Jedro

Na pogodbeno materialno pravo pazi sodišče po uradni dolžnosti le, kolikor se stranke na tako uporabo materialnega prava sklicujejo, toženec pa pogodbeno določenega odpovednega roka ni uveljavljal, kot tudi ne izpraznitvenega roka, pa tudi ne neizpolnitve pogojev za odpoved najemne pogodbe po toženčevi krivdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu odpovedalo najemno pogodbo za stanovanjsko hišo z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 1/1 k. o. X, z dnem pravnomočnosti sodbe ter mu naložilo, da se je v roku 15 dni dolžan iz navedene stanovanjske hiše izseliti in jo prosto vseh oseb in stvari izročiti tožniku (z istočasno izročitvijo vseh ključev stanovanjske hiše). Hkrati je tožencu naložilo, da v 15 dneh povrne tožniku pravdne stroške v znesku 644,77 EUR s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper zamudno sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve materialnega prava pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe, saj za to niso bile izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da je v odgovoru na tožbo deloma nasprotoval tožbenemu zahtevku, zaradi česar je potrebno šteti, da je bil odgovor na tožbo obrazložen, kar izhaja iz smisla odgovora na tožbo, ki ga je v laični obliki podal sam toženec. Sodišče zato ne bi smelo izdati zamudne sodbe. Sama zamudna sodba pa nima razlogov za njeno izdajo. Navaja, da sta se stranki ob sklenitvi najemne pogodbe dogovorili za uporabo določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1), v sami pravdni zadevi pa ga nista uporabila. Opozarja na določbo prvega odstavka 112. člena SZ-1 o odpovednem roku, ki ne sme biti krajši od 60 dni in ne daljši od 90 dni, s sodbo pa je tožencu tudi naložena obveznost izpraznitve stanovanjske hiše v roku 15 dni, s čimer je kršen materialni zakon – SZ-1. Prav tako iz sodbe ni razbrati, ali je tožnik postopal v skladu z določilom tretjega odstavka 103. člena SZ-1, kar je predpogoj za odpoved najemne pogodbe s strani lastnika stanovanja, v tem primeru tožnika. Na strani toženca so obstajale utemeljene okoliščine, zaradi katerih ni mogel plačevati najemnine. Sodišče pa tega ni preverjalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljen pritožbeni očitek o neizpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe v obravnavani zadevi glede neizpolnjenih pogojev po prvem odstavku 318. člena ZPP. Drži, da je toženec na tožbo odgovoril. A po prvem odstavku 278. člena ZPP mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali toženec nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Toženčev odgovor na tožbo pa ni bil obrazložen, saj je tožbenemu zahtevku deloma nasprotoval, in sicer deloma izrecno v delu glede zneskov najemnin za maj in julij 2012 ter maj 2014. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o neizpolnjenem pogoju za izdajo zamudne sodbe zaradi toženčevega odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da v obravnavani zadevi odgovor na tožbo ni bil vložen.

5. Ne držijo niti pritožbene trditve o bistvenih trditvah postopkovnih določb oziroma napačni materialnopravni presoji. Res sta se pravdni stranki, kot opozarja pritožba, ob sklenitvi najemne pogodbe dogovorili za uporabo določb SZ-1, a gre v tem primeru za pogodbeno materialno pravo. Na pogodbeno materialno pravo pa pazi sodišče po uradni dolžnosti le, kolikor se stranke na tako uporabo materialnega prava sklicujejo, toženec pa pogodbeno določenega odpovednega roka ni uveljavljal, kot tudi ne izpraznitvenega roka, pa tudi ne neizpolnitve pogojev za odpoved najemne pogodbe po toženčevi krivdi. To zato ni bilo predmet presoje prvostopenjskega sodišča, zaradi česar tudi razlogi glede tega niso bili potrebni.

6. Izpodbijana odločitev je torej v dejanskem in pravnem pogledu povsem pravilna in zakonita, pritožbene trditve pa neutemeljene, pri čemer pritožbeno sodišče kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ali zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo. Zato je na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

7. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.