pa je iz spisa. Obsojenec je namreč v svojem zagovoru (list. št. 99), povedal, da je ta kratica pomenila "Jebačka Narodna Republika Jugoslavija". Toda tudi če bi to, kar je obsojenec povedal kot šalo, pomenilo žalitev ljudske oblasti oziroma sramotitev države, pa po takrat veljavnih predpisih takšno dejanje ni bilo v zakonu določeno kot kaznivo dejanje. Kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo so bila v celoti določena v ZKLD. V tem zakonu, s katerim je bilo zagotovljeno kazenskopravno varstvo takratne države in njene oblasti, ni bilo predpisano kot kaznivo dejanje žalitev oziroma sramotitev ljudske oblasti ali države. Z uveljavitvijo ZKLD, ki je začel veljati 23.7.1946 - oziroma že z uveljavitvijo prej veljavnega Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. list DFJ, št. 66/45) - pa se niso mogla več uporabljati kot pravna pravila določbe XII poglavja Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929 (KZRJ-29), v katerem so bila določena kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ureditev. Za razliko od poznejšega Kazenskega zakonika FLRJ iz leta 1951 (in tudi sedaj veljavnega Kazenskega zakonika Republike Slovenije), ki je sramotitev države predpisal kot kaznivo dejanje v poglavju kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, je bilo v KZKJ-29 takšno dejanje določeno kot kaznivo dejanje zlorabe državnih znakov (paragraf 99) oziroma omalovaževanje oblike vladavine (paragraf 100) - torej v poglavju kaznivih dejanj, s katerim se je varovala država in njena ureditev. V skladu z določbo 4. člena Zakona o razveljavitvi predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Ur. list FLRJ, št. 86/46), so se smela kot pravna pravila, ki jih vsebujejo zakoni, ki so bili izdani pred 6. aprilom 1941 (torej tudi KZKJ-29), uporabljati le za tista razmerja, ki niso bila urejena z veljavnimi predpisi. Kazenskopravno varstvo države in ljudske oblasti pa je bilo, kot je bilo že povedano, v času storitve obsojencu očitanega dejanja (in v času sojenja) urejeno z ZKLD. Zato se po mnenju Vrhovnega sodišča niso mogle uporabiti kot pravna pravila tiste določbe KZKJ-29, ki so inkriminirale sramotitev države in njeno ureditev. Z obsodilno sodbo je bil torej v škodo obs. B.Š. kršen kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP.

Po povedanem je Vrhovno sodišče skladno z določbo l. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojene I.D., B.Š. in (po uradni dolžnosti) dr. F.R. oprostilo obtožbe, ker dejanja, za katera so bili pravnomočno obsojeni, niso bila kazniva dejanja. Glede na takšno odločitev se ni spuščalo v presojo utemeljenosti ostalih v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev procesnega zakona.

Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica izrečene oprostilne sodbe (l. odstavek 96. člena ZKP).