Jedro

Vrednosti dela bodisi enega ali drugega zakonca tekom trajanja zakonske zveze in najetega kredita, bodisi po enem ali drugem, ki je bil vložen v nastanek novega skupnega premoženja, ni mogoče upoštevati kot vrednost, ki bi bila upoštevana v deležu posebnega premoženja zakonca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja nepremičnina, vpisana v vložku št. 2201 z edino parcelno številko 547, sedaj 138/25 k. o. T., skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer odpade na tožnico S. Š. solastninska pravica do 40%, na toženca S. Š. pa 60% te nepremičnine. Kar je zahtevala tožnica več, oziroma drugače, je bilo zavrnjeno, tožencu pa naloženo, da mora povrniti tožnici njene pravdne stroške v višini 44.555,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1999 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP/77. V pritožbi navaja, da gre očitno za nesporazum, da se je toženec strinjal z izvedeniškim mnenjem na glavni obravnavi. Strinjal se je le s tem, da se postavi novega izvedenca. Nepravilno je tudi razumljena njegova izjava z dne 16.11.1992, da se stranki strinjata, da sta enako vlagali. Da takšnega strinjanja ni, se je izkazalo tudi kasneje v postopku.

Pritožnik trdi, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno razmerje med vrednostjo nepremičnine pred in po adaptaciji, da je nepopolno ugotovljen obseg adaptacijskih del, kot tudi obseg ločenega premoženja pravdnih strank in tudi obseg skupnega premoženja pravdnih strank. Trdi, da je zmotno izhodišče izvedenca pri ocenjevanju hiše, ki da je imela pred adaptacijo neizkoriščeno podstrešje. Tako toženec kot tudi njegova hči sta povedala, da je bilo pred adaptacijo tam mansardno stanovanje v katerem so živeli, zato je vrednost nepremičnine pred adaptacijo prenizko ocenjena. Pri oceni vrednosti komunalne opremljenosti zemljišča je izvedenec zavzel stališče, da se je zgolj zaradi adaptacije hiše povečala vrednost zemljišča in komunalne opremljenosti in gre za razliko 2.267.331,00 SIT, kar ni razumljivo, pa še zmotno je bilo to povečanje upoštevano obema strankama, namesto da bi se upoštevala ta razlika kot toženčevo ločeno premoženje oziroma njegovega očeta kot lastnika prvotne nepremičnine, zaradi česar bi potem vrednost nepremičnine pred adaptacijo morala znašati 8.666.359,00 SIT, ne pa le 6.399.028,00 SIT, kar je upoštevalo sodišče. Še vedno ostaja sporno tudi kdo in s čigavim denarjem se je adaptiralo prizidek, garažo, shrambo in cisterno. Sodišče je izhajalo iz predpostavke, da sta bili to pravdni stranki, čeprav sta priči T. B. in B. Š. izpovedovali drugače. Zmotno je zato vsa vrednost tega prišteta obema strankama, namesto k prvotni vrednosti nepremičnine. Pritožnik tudi očita, da sodišče in izvedenec nista upoštevala vrednosti očetove adaptacije pritličnega stanovanja, zaradi česar bi bila tudi vrednost pritožnikovega ločenega premoženja večja. Sodišče pa je tudi naredilo očitno napako, ko je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem napačno štelo, da je znesek 4.364.802,00 SIT valorizacija zneska 500.000,00 din, ki naj bi bil vložen kot tožničino posebno premoženje. Znaša le 1.309.000,00 SIT, razlika do 4.364.802,00 SIT pa je lahko le vrednost skupnega dela in sredstev, vloženih v nepremičnino. Sodišče je zmotno polovico kredita upoštevalo tožnici, ni pa ga upoštevalo tudi tožencu in ni upoštevano v znesku 1.114.949,00 SIT, kar naj bi bilo ločeno premoženje toženca.

Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, ko je delo pravdnih strank sodišče štelo kot ločen prispevek. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer pa zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna. Ker se je toženec z mnenjem izvedenca strinjal in enako tudi tožnica, je sodišče pravilno štelo ugotovitve izvedenca za nesporne. Kot taka je pravilno štelo tudi navajanja, da so bila njuna vlaganja v adaptacijo enaka. Pravilno so zato določeni deleži na solastnem premoženju. Predlaga, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, njej pa prizna stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP/77, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma izvedeniškega mnenja in med samimi temi listinami. V sodbi se namreč navaja, da je vložek tožnice takratnih 500.000,00 din izvedenec ocenil na 4.364.802,00 SIT, kar naj bi bilo poleg 1.696.792,50 SIT ločeno, oziroma posebno premoženje tožnice. To pa nasprotuje podatkom izvedeniškega mnenja na listovni št. 25, 26, in 27 spisa, kjer je razvidno, da predstavlja znesek 4.364.802,00 SIT valorizacijo bančnih kreditov 250.000,00 SIT in 100.000,00 SIT, gotovinskih plačil 482.915,00 din, 72.000,00 din, 13.000,00 din in 58.875,00 din, ter vrednost malic in seznam vrednosti opravljenih ur dela ter vlaganja gotovinskih plačil in opravljenega dela v prizidek. Znesek 4.364.802,00 SIT zato nikakor ne more predstavljati tožničinega posebnega premoženja, vloženega v adaptacijo, ki naj bi ustrezalo takratnim 500.000,00 din. Ta napaka narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeno sodišče pa pri tem še pripominja, da glede na pritožbene ugovore tudi dvomi v popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar se tiče ugotovljene vrednosti nepremičnine pred in po adaptaciji, z ozirom na to, ali je imela hiša pred adaptacijo neizkoriščeno podstrešje ali je bilo tam že mansardno stanovanje, v katem so živeli kot trdi pritožnik, ter glede okoliščin ali je res pripisati vso vrednost gradnje oziroma adaptacije prizidka, garaže, shrambe in cisterne pravdnima strankama, glede na trditve, da sta to financirala tudi teta in oče pritožnika. Odgovoriti bo treba tudi na vprašanje, ali je izvedenec upošteval adaptacijo pritličnega stanovanja s strani tožnikovega očeta pri vrednosti prvotne nepremičnine. Sodišče prve stopnje bo tudi moralo zavzeti stališče v zvezi z vrednostjo komunalne opremljenosti zemljišča po adaptaciji, v čigavo korist bo le-ta prišteta. Pritožbeno sodišče pa ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da se je toženec strinjal s tem, da sta tako on kot tožnica v času zakonske zveze skupno vlagala svoje delo in sredstva v enakem deležu. Njuna deleža sta na novonastalem skupnem premoženju, v kolikor ne gre za posebno premoženje ene ali druge stranke, enaka. Pri ponovnem odločanju o zadevi bo moralo sodišče prve stopnje tudi upoštevati, na kar pravilno opozarja tudi pritožba, da se tožničino in toženčevo delo tekom trajanja zakonske skupnosti ne more upoštevati kot ločeni prispevek bodisi enega ali drugega, niti ne tistih kreditov, ki sta jih pridobila tekom trajanja zakonske skupnosti. Po dosedanjih je podatkih posebno premoženje, vloženo v adaptacijo s strani tožeče stranke, le valorizirana vrednost 500.000,00 din, s strani tožene stranke pa vse tisto, kar ne predstavlja posebnega premoženja tožnice ali skupnega premoženja, pridobljenega tekom trajanja zakonske zveze. Ob upoštevanju vsega navedenega, naj sodišče prve stopnje po dodatnem zaslišanju izvedenca o stvari ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo, podlago pa ima v 3. odst. 166. čl. ZPP/77. Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur. l. št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92.