Jedro

Prizadetost posameznikove zunanjosti, ki je ena od več možnih alternativnih prepovedanih posledic pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe, je vsaka vidna sprememba na poškodovančevem telesu, ki ni samo neznatna, vendar tudi ne presega praga skaženosti. Sem spadajo zlasti vidnejše podplutbe, odrgnine in manjše rane na vidnih delih telesa, predvsem obraza.

Posebno pozornost bo moralo sodišče prve stopnje nameniti ugotavljanju, ali (ter na kakšen način) se je oškodovančeva poškodovanost (udarnina brade in dlesni) odražala navzven, ter s tem v zvezi ugotoviti, ali prizadejana poškodba dosega standard lahke telesne poškodbe, ki bi se glede na opis dejanja v obtožnem predlogu morala kazati v prizadetosti oškodovančeve zunanjosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Črnomlju obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca A. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 192. člena (pravilno: 92. člena) Zakona o kazenskem postopku (ZKP), med katere sodi sodna taksa po tarifni številki 71113 Zakona o sodnih taksah v znesku 56,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, sicer se prisilno izterja, o višini drugih stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom, ko bo v celoti poznana njihova višina.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca očitka po obtožbi oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Preizkus izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je pokazal, da se pritožnik utemeljeno zavzema za razveljavitev sodbe. Sodišče prve stopnje je sicer napravilo pravilne zaključke glede samega mehanizma nastanka poškodbe pri oškodovancu - to je, da je obdolženec udaril oškodovanca, ki je pri tem utrpel udarnino brade in dlesni. Kot utemeljene pa so se izkazale pritožbene trditve v smeri, ko pritožnik graja izvedensko mnenje in smiselno pod vprašaj postavlja obstoj lahke telesne poškodbe ter s tem tudi obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik po vsebini izpodbija razloge sodišča prve stopnje glede mehanizma nastanka poškodbe pri oškodovancu ter do navedb, ki smiselno pod vprašaj postavljajo obstoj lahke telesne poškodbe in so tudi terjale razveljavitev izpodbijane sodbe. Do preostalih pritožbenih navedb, ki po vsebini pod vprašaj postavljajo intenzivnost nastalih posledic poškodbe pri oškodovancu, pa se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno in bo dokazni postopek v tem delu v novem sojenju potrebno dopolniti.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da nima dvomov o tem, da je obdolženec v obravnavanem dogodku oškodovanca udaril v predel brade ter mu s tem prizadejal udarnino brade in dlesni. Pritožnik, ki pravilne razloge sodišča prve stopnje o mehanizmu nastanka poškodbe (točki 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe) izpodbija s ponavljanjem obdolženčevega zagovora (da se je oškodovanec spotaknil ter pri tem z brado udaril v spodnji rob okna na voznikovih vratih) in s podajanjem lastne ocene, da je bolj prepričljiva obdolženčeva verzija obravnavanega dogodka, ne more biti uspešen.

6. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, ki problematizira zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanec udaril po vzvratnem ogledalu obdolženčevega vozila z desno roko, kar po oceni sodišča prve stopnje praktično onemogoča zaključek o tem, da je oškodovanec padel na način, kot ga zatrjuje obdolženec, saj "bi v tem primeru moral praktično imeti glavo že v obdolženčevem vozilu, kar pa je praktično nezdružljivo z njegovim položajem, ko naj bi z desno roko udaril po zunanjem vzvratnem ogledalu." Iz podatkov v spisu izhaja, da je obdolženec, ko je bil zaslišan v okviru posameznega preiskovalnega dejanja, v zvezi z udarcem oškodovanca po vzvratnem ogledalu povedal, da je slednji "z roko udaril v zunanje levo ogledalo", tekom zagovora na glavni obravnavi pa je pri pojasnjevanju položaja, v katerem sta bila z oškodovancem, ko je slednji udaril v vzvratno ogledalo in ko naj bi potem z glavo udaril v rob vrat, povedal, da je oškodovanec hodil proti njemu, pri tem pa "z desno roko, če se dobro spomnim, udaril po vzvratnem ogledalu." S katero roko je oškodovanec udaril vzvratno ogledalo na obdolženčevem vozilu, je po oceni pritožbenega sodišča za odločitev v obravnavani zadevi povsem irelevantno, kljub temu pa je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj povzetih izjav obdolženca, skladno z načelom proste presoje dokazov, lahko utemeljeno napravilo sklep, da je oškodovanec po vzvratnem ogledalu udaril z desno roko.

7. Nadaljnji zapis sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerim se pritožnik prav tako ne strinja, in sicer, da je glede na opis ravnanja oškodovanca, kot ga podaja obdolženec, "češ da je z desno roko udaril po vzvratnem ogledalu, da je ogledalo zasukalo" praktično nemogoč zaključek o tem, da je oškodovanec padel na način, kot je zatrjeval, saj "bi v tem primeru moral praktično imeti glavo že v obdolženčevem vozilu, kar pa je praktično nezdružljivo z njegovim položajem, ko naj bi z desno roko udaril po zunanjem vzvratnem ogledalu," tudi po oceni pritožbenega sodišča ni najbolj posrečen, je pa hkrati tudi odveč. Zaključek, da je obdolženec udaril oškodovanca na način, kot se mu očita v obtožnem predlogu, je namreč pravilno obrazložen že z drugimi razlogi izpodbijane sodbe (točki 5 in 6 obrazložitve), predvsem z izpovedbo oškodovanca, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, izpovedbo priče B. B., to je policista, ki mu je oškodovanec neposredno po dogodku v zvezi mehanizmom poškodovanja povedal enako, kot je zatrjeval tekom celotnega postopka, ter izpovedbo priče C. C., ki je vsaj delno videla dogajanje med obdolžencem in oškodovancem, predvsem pa je potrdila udarec z roko obdolženca v predel oškodovančevega lica. Prav tako sodni izvedenec D. D., dr. med, v svojem izvedenskem mnenju, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, kot zelo malo verjetno ocenjuje, da bi tovrstni padec, kot ga opisuje obdolženec, pustil pri oškodovancu takšne posledice, kot jih je dejansko utrpel, in se mu bistveno bolj verjetna zdi možnost, da je oškodovanec utrpel udarec v brado oziroma področje spodnje čeljusti ter nadalje, da je pri tem prišlo do stisnjenja tkiva spodnje ustnice in kože ob trdno kostno tkivo spodnje čeljusti, pri čemer so bile poškodovane tudi dlesni.

8. Pritrditi gre ugotovitvi pritožnika, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju deloma nedosledno povzemal zagovor obdolženca v delu, ko je slednji opisoval način, kako naj bi oškodovanec padel. Pritožnik v tej zvezi pravilno izpostavlja, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju (stran 2.) zapisal, da je oškodovanec "z licem udaril ob vrata avtomobila," čeprav je obdolženec povedal, da je oškodovanec "z brado udaril v spodnji rob okna voznikovih vratih." Vendar pritožbeno sodišče po drugi strani ugotavlja, da je izvedenec na 1. strani svojega pisnega izvedenskega mnenja pravilno povzel, kar je povedal obdolženec, ko je bil zaslišan v okviru posameznega preiskovalnega dejanja, da je oškodovancu ob njegovem avtomobilu spodrsnilo in da se je nato "z glavo udaril ob vrata avtomobila," v predel, kjer se dviguje steklo, pri tem pa naj bi se "udaril v brado." Zgoraj povzeta nedoslednost izvedenca, ki je zaradi izdelave pisnega izvedenskega mnenja tudi prejel celotni spis ter se seznanil z njegovo celotno vsebino, pri pritožbenemu sodišču zato ne vzbuja dvoma v pravilnost izvedenčevega zaključka glede mehanizma nastanka poškodbe pri oškodovancu.

9. Pritožbeno sodišče se nadalje ne strinja s pritožnikovo trditvijo, da oškodovancu ne gre verjeti iz razloga, ker je tekom postopka svojo izpovedbo spreminjal, saj je policistom povedal, da je "prejel udarec v predel brade", tekom zaslišanja v okviru posameznih preiskovalnih dejanj da je "prejel udarec direktno v obraz", tekom zaslišanja na glavni obravnavi pa da je "prejel udarec v predel spodnjega dela obraza na desni strani." Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja naslednje: iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 24. 9. 2021 (priloga A 1/1), da je oškodovanec policistom v zvezi s samim udarcem povedal, da je, ko je odšel nazaj proti svojemu vozilu, začutil, da gre obdolženec za njim, zato se je obrnil, v tistem trenutku pa ga je obdolženec "z levo roko udaril v predel brade;" iz zapisnika o zaslišanju priče - oškodovanca pred preiskovalno sodnico dne 20. 4. 2022 (list. št. 14), da je oškodovanec odšel proti svojemu avtu, potem pa je imel občutek, da nekdo hodi za njim, se obrnil, nato pa ga je obdolženec "brez opozorila s pestjo leve roke udaril direktno v obraz;" iz zaslišanja oškodovanca na glavni obravnavi (list. št. 52) pa ugotovitev razpravljajoče sodnice, da oškodovanec izpoveduje enako kot je ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 20. 4. 2022, dodatno pa je oškodovanec med drugim še pojasnil kakšne poškodbe oziroma posledice je utrpel zaradi obdolženčevega "udarca z levo roko v predel spodnjega dela njegovega obraza na desni strani." Pritožnik izpovedbo oškodovanca tekom postopka povzema selektivno, pri tem pa povsem spregleda, da je oškodovanec v bistvenem - to je, da ga je obdolženec udaril z roko in da ga je udaril v obraz oziroma v brado (kar je spodnji del obraza) - ves čas postopka enako izpoveduje. Posamezne razlike v izpovedbah, ki jih izpostavlja pritožnik, pa niso takšne, da bi slednji s tosmernim navajanjem lahko kakorkoli omajal verodostojnost oškodovanca kot priče. 10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi želi pritožnik prikazati, da je oškodovanec "pritiskal" na pričo C. C. in od nje "večkrat zahteval naj priča in jo proti njeni volji podal za pričo," zaradi česar je po njegovi oceni moč smatrati, da je priča želela potrditi, kar trdi oškodovanec o udarcu. Zaključki sodišča prve stopnje o verodostojnosti navedene priče v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe so pravilni in prepričljivi, zato jih pritožnik z zgornjimi navedbami ne more omajati. Pritožnik na tem mestu z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da je priča povedala, "da je šlo za lažji udarec s plosko roko po licu oškodovanega" in zato tudi iz njene izpovedbe ne izhaja, da je šlo za močan udarec, prihaja v nasprotje sam s seboj, ko v pritožbi najprej smiselno zanika, da je do udarca oškodovanca s strani obdolženca sploh prišlo, potem pa v bistvu smiselno priznava, da je do udarca prišlo, vendar, da le-ta ni mogel biti takšne jakosti oziroma v tisti predel, kot to zatrjuje oškodovanec. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je bistven tisti del izpovedbe priče, ko je slednja potrdila udarec z roko obdolženca v predel oškodovančevega lica, saj je izrecno povedala, da je "E. E. stegnil roko in z dlanjo rahlo udaril A. A. po licu," kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem se je sodišče prve stopnje v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno opredelilo tudi do okoliščine, zakaj je priča lahko napačno ocenila jakost in način udarca.

11. Utemeljene pa so trditve pritožbe v delu, ko pritožnik smiselno pod vprašaj postavlja obstoj lahke telesne poškodbe. Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1 zakon določa več možnih alternativnih prepovedanih posledic, in sicer: (1) začasno okvaro ali oslabitev dela telesa ali organa, (2) začasno zmanjšanje oškodovančeve zmožnosti za delo, (3) prizadetost oškodovančeve zunanjosti ter (4) začasno okvaro njegovega zdravja. Za to kaznivo dejanje torej ne zadostuje le nedovoljen poseg v telesno celovitost oškodovanca, temveč morajo nastati konkretne posledice na njegovem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti za delo. Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu izhaja očitek obdolžencu, da je oškodovanca udaril v predel brade in mu "prizadejal udarnino obraza - spodnje čeljusti, kar je lahka telesna poškodba, zaradi katere je bila v času zdravljenja pet dni začasno prizadeta oškodovančeva zunanjost." Obtožni predlog torej obdolžencu očita, da je oškodovanca tako telesno poškodoval, da je bila zaradi tega začasno prizadeta njegova zunanjost. 12. Do sedaj ugotovljeno dejansko stanje, predvsem ugotovitve pisnega izvedenskega mnenja, zanesljive podlage za zaključek, da je ravnanje obdolženca pri oškodovancu povzročilo nastanek lahke telesne poškodbe, ne dajejo. Pri tem je poudariti, da je prizadetost posameznikove zunanjosti, ki je ena od več možnih alternativnih prepovedanih posledic pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe, vsaka vidna sprememba na poškodovančevem telesu, ki ni samo neznatna, vendar tudi ne presega praga skaženosti. Sem spadajo zlasti vidnejše podplutbe, odrgnine in manjše rane na vidnih delih telesa, predvsem obraza.1 V pisnem izvedenskem mnenju, povzetem v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, je glede prizadetosti oškodovančeve zunanjosti relevantna zgolj ugotovitev izvedenca, da je bila zaradi poškodovanja približno "pet dni rahlo prizadeta zunanjost (oteklina v predelu brade)" oškodovanca. Takšna ugotovitev pa je za nedvoumen zaključek o prizadetosti oškodovančeve zunanjosti, ki mora biti kot rečeno navzven vidna in hkrati ne neznatna, preskopa. Iz nadaljnjih ugotovitev izvedenca še izhaja, da je bil zaradi poškodbe dlesni oškodovanec "prisiljen uživati bolj mehko in ne ostro hrano, trajnih posledic oškodovanje ne pušča" ter, da dopušča tudi možnost, da je imel oškodovanec "manjše bolečine pri britju ali žvečenju trše hrane." Takšna ugotovitev, prav tako povzeta v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa z vidika presoje prizadetosti oškodovančeve zunanjosti, kar je očitek obtožbe, ni relevantna.

13. Pritožnik v tej zvezi utemeljeno izpostavlja, da izvedenec pred izdelavo pisnega izvedenskega mnenja ni pridobil ustrezne medicinske dokumentacije od zdravstvene ustanove, ki je obravnavala poškodbo neposredno po dogodku, na primer izvida urgentne ambulante Zdravstvenega doma (ZD) X., kjer so oškodovanca po njegovi izpovedbi isti dan pregledali in ga oskrbeli, temveč je upošteval le obvestilo o telesni poškodbi, ki ga je izdal zdravnik iz splošne ambulante ZD X. Iz slednjega namreč resda izhaja diagnoza "udarnina brade in dlesni," iz le-te pa ni moč sklepati ničesar o tem, ali je bila navedena udarnina tudi navzven zaznavna na vidnem delu oškodovančevega telesa. Po drugi strani pa so pritožbene navedbe o tem, da ni dokazano, da gre pri madežih na tleh za kri oškodovanca (fotografija na list. št. 66 spisa), relevantne zgolj toliko, kolikor bi sodni izvedenec na njihovi podlagi ocenil, da je ravno iz te okoliščine, da je torej oškodovanec po prejetem udarcu izpljunil kri (kar po navedbi izvedenca kaže na "majhne razpoke sluznice dlesni"), mogoče sklepati, da se je na mestu udarca razvila vidna oteklina ali podplutba. Pritožbeno sodišče v tem delu sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre madeže na tleh, glede na skladni izpovedbi oškodovanca in priče B. B., pripisati krvavem izpljunku oškodovanca, čeprav o tem ni bila izdelana posebna analiza.

14. Pritožba obdolženčevega zagovornika je torej v delu, v katerem opozarja na nepopolnost izdelanega izvedeniškega mnenja, utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno izvesti vse že izvedene dokaze, dokazni postopek pa dopolniti z zaslišanjem sodnega izvedenca, ki bo svoje izvedensko mnenje moral predhodno dopolniti s pribavo ustrezne medicinske dokumentacije za oškodovanca in pri tem upoštevati tudi slike oškodovanca, ki se nahajajo v spisu. Posebno pozornost bo moralo sodišče prve stopnje nameniti ugotavljanju, ali (ter na kakšen način) se je oškodovančeva poškodovanost (udarnina brade in dlesni) odražala navzven, ter s tem v zvezi ugotoviti, ali prizadejana poškodba dosega standard lahke telesne poškodbe, ki bi se glede na opis dejanja v obtožnem predlogu morala kazati v prizadetosti oškodovančeve zunanjosti. Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo izhajati iz ustaljene sodne prakse, da za obstoj kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro počutje, temveč morajo pri tem nastati tudi konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pa pri njegovi zmožnosti za delo, te posledice pa ne smejo biti neznatne ali zanemarljive, torej takšne, da ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe temveč ostajajo na ravni t. i. sledi poškodb.2 Sodišče prve stopnje bo moralo nato skrbno oceniti izvedene dokaze ter sprejeti dokazne zaključke o tem, ali je obdolžencu očitano mu kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe dokazano, ali so morebiti izpolnjeni zakonski znaki drugih kaznivih dejanj, in v sodbi za svoje zaključke navesti prepričljive razloge.

1 Miha Šošič v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 122. člen, r. št.12. 2 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 10524/2020 z dne 24. 8. 2022 in I Ips 171/2000 z dne 9. 10. 2002.