Jedro

Po oceni sodišča je tožena stranka ravnala tudi pravilno, ko je uporabo 13. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami oprla na mnenje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje, da je na podlagi pridobljenih podatkov o dejavnostih razširjenega programa, ki potekajo na sosednji osnovni šoli, glede na zagotovilo obeh šol, možno prehajanje med programoma in je predlagala tudi trajno vključitev v podaljšano bivanje, interesne dejavnosti in šolo v naravi v okviru sosednje osnovne šole.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ob reševanju pritožbe tožečih strank zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 5. 9. 2003, potrdilo točki 1 in 2 citirane odločbe, točke 3, 4 in 5 prvostopne odločbe pa spremenilo tako, da se glasijo; mladoletni A.A. se vključi v 4. razred Osnovne šole AAA. A., odločba se preveri po uradni dolžnosti junija 2005 in tožeči stranki sta kot zakonita zastopnika dolžna skrbeti, da se mld. A.A. vključi v 4. razred Osnovne šole AAA. A.. Dodala pa je še dve točki in sicer, da se mld. A.A. v skladu z dogovorom med starši in Osnovno šolo BBB. vključuje v podaljšano bivanje, interesne dejavnosti in šolo v naravi Osnovne šole BBB. ter da z dokončnostjo odločbe preneha veljati odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 16. 10. 2000. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je komisija za usmerjanje druge stopnje temeljito proučila dokumentacijo komisije za usmerjanje prve stopnje, seznanila pa se je tudi s poročilom Osnovne šole AAA. z dne 22. 1. 2004. Na podlagi strokovnih ugotovitev komisije za usmerjanje prve stopnje, šolskega poročila in razgovora s starši mladoletnega A.A. (tožečimi strankami) je ugotovila, da gre pri Domnu za funkcionalno lažjo motnjo v duševnem razvoju in rizično nevrološko simptomatiko. Za A.A. je bila že v letu 2002 izdana odločba s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, s katero je bil prav tako razvrščen po 3.a členu Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in da bi ga bilo potrebno vključiti v osnovno šolo s prilagojenim programom, iz česar še dodatno izhaja, da je v odločbi upravnega organa prve stopnje predlagana usmeritev v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, zanj koristna in smiselna. Tako naj se A.A. vključi v Osnovno šolo AAA., komisija pa še predlaga, naj se A.A. na podlagi dogovora med starši in šolama vključi v podaljšano bivanje, interesne dejavnosti in šolo v naravi Osnovne šole BBB., ustreznost usmeritve pa se preveri junija 2005. Glede na vse navedeno je tožena stranka sledila mnenju komisije za usmerjanje prve stopnje in komisije za usmerjanje druge stopnje, ko ugotavljata, da gre pri A.A. za lažjo motnjo v duševnem razvoju, kar je opredeljeno v prvi alinei 1. odstavka 3. člena Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, torej gre za otroka, ki ima tako zmanjšane sposobnosti za umsko delo, da ne more biti uspešen pri rednem vzgojno izobraževalnem delu in potrebuje posebno obliko usposabljanja in se ga usmeri v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, zato v tem delu pritožbenim navedbam ne sledi in odločbo prve stopnje potrjuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi se A.A. vključilo v Osnovno šolo BBB. in se mu v tej šoli omogočilo izobraževanje po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom, oziroma na drugi redni šoli, v kolikor ta nima ustreznih pogojev za njegovo šolanje pa tožena stranka ugotavlja, da 4. odstavek 16. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami opredeljuje možnost, da se prilagojeni izobraževalni programi razen v oddelkih s prilagojenimi programi v šolah oz. podružnicah šol, ki so usposobljene oz. organizirane za izvajanje teh programov in v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, izvaja tudi v šolah v rednih oddelkih, da pa je v takem primeru za izvedbo kateregakoli izmed prilagojenih programov potrebno zagotoviti prostorske, kadrovske, materialne in druge pogoje. Zaenkrat se prilagojeni izobraževalni programi z nižjim izobrazbenim standardom izvajajo izključno in le v oddelkih s prilagojenimi programi, ne pa tudi v rednih oddelkih šol. Zakonodajalec je z navedenim določilom sicer odprl možnost za tovrstno organizacijo pouka v rednih oddelkih, vendar je pri tem potrebno upoštevati objektivne pogoje in sicer tiste, ki izhajajo tako iz potreb otroka s posebnimi potrebami v učnem procesu, kakor tudi tiste, ki izhajajo iz celostnega poteka pouka v ta način kombiniranem oddelku. Nadalje tudi 3. odstavek 24. člena Zakona določa, da se vrtec, šola, zavod, v katerega se otrok usmerja določi na podlagi ugotovitev pristojne šolske uprave o izpolnjevanju kadrovskih, prostorskih, materialnih in drugih pogojev. Izbiro med možnostmi, ki jih določa navedeni člen pa opravi na podlagi ugotovitev pristojne šolske uprave komisija za usmerjanje. Tožena stranka tudi ugotavlja, da Zakon o osnovni šoli v 49. členu, na katerega se tožeči stranki sklicujeta, določa, da imajo starši pravico vpisati otroka s posebnimi potrebami na osnovno šolo v šolskem okolišu, razen v primeru, da ta šola ne izpolnjuje pogojev in je z odločbo določena druga ustrezna šola, kar še dodatno potrjuje že navedeno. Obe komisiji za usmerjanje sta v postopku usmerjanja ugotovili, da je za A.A. osnovna šola s prilagojenim programom, glede na izpolnjevanje kadrovskih, prostorskih, materialnih in drugih pogojev, najustreznejša. Tožena stranka pa je tožečima strankama ugodila v delu, kjer se pritožujeta zoper rok preverjanja ustreznosti usmeritve. Na podlagi mnenja komisije za usmerjanje druge stopnje je ta rok določen za junij 2005. V 5. točki izreka odločbe upravnega organa prve stopnje je določeno, da se mora A.A. vključiti v 3. razred osnovne šole, glede na mnenje komisije za usmerjanje druge stopnje, da je za A.A. ustreznejša vključitev v 4. razred osnovne šole je tožena stranka odločbo upravnega organa spremenila tudi v tem delu in odločila, da se A.A. vključi v 4. razred Osnovne šole AAA. A.. Ker je komisija za usmerjanje druge stopnje podala tudi mnenje, da je na podlagi pridobljenih podatkov o dejavnosti razširjenega programa, ki potekajo na sosednji Osnovni šoli BBB. in glede na zagotovilo obeh šol, možno prehajanje med programoma je predlagala tudi trajno vključitev v podaljšano bivanje, interesne dejavnosti in šolo v naravi v okviru Osnovne šole BBB., je tožena stranka sledila mnenju komisije za usmerjanje otrok druge stopnje.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je tožena stranka v izpodbijani odloči v 1. točki izreka, ravnala v nasprotju s Pravilnikom o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, objavljene v Uradnem listu RS, št. 54/2003. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je torej sporna 1. točka izreka izpodbijane odločbe. S tem v zvezi oporekata tudi strokovnemu mnenju komisije z dne 17. 6. 2003, ki v 14. točki usmeri A.A. po 3.a členu Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, saj bi morali uporabiti razvrstitev po VII. točki Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, kot otroka s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. A.A. je bil namreč pred strokovno komisijo pregledan dne 9. 6. 2003, strokovno mnenje pa je bilo izdano 17. 6. 2003. Komisiji sta tudi večkrat predložili, da lahko za datum vloge za postopek usmerjanja štejejo tudi 9. 6. 2004, če to pomeni, da bodo postopek vodili v skladu z novim pravilnikom. Navajata še, da sta opozarjali tudi na to, da A.A. ne potrebuje posebnega ampak prilagojen program, kar ločuje tudi ZUOPP in določa, da se prilagojen program z nižjim izobraževalnim standardom izvaja tudi v rednih šolah, česar za posebni program ne določa. V zvezi s prehajanjem A.A. iz programa v program, kar je zajeto v 6. točki izpodbijane odločbe pa navajata, da sta predlagala prehajanje med programi v okviru pouka, kar pa po določbah tožene stranke kot kaže ni mogoče, tako da sta 6. in posledično 7. točka izpodbijane odločbe brezpredmetni in zahtevata, da se ju črta. V zvezi s točko 3 izreka izpodbijane odločbe pa ugotavljata, da je obrazložitev navedene točke v izpodbijani odločbi v nasprotju s 4. odstavkom 105. člena Zakona o osnovni šoli, ki pravi, da s pričetkom šolskega leta 2003/2004 vse šole zagotavljajo materialne in kadrovske pogoje tudi za šolanje otrok s posebnimi potrebami, tako tudi Osnovna šola BBB., kjer je A.A. všolan. Zato bi morala, če Osnovna šola BBB., kljub vsemu ne izpolnjuje pogojev za šolanje A.A., komisija v skladu z 49. členom Zakona o osnovni šoli določiti drugo najbližjo ustrezno redno osnovno šolo za predlagani način šolanja. Ob koncu oporekata usmeritvi, saj menita, da Osnovna šola BBB. zagotavlja boljše pogoje za A.A. izobraževanje kot Osnovna šola AAA., zato zahtevata, da Osnovna šola BBB. izpolni odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS, z dne 16. 10. 2000, ki določa, da se A.A. ob zagotovljeni fizioterapevtski in logopedski pomoči šola v šoli s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom. Hkrati tudi zahtevata, da se upošteva A.A. pravica po izobraževanju na domu za prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom v skladu z 88., 89. in 90. členom Zakona o osnovni šoli iz leta 1996 in 18. členom ZUOPP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vsebinsko povzema obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče odloči, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena in tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v zadevi pravilno ugotovila dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialno pravo, ki ga v izpodbijani odločbi tudi citira. Hkrati je navedla pravilne razloge, na podlagi katerih je zavrnila zahtevek tožeče stranke. Sodišče s temi razlogi soglaša in se nanje sklicuje ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), v zvezi s tožbo pa še dodaja: V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava sodišče ugotavlja, da sta bila do uveljavitve Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, v veljavi Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, in Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Z uveljavitvijo Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami je Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju prenehal veljati, Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju pa je na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, do sprejetja predpisov, ki so določeni z novim zakonom, še ostal v veljavi. Postopek usmerjanja, ki se je pričel na podlagi podane zahteve za vodenje postopka usmerjanja s strani tožečih strank dne 28. 2. 2003, se je vodil po določilih pravilnika, ki je v času, ko je bila zahteva vložena veljal, to pa je Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in ne Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, ki je bil uveljavljen šele s 7. 6. 2003. V skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku se namreč v upravnem postopku uporabljajo določbe zakonskih in podzakonskih aktov, ki so veljali v času, ko je bil postopek začet, oziroma ko je bila izdana odločba prve stopnje. Zato sta tudi po presoji sodišča tako tožena stranka kot upravni organ prve stopnje ravnala pravilno, ko sta odločala na osnovi določb zakona in pravilnika, ki je veljal v času izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje.

Po oceni sodišča je tožena stranka ravnala tudi pravilno, ko je uporabo 13. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki opredeljuje možnosti prehajanja med programi in določa, da se otroci s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojen program za predšolske otroke lahko občasno vključujejo tudi v program za predšolske otroke, otroci s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v prilagojen izobraževalni program se lahko pri določenih predmetih ali predmetnih skupinah občasno ali trajno vključujejo v izobraževalne programe in otroci s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v posebni program vzgoje in izobraževanja se lahko občasno vključujejo v prilagojene programe osnovnošolskega izobraževanja, oprla na mnenje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje, da je na podlagi pridobljenih podatkov o dejavnostih razširjenega programa, ki potekajo na sosednji Osnovni šoli BBB., glede na zagotovilo obeh šol, možno prehajanje med programoma in je predlagala tudi trajno vključitev v podaljšano bivanje, interesne dejavnosti in šolo v naravi v okviru Osnovne šole BBB..

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.