Jedro

Določba 9. čl. Splošnih pogojev, ki ureja izključitev obveznosti zavarovalnice za nezgodo, ki nastane pri pretepu ali fizičnem obračunavanju (7. tč. I. odst. 9. čl. Splošnih pogojev). Po definiciji 136. čl. Kazenskega zakonika je za sodelovanje pri pretepu potrebno naklepno ravnanje in mora biti v storilčevi zavesti, da sodeluje v pretepu - za sodelujočega pa se šteje le tisti, ki konstruktivno sodeluje v pretepu ali fizično ali z bodrenjem ali s podpihovanjem k pretepu. Udeleženec v pretepu pa ni tisti, ki je v pretep vključen brez svoje krivde, tisti, ki se le brani, in tisti, ki razdvaja druge udeležence pretepa. Pretep je po definiciji fizični spopad več oseb, najmanj treh. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnik ni bil udeleženec v pretepu, pravilno pa je tudi navedlo, da določb Splošnih pogojev ni mogoče razlagati široko in je pri tem tudi pravilno uporabilo določbo čl. 100 Zakona o obligacijskih razmerjih, ki govori o razlagi določil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o temelju odgovornosti tožene stranke na podlagi pogodbe o življenjske zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem po številki polici D ..., za plačilo dnevne odškodnine za 91 dni. Ugotovilo je, da je bil tožnik poškodovan 14.01.2000 in je zaradi te poškodbe bil v bolniškem staležu od 15.01.2000 do 14.04.2000. Zaključilo je, da v tem škodnem dogodku niso bili izpolnjeni pogoji iz 9. čl. tč. 1/7 Splošnih pogojev, ki bi za toženo stranko predstavljali ekskulpacijo pogodbeno dogovorjene obveznosti, saj zavarovanec ni bil aktivno vključen v pretep ali fizično obračunavanje. Sodišče je zaključilo, da se je tožnik le toliko vmešal v dogajanje med ostalimi, da je z obema rokama prijel H. M. za ramena in ga povlekel proti sebi, torej da ni sodeloval v pretepu. Zato je zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da ni odgovorna za plačilo dnevne odškodnine v skladu z pogodbo o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem. Zato je z vmesno sodbo odločilo o temelju odškodninske odgovornosti.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe sodišču predvsem očita, da je napačno uporabilo določbe Splošnih pogojev in jih tudi zmotno interpretiralo, saj se je tožnik samoiniciativno vključil v fizično obračunavanje zaradi česar je tudi H. padel nanj in je utrpel poškodbo. Sodišče je tudi napačno fizično obračunavanje ocenilo le kot prerivanje, saj je tožnik s tem, ko je posegel v fizično obračunavanje sam postal aktivni udeleženec le-tega. Ker se je tožnik samoiniciativno in aktivno vključil v pretep oz. fizično obračunavanje med S. F. in H. M. in ker za samoobrambo več kot očitno ni šlo, je sam postal del fizičnega obračunavanja, zato je v skladu z določili Splošnih pogojev izključene vse obveznosti tožene stranke. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi zato moralo sodišče zahtevek tožnika zavrniti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za sestavo pritožbe 41.250,00 SIT, za 20 % DDV 8.250,00 SIT in za takso za pritožbo 19.000,00 SIT.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ponavlja svoje dosedanje navedbe in poudarja, da tožnik ni sodeloval v nobenem pretepu niti v fizičnem obračunavanju, zato je sodišče pravilno odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo v višini 375 točk, za končno poročilo stranki 50 točk, 2 % stroškov 8,5 točk in 20 % DDV 86,7 točk. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, pri tem pa se je oprlo na tožnikovo izpovedbo, ki jo je ocenilo kot prepričljivo in skladno z ostalimi dokazi, da je pred škodnim dogodkom prišlo do obračunavanja, ko je M. H. udarjal F. S.. Tožnik je hotel zaščititi S. in je H. prijel za ramena in ga potegnil nazaj, pri čemer ga je Hočevar, ki je težji, po nerodnosti pohodil in mu pri tem poškodoval nogo. Tožena stranka s pritožbo uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa v obrazložitvi pritožbe izpodbija le zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je bil H. razburjen, medtem ko preostalih ugotovitev glede poteka dogodka in tožnikovih aktivnosti ne izpodbija. Pa še glede tega v pritožbi pove, da ta okoliščina niti ni pomembna, kar drži. V preostalem delu pa, ob ponavljanju dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki tudi tekom postopka ni bilo sporno, sodišču očita, da ni pravilno ovrednotilo tožnikovega ravnanja, češ, da se je aktivno vključil v spor in zato postal udeleženec pretepa.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe in tudi pravilno zaključilo, da tožnik ni bil poškodovan pri pretepu ali fizične obračunavanju. Pravilno je obrazložilo pomen določbe 9. čl. Splošnih pogojev, ki ureja izključitev obveznosti zavarovalnice za nezgodo, ki nastane pri pretepu ali fizičnem obračunavanju (7. tč. I. odst. 9. čl. Splošnih pogojev). K obrazložitvi sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče le še dodaja, da je po definiciji 136. čl. Kazenskega zakonika za sodelovanje pri pretepu potrebno naklepno ravnanje in da mora biti v storilčevi zavesti, da sodeluje v pretepu - za sodelujočega pa se šteje le tisti, ki konstruktivno sodeluje v pretepu ali fizično ali z bodrenjem ali s podpihovanjem k pretepu. Udeleženec v pretepu pa ni tisti, ki je v pretep vključen brez svoje krivde, tisti, ki se le brani, in tisti, ki razdvaja druge udeležence pretepa. Pretep pa je po definiciji fizični spopad več oseb, najmanj treh. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnik ni bil udeleženec v pretepu, pravilno pa je tudi navedlo, da določb Splošnih pogojev ni mogoče razlagati široko in je pri tem tudi pravilno uporabilo določbo čl. 100 Zakona o obligacijskih razmerjih, ki govori o razlagi določil. Zato ne držijo pritožbene trditve, da se je tožnik vključil v pretep in s tem postal eden od sodelujočih, saj je sodišče ugotovilo, kar pritožnik ne izpodbija, da je hotel S. potegniti stran od H. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sicer ni ocenilo izpovedb prič, ki jih je zaslišalo, vendar pa to po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je v razlogih sodbe navedlo, da se je oprlo na prepričljivo tožnikovo izpovedbo, razen tega pa tudi dejansko stanje, ki se nanaša na tožnikovo ravnanje tekom postopka ni bilo sporno in ga pritožnik tudi ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je tako ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, določbe zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev, ki so sestavni del te pogodbe in zato pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati delno odškodnino. Ker se je odločilo, da bo odločilo le o podlagi je tudi pravilno, v skladu z določbo 315. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izdalo vmesno sodbo. Pritožbeno sodišče je tako v skladu z določbo 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam stroške pritožbenega postopka (čl. 165 in 154. ZPP). Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, ki pa ni bil potreben, zato sama nosi stroške odgovora na pritožbo (čl. 165 in 154 ZPP).