Jedro

Fikcija vročitve ne nastopi z dnem, ko je naslovniku puščeno pisanje po izteku roka, temveč na zadnji dan 15-dnevnega roka. Ker tožnik v 15 dneh od dneva, ko je bilo puščeno obvestilo o prispelem pisanju pošiljke na pošti ni dvignil, se šteje, da je bila vročitev opravljena s pretekom zadnjega 15. dne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 13. 1. 2021 in sklepa toženca št. ... z dne 10. 12. 2020 ter na ugotovitev, da je pritožba tožnika, ki jo je vložil zoper odločbo toženca št. ... z dne 11. 11. 2020 vložena pravočasno. Hkrati je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v vnovično odločanje prvostopenjskemu sodišču, v obeh primeru pa tožniku prizna povračilo vseh stroškov postopka, ki jih naloži v plačilo tožencu.

3. Tožnik je s tožbo uveljavljal sodno varstvo pravic zoper odločbo toženca z dne 13. 1. 2021, ker je pritožbo, ki jo je vložil dne 7. 12. 2020 priporočeno po pošti, vložil pravočasno. Vztraja, da je odločbo toženca z dne 11. 11. 2020 prejel šele 30. 11. 2021 in ne že 27. 11. 2021, kot pojasnjuje sodišče. Sodišče je ponovno zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje. Ni mogoče šteti, da je bila tožniku odločba vročena s fikcijo vročitve že 27. 11. 2020, rok 15 dni za prevzem pošiljke se je iztekel 27. 11. 2020. Tožnik bi lahko 27. 11. 2020 pošiljko še dvignil na pošti, kjer se je nahajala in ne bi bila vročena s fikcijo vročitve. Zato dan vročitve ni 27. 11. 2020, ki je bil petek. Ker Pošta A. v soboto ne opravlja dostave pošiljk, jo je tožnik prejel v hišni predalčnik v ponedeljek 30. 11. 2020. Šele od tega dne dalje teče 5 dnevni rok za pritožbo, ki se je iztekel 7. 12. 2020. Sodišče je v dokaznem postopku med drugim zaslišalo tožnika, pričo B. B. ter C. C. Sodišče je sklepalo, da pismonoša strokovno opravlja svoje delovne zadolžitve pri vročanju osebnih pošiljk, saj ni imelo razumnega dvoma, da njegovi izpovedbi ne bi verjelo. Toženec je predložil obvestilo organu o vročitvi, ki potrjuje trditev tožnika, da je bilo pismo puščeno v hišnem predalčniku dne 30. 11. 2020. Šele tedaj se je lahko seznanil z njeno vsebino. Da ga čaka pošiljka na pošti pred tem sploh ni vedel. Pritožbo zoper izpodbijano odločbo je vložil 7. 12. 2020 priporočeno po pošti, saj se je tega dne iztekel rok 5 delovnih dni za vložitev pritožbe. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo načela zakonitosti in materialne resnice v skladu s 6. in 8. členom ZUP. Tožnik do 30. 11. 2020 ni vedel za izdano odločbo niti zanjo ni mogel vedeti. Slednje je dokazoval s pričo B. B. Tožniku mora biti omogočeno pravno sredstvo zoper odločbo upravnega organa, s postopanjem toženca pa mu je bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva, saj bi tožnik lahko 27. 11. 2020 še dvignil pošiljko na pošti, kjer se je nahajala in pošiljka ne bi bila vročena s fikcijo vročitve. Zato dan vročitve ni 27. 11. 2020, temveč dan, ko je pošiljko dejansko prejel, to je 30. 11. 2020. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju z dne 14. 1. 2015 o poenotenju sodne prakse glede fikcije vročitve po določbah ZPP, ZUP in drugih postopkih pojasnilo, da je namen ureditve instituta fikcije vročitve zagotoviti učinkovito varstvo pravic udeležencev postopkov ter preprečiti, da bi s svojo neaktivnostjo ali izigravanjem zakona neopravičeno zavlačevali postopke. Ključno je bilo s fikcijo vročitve določiti trenutek začetek teka roka, tudi v primeru, če stranka pisanja ne prevzame. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016 izpostavilo, da izjemna dopustitev fikcije vročitve temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu lahko očitamo nedobroverno in nevestno ravnanje. Na ta način fikcija vročitve izhaja iz prepričanja, da je naslovniku dejansko omogočeno in zagotovljeno, da se s sodnim pisanjem seznani. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009 pojasnilo, da je namen vročitve dosežen le, če je zagotovljeno, da bo pisanje dejansko prispelo do naslovnika. Za vsako izjemo od vročitve pisanja neposredno naslovniku (tudi za fikcijo vročitve) mora obstajati legitimen razlog, drugače se nesorazmerno poseže v naslovnikovo pravico do obrambe. Tožnik je zatrjeval in dokazoval, da na hišnem predalčniku na naslovu D., v A. v času vročanja ni imel imena in priimka in da je imela ključ poštnega nabiralnika lastnica stavbe B. B., ki mu je izročila sporno odločbo toženca z dne 30. 11. 2020. Pred tem domnevno puščenem obvestilu o prejetem pismu ni prejel, ker mu ga ni izročila. Tožnik je pojasnil, da je imel težave z vročanjem, zaradi zavračanja pošte s strani njegovega očeta in da je do spremembe naslova prišlo v letu 2019, mogoče pa ga v času vročanja ni bilo v Sloveniji. Povsem napačno je stališče sodišča v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi naj fikcija vročitve nastopila 27. 11. 2020. Tožniku ni mogoče očitati neskrbnosti glede vročitve, sodišče pa bi ob upoštevanju citirane sodne prakse moralo izvesti predlagane dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval, da ni prejel obvestila o prejetem pismu in da je izpodbijano odločbo prejel dejansko 30. 11. 2020. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. V odgovoru na pritožbo toženec izpostavlja, da je bil tožnik v bolniškem staležu daljše časovno obdobje od leta 2014 in da so odločbe imenovanega zdravnika prihajale mesečno. Tožnik je prejem odločbe lahko pričakoval. Imel je možnost, da si uredi način vročanja, ki je samo in zgolj v njegovi domeni. Tudi v času poskusa vročitve odločbe je bil tožnik v bolniškem staležu z opredeljenim režimom gibanja s strani imenovanega zdravnika in osebnega zdravnika. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da tožniku nedvomno ni mogoče očitati neskrbnosti glede vročitve. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil način vročanja s strani toženca pravilen in skladen z uradnimi evidencami, česar tožnik ni niti oporekal. Kako ima tožnik urejeno praznjenje nabiralnika, kako je skrben in komu poveri pooblastila za navedena opravila tudi v primeru odhoda v tujino, je za ta postopek nepomembno in po mnenju toženca le še en korak k zavlačevanju postopka samega in povzročanja nepotrebnih stroškov z novimi naroki. Namen fikcije je, da se prepreči, da bi posamezniki s svojo neaktivnostjo ali celo z izigravanjem zakona postopke neupravičeno zavlačevali. S postopanjem toženca tožniku ni bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva, saj je tožnik imel možnost vložitve pravnega sredstva, vendar si je čas in način vročanja s svojo neaktivnostjo izbral sam. V postopku s strani tožnika ni bilo zatrjevano, s čim konkretno naj bi se nerazumno poseglo v pravico do obrambe, saj toženec na enak (zakonit način) vroča odločbe o začasni nezmožnosti za delo vsem zavarovanim osebam. Zatrjevanje tožnika, da naj ne bi imel imena in priimka na hišnem predalčniku, da je imela ključ do hišnega predalčnika edino lastnica stavbe in da mu obvestilo o prejetem pismu oziroma sporočilu o prispelem pismu ni izročila, da ga v tem času mogoče ni bilo v Sloveniji, o splošnih težavah z vročanjem zaradi zavračanja pošiljk z očetom, spremembi naslova 2019 ne predstavljajo neskrbnih ravnanj toženca. V 2. odstavku 101. člena ZUP je izrecno določeno, da če je zadnji dan roka nedelja ali praznik ali kak drug dan, ko se pri organu, pri katerem je potrebno opraviti dejanja postopka ne dela, se rok izteče s potekom 1. naslednjega delovnika. Ker pa roki začnejo teči ne glede na to ali je sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan v RS, je Vrhovno sodišče zaključilo, da si trenutka nastopa fikcije vročitve in začetka teka roka za vložitev tožbe oziroma pravnega sredstva oziroma nastopa drugih pravnih posledic neposredno sledita, kar pomeni, da tudi fikcija vročitve pisanja lahko nastopi na dan, pred katerim od navedenih dni, torej tudi na dan, na katerega se po določbah 2. odstavka 101. člena ZUP in 4. odstavka 111. člena ZPP rok ne bi mogel izteči (sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan). Takšno stališče je pomembno z vidika enakega obravnavanja strank, ki pisanje dvignejo oziroma prevzamejo in tistih, za katere velja fikcija vročitve pisanja. Če stranka prevzame pisanje od vročevalca v soboto ali na dan pred praznikom, nedeljo oziroma na praznik, ji začne teči rok za vložitev tožbe ali pravnega sredstva oziroma nastopijo druge pravne posledice. Tisti, ki mu je v predalčniku puščeno obvestilo o pošiljki in bi zanj fikcija vročitve nastopila v soboto, nedeljo ali praznik, ki je dela prost dan, pa bi fikcija vročitve v primeru, če bi se upoštevala pravila o izteku procesnih rokov iz ZUP oziroma ZPP nastopile šele prvi naslednji delovnik, bi bil v nedopustno privilegiranem položaju. Enaki razlogi in enaka pravila za štetje rokov veljajo tudi za vročanje po varni elektronski pošti. Po 86. členu ZUP in 141.a členu ZPP ter za primer spremembe naslova z nadomestno vročitvijo z objavo na oglasni deski organ, ki vodi postopek na enotnem državnem portalu E-uprava oziroma s pritrditvijo odločbe na sodno desko. Na podlagi novega tolmačenja zakona, naj stranka ne bi bila oškodovana. Ta je namreč na podlagi puščenega obvestila seznanjena, kako lahko doseže seznanitev z vsebino pisanja (z dvigom pisanja na Pošti v roku 15-ih dni) in s posledicami, če ne bo ravnala kot je navedeno v obvestilu (nastop fikcije vročitve). Če zaradi njene neaktivnosti oziroma opustitve pravočasnega ravnanja nastopi fikcija vročitve, ne izgubi pravice do vložitve tožbe ali pravnega sredstva, niti se ji rok za vložitev ne skrajša, zato ni poseženo oziroma ni prekomerno poseženo v njeno ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. V primeru, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno vložiti tožbe ali pravnega sredstva, bo lahko vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Iz načelnega pravnega mnenja je razvidno, da je potrebno zagotoviti enako obravnavanje strank, ki pisanje dvignejo oziroma prevzamejo in tistih, za katere velja fikcija vročitve pisanja. Načelno pravno mnenje je skladno s stališčem, izraženo v delu upravno procesne dileme o rabi ZUP, da za nastanek fikcije vročitve po ZUP ni pomembno, ali se 15 dnevni rok izteče na delovni dan ali na dela prost dan, saj fikcija nastopi ne glede na omenjeno okoliščino.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP in na na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti pavšalno zatrjevanih s strani tožnika.

7. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V pritožbeni obravnavi je potrebno odgovoriti na vprašanje ali se za začetek teka pritožbenega roka kot odločilno dejstvo šteje trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa1 ali kdaj se izteče 15-dnevni rok, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pismu.

8. Sodišče je v 14. in 15. točki obrazložitve s prikazom časovne dinamike razumljivo pojasnilo, zakaj je bila odločba toženca z dne 11. 11. 2020 vročena s fikcijo 27. 11. 2020, s čimer pritožbeno sodišče popolnoma soglaša. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je bil poskus osebne vročitve pisanja tožniku 12. 11. 2020 neuspešen, zato je bilo v hišnem predalčniku na naslovu za vročanje tožniku puščeno obvestilo, v katerem je navedeno kje se pismo nahaja in da ga mora prevzeti v 15-ih dneh, sicer velja vročitev opravljena z dnem poteka tega roka. Tožnik pisanja v 15-dnevnem roku ni prevzel, zato je bil upravni organ obveščen o vročitvi. Po poteku roka je bilo pisanje 30. 11. 2022 vloženo v hišni predalčnik in izpolnjeno obvestilo organu o vročitvi. Rok 15-ih dni zaradi fikcije vročitve se je iztekel 27. 11. 2020, naslednji dan 28. 11. 2020 pa je pričel teči 5-dnevni pritožbeni rok. Sodišče je v 6. točki obrazložitve pojasnilo, da gre za specialno pravno ureditev iz 82. člena ZZVZZ 5-dnevnega roka, ki se je tako iztekel 4. 12. 2020, tožnik pa je pritožbo vložil šele 7. 12. 2020. 9. Ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je bilo nerazumno poseženo v tožnikovo pravico do obrambe. Sodišče je v 8. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da lahko fikcija vročitve nastopi le v primeru, da je bila vročitev opravljena na naslovu tožnikovega dejanskega prebivališča, saj je ugotovilo, da je imel tožnik na naslovu opravljene vročitve urejen naslov za vročanje, kjer je tudi dejansko prebival.2 Slednje je potrdila tudi zaslišana priča B. B. Tožniku s postopanjem toženca ni bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva. Kot izpostavlja toženec, je imel tožnik možnost vložitve pravnega sredstva, vendar si je čas in način vročanja s svojo neaktivnostjo izbral sam. Tožnik je bil kot zavarovanec v dolgotrajnem bolniškem staležu in je prejemal odločbe imenovanega zdravnika mesečno. Način vročanja bi si lahko uredil tako, da bi bil le-ta samo v njegovi domeni. Toženec je postopal skladno z zakonskimi določili, da bi preprečil morebitno neupravičeno zavlačevanje postopkov oziroma nastop pravnih posledic, ki bi jih lahko posamezni zavarovanci s svojo neaktivnostjo povzročili.

10. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na oznake na hišnem predalčniku, o ureditvi vročanja z lastnico stanovanja, o splošnih težavah z vročanjem zaradi zavračanja pošiljk z očetom, o spremembi naslova v letu 2019, niso v pravni sferi toženca. S samo ureditvijo vročanja na ustreznejši način, bi bile vse citirane okoliščine na strani tožnika predvidljive in obvladljive.

11. Neutemeljeno mora ostati tudi pritožbeno sklicevanje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015. Kot pravilno izpostavlja toženec je namen slednjega zagotoviti enako obravnavanje strank. Ključno je, da je bil tožnik na podlagi puščenega obvestila seznanjen, kako lahko doseže seznanitev z vsebino pisanja (z dvigom pisanja na Pošti v roku 15 dni) in s posledicami, če ne bo ravnal kot je navedeno v obvestilu (nastop fikcije vročitve).

12. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je za nastop fikcije vročitve odločilno, kdaj je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pisanju (12. 11. 2020) in iztek 15-dnevnega roka, ki je na zadnji dan 15-dnevnega roka. Fikcija vročitve ne nastopi z dnem, ko je naslovniku puščeno pisanje po izteku roka 30. 11. 2020, temveč na zadnji dan 15-dnevnega roka, to je 27. 11. 2020. Ker tožnik v 15 dneh od dneva, ko je bilo puščeno obvestilo o prispelem pisanju pošiljke na pošti ni dvignil, se šteje, da je bila vročitev opravljena s pretekom zadnjega 15 dne. Pritožbeni rok je pričel teči prvi naslednji dan po vročitvi in se je iztekel 4. 12. 2020. Pritožba, ki jo je vložil tožnik 7. 12. 2020, je zato prepozna.

13. Dokazni postopek, ki je bil pravilno izpeljan, je pokazal, da tožnik ni uspel izpodbiti dejstev, ki izhajajo iz obvestila organa o opravljeni vročitvi, prav tako ne dejstev o domnevno nepravilnem vročanju pošiljke.

14. Zaključek sodišča, da kršitev postopkovnih pravil vročanja ni bilo, zaradi česar je bila vročitev odločbe z dne 11.11.2020 opravljena s fikcijo, čeprav gre za osebno vročitev, je pravilen. Slednje ima kot pojasnjuje sodišče v 16. točki obrazložitve za posledico, da sta tako izpodbijana odločba kot sklep zakonita. Pritožbo je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Stroške pritožbe zaradi odločbe o brezplačni pravni pomoči BPP 83/2021 krije proračun RS.

1 30. 11. 2021. 2 To je skladno s stališčem Ustavnega sodišča RS iz odločbe z dne 9. 7. 2009, na katero se sklicuje tožnik.