Jedro

Toženca sta predlagala postavitev v prejšnje stanje po prejemu sodbe iz katere sta izvedela, da sodišče naroka ni preložilo. Toženca sta se opravičila za odsotnost z naroka, ker sta bila bolna. Nista predlagala preložitve in nista podala predloga za postavitev v prejšnje stanje v roku 15 dni po naroku. Zato je njun predlog prepozen, saj v pritožbi ne trdita, da je bila njuna bolezen taka, da ne bi mogla predloga vložiti pravočasno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo preostalemu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke in naložilo toženi stranki v primeru, da ne bi ravnali v skladu s pravnomočno sodbo P 100/2014 tako, kot sledi v izreku, da morata tožeči stranki plačati 100,00 EUR za vsak dan nespoštovanja te odredbe in naložilo tožencema nerazdelno plačilo prvotožniku 1.250,00 EUR, drugotožnici 1.250,00 EUR in obema otrokoma, vsakemu po 200,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 dalje do plačila in pravdne stroške.

2. Toženi stranki sta vložili predlog za postavitev v prejšnje stanje iz vseh pritožbenih razlogov. 20. 3. 2017 sta prejela negativno sodbo in izvedela, da naslovno sodišče izostanka toženi stranki ni upoštevalo. Opravilo je narok 14. 2. 2017, čeprav sta se opravičila iz objektivnih razlogov zaradi zdravstvenih težav in predložila zdravniški potrdili. Sodišče ni podvomilo v ta potrdila, zato bi moralo predlogu ugoditi. S tem bi omogočilo, da sta toženca zaslišana kot nasprotni stranki in predlagajo svoje dokaze. S tem ko je sodišče zaključilo zadevo, sta toženca izgubila pravico uporabiti procesna dejanja. Predlog se vloži v 15 dneh od dneva, ko preneha vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok in če je šele pozneje izvedela za zamudo od tega dne dalje. Toženca sta za zamudo izvedela 20. 3. 2017 z vročitvijo sodbe in zato je predlog pravočasen. Sodišče zmotno meni, da ker nista predlagala preložitve, ni bilo treba obravnave preložiti. Zaslišanje strank je bilo neizogibno potrebno. Stranka v postopku nima zahtevka za preložitev naroka. Zato ni pomembno, ali so to stranke, ki so laiki, to predlagale. Stranki bi na naroku povedali, da tožniki nimajo pravnega interesa na opustitvenem zahtevku in bi se dodatno opredelili do odškodninskega zahtevka in do višine. Podajo tudi predlog oziroma opravo zamujenega dejanja. Tožeče stranke nimajo pravnega interesa, saj že od 27. 2. 2016 ne živijo več na P. To sta toženca ugotovila, ko sta vlagala tožbo. Nimajo prijavljenega tam bivališča. Toženca sta edina lastnika hiše. Odpadel je pravni interes za opustitveni zahtevek po drugem odstavku 134. člena OZ. Zahtevek ne neizvršljiv, saj ga ne more izvršiti tožena stranka, ki ni lastnik in ne najemnik. Ne prebiva več na naslovu P. To bi navajali na prvem naroku in gre za dejstva in dokaze, ki jih brez svoje krivde niso mogli navajati do sedaj. Izvajali so snemanje v hiši, na kateri imata lastninsko pravico. Gre za varnostno snemanje, ki je dovoljeno. Tožnik pa je povzročal škodo v hiši in zato je bilo snemanje potrebno. Ne drži, da toženci odškodninskega zahtevka niso prerekali. Prerekala sta, da snemanje ne predstavlja protipravnega ravnanja in zato so posledično tudi oporekali vsem dejstvom.

3. Toženca sta vložila tudi pritožbo proti sodbi iz vseh pritožbenih razlogov. Podana je 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni preložilo naroka 14. 2. 2017. Pritožba ponavlja razloge o predložitvi zdravstvenih spričeval. Izostala sta iz upravičenih razlogov in predložila dokazila. Podana je 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. V predhodnem postopku je pravnomočno odločeno, da sta toženi stranki dolžni prenehati s snemanjem in odstraniti kamere. Na preostalem zahtevku na podlagi drugega odstavka 134. člena ZPP pa nimata pravnega interesa. Tožniki od 27. 2. 2016 ne prebivajo v predmetni nepremičnini in tudi toženci ne že od 16. 9. 2016. To nepremičnino so prodali. Sodbe se ne da preizkusiti glede temelja in višine. Sodišče se do višine in prisojene odškodnine ni opredelilo. Prišlo je do prekoračitve tožbenega zahtevka, saj tožniki v tožbenem zahtevku niso tega zahtevali. Sodbe ni mogoče preizkusiti glede zamudnih obresti. Dodatno sta prerekala višino odškodnine. V ponovljenem postopku bi sodišče to moralo upoštevati. Konkludentno sta prerekali v odgovoru na tožbo. Sicer pa so tožniki bivali v hiši brez pravnega naslova. Kot so prerekali dejstvo, da naj toženec ne bi imel pravice postaviti kamer, so prerekali tudi vzročno zvezo. Ponavljajo navedbe o pomanjkanju elementa protipravnosti za postavitev kamer. V sodbi je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče za odškodnino le napiše, da so jo dolžni plačati, ker je niso specificirano prerekali. Pri tem sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženih strank, naroka pa ni preložilo. Sodišče bi moralo na podlagi 362. člena ZPP opraviti vsa dejanja in obravnavati vsa vprašanja, na kar napotuje sklep sodišča druge stopnje. V prvem naroku smejo stranke predlagati nova dejstva in nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogli do tedaj. S tem je sodišče vzelo pravico tožencema sodelovati v postopku.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za postavitev v prejšnje stanje kot prepoznega. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je predlog treba vložiti po 117. členu ZPP v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok, če je izvedela za zamudo pozneje. Ne drži, da je bila tožena stranka seznanjena z zamudo 14. 2. 2017. Kot laik je bila sicer opozorjena na drugi odstavek 258. člena ZPP. Vendar to velja, če se stranka ne želi odzvati vabilu. Tožena se je vabilu odzvala in je dan pred narokom sporočila, da je zdravstveno stanje zelo slabo in da se ne more voziti iz R. v G., kar je štiri ure vožnje in predložila zdravniško potrdilo. Ne obstaja zahteva v ZPP, da mora stranka predlagati preložitev naroka. To je tožena stranka pričakovala. Tako je izvedela za zaključek zadeve šele z vročitvijo sodbe. To je bilo 20. 3. 2017. Zato od tedaj teče 15-dnevni rok.

6. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sklepu:

8. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na drugi odstavek 117. člena ZPP. V konkretnem primeru je za pritožbo sporno, kdaj je tožena stranka izvedela za zamujeni narok 14. 2. 2017. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca vedela za zamudo, ko sta vedela, da se zaradi bolezni ne bosta naroka udeležila. Sodišče pravilno sklepa, da to dejstvo ni preprečilo vložitve njunega predloga. V pritožbi tožena stranka ne trdi, da bi bila tako bolna, da ne bi mogla v 15 dneh od zamude naroka, vložiti predlog za postavitev v prejšnje stanje. Tudi iz predloženih zdravniških potrdil, ki sta prispeli na sodišče 23. 2. 2017, ne izhaja, da bi bilo kaj takega, da vložitev predloga ni bila možna. V nobeni izmed vlog oziroma telefonskih pogovorov, pa toženca nista predlagala sodišču prve stopnje, da narok 14. 2. 2017 preloži. 9. Tudi če bi toženca predlagala preložitev naroka, bi se morala prepričati, ali bo sodišče temu sledilo. Pritožba smiselno trdi, da je v opravičilu vsebovan predlog za preložitev. Vendar se mora stranka vedno prepričati, ali bo sodišče predlogu za preložitev ugodilo. Ko pa tožena stranka ni prejela informacije, da je sodišče narok preložilo (če je res verjela, da se bo to zgodilo), bi morala poklicati na sodišče in se o tem prepričati. Prvi telefonski klic je bil dan pred narokom. V vsakem primeru pa bi morala za zagotovitev procesnega učinka opravičila za narok, predlagati postavitev v prejšnje stanje v roku 15 dni, kar narekuje drugi odstavek 117. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je sicer v sklepu pojasnjevalo, da toženca nista prišla na narok 25. 2. 2016, 12. 1. 2016, kljub temu, da sta bila v redu povabljena. To je le nepotrebno povzemanje stanja spisa, kar glede pravočasnosti vloženega predloga, ni pomembno.

11. Pritožba meni, da je tožena stranka izvedela za opravljeno glavno obravnavo šele iz vročene sodbe, to je 20. 3. 2017 in da je zato predlog za postavitev v prejšnje stanje pravočasen. Ob podanem dejanskem stanju oziroma dejstvu, da tožena stranka ni predlagala preložitve naroka in se ni prepričala o tem ali je sodišče narok tudi preložilo, je pravno naziranje sodišča prve stopnje o teku 15-dnevnega roka po 117. členu ZPP, pravilno. Gre za presojo, kdaj bi tožena stranka lahko izvedela za zamudo. Pri bolezni je treba razlikovati med zamudo naroka in zamudo roka; pri zamudi naroka začne teči rok že isti dan, saj je pogosto tako, da je bolezen preprečila pristop na narok, vendar ne preprečuje vložitve pisnega predloga za vrnitev v prejšnje stanje1. Pri zamudah roka se bo začetek teka roka za vrnitev v prejšnje stanje praviloma vezal na zadostno izboljšanje zdravstvenega stanja. Ko pa stranka sploh ne ve, da zamuja (npr. napačno izračuna pritožbeni rok), pa začne teči rok šele tedaj, ko stranka izve, da je zamudila. Tedaj bi držala teorija pritožnika, da bi to bilo šele iz sodbe, katero je prejela pozneje.

12. S štetjem rokov oziroma uporabo drugega odstavka 117. člena ZPP v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Tudi iz citiranih odločb Višjega sodišča v Ljubljani, kaj takega ne izhaja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog zavrglo kot prepoznega (353. člen ZPP).

O pritožbi proti sodbi:

13. Najprej trdi, da toženi stranki s tem, ko narok ni bil preložen, toženca pa sta pojasnila, da se ne bosta udeležila naroka zaradi bolezni, nista imela možnosti sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je na dogajanje v zvezi z narokom 14. 2. 2017 podalo ugotovitve v točki 5 obrazložitve. Dan pred narokom je prvotoženec telefonsko opravičil toženi stranki, da ne bosta prišli zaradi pretirane razdalje od R. do G. Na dan naroka in med narokom pa je odsotnost opravičil telefonično in navajal zdravstvene težave (listovna številka 79). Dokaze o bolezni pa sta predložila toženca 23. 2. 2017, to je po naroku. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja in to tudi izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, ko je sodnica prejela uradni zaznamek o telefonskem pogovoru vpisničarke s tožencem, da nista predlagala preložitve naroka. Sodišče prve stopnje je na naroku sprejelo dokazni sklep, da zaslišanje tožencev ni potrebno. Postavilo se je na stališče, da ker nista prerekala specificirano obeh odškodninskih zahtevkov, njuno zaslišanje ni potrebno. Treba je tudi povedati, da toženca nista pristopala na prejšnje naroke in tudi na tega ne. Zato je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi gradiva, ki ga je imelo v spisu. Zato se izkaže, da v pritožbi očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

14. Samo dejstvo, ki ga izpostavi pritožba, da sta toženca pozneje na obrazcu podala zdravniško potrdilo, ne vpliva na pravilnost odločitve. Sodišče je moralo odločiti na samem naroku, na katerem je, ko je bil narok že v teku, prejelo opravičilo v zvezi z boleznijo. Pred samim narokom, to je dan prej, je le toženec sporočil sodišču, da ju ne bo, ker je pot predolga. Če sta bila toženca bolna že prej, bi to morala sporočiti in predlagati preložitev. Če pa sta zbolela na dan naroka, bi pa to morala sporočiti in predlagati preložitev oziroma najkasneje v 15 dneh predlagati postavitev v prejšnje stanje.

15. Pritožba nadalje očita sodbi, da je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo, da pri opustitvenem zahtevku nimata pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo odločitev na podlagi stanja spisa, kot je bilo ob zaključku glavne obravnave 14. 2. 2017. Nikjer v spisu stranke niso navajale, da se je tožena stranka izselila in da naj zato ne bi imela pravnega interesa. Tudi če tožniki niso bili kdaj v hiši, to še ne pomeni, da nimajo pravnega interesa na prepovednem zahtevku. Pritožba trdi, da so se tudi toženci iz hiše izselili in sedaj hišo prodali. Gre za pritožbene novote, za katere toženca trdita, da jih nista mogla navajati. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da bi toženca zlahka te navedbe podala pisno, kot sta tudi odgovor na tožbo ali pa bi prišla na narok, ko sta bila povabljena. Če pa sta zbolela, pa bi se morala pravočasno prepričati in doseči preložitev ali pa pravočasno vložiti predlog za postavitev v prejšnje stanje.

16. Sicer pa je treba pojasniti toženi stranki, da je zahtevek po drugem odstavku 134. člena OZ vezan na zahtevek iz prvega odstavka 134. člena OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo že pri prvem sojenju ugoditi prepovednemu zahtevku (pravnomočni del sodbe) skupaj z zagroženo kaznijo sodnih penalov. Vendar je treba pritožbi tudi odgovoriti, da pravnomočni del tožbenega zahtevka ni le opustitveni, ampak je tudi odstranitveni zahtevek v zvezi s kamerami. Zato ne drži v pritožbi uveljavljana trditev, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je sodišče pojasnilo, da tožena stranka odškodninskemu delu zahtevka ni specificirano ugovarjala, je pravilno ugodilo tudi temu delu zahtevka. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 134. člen OZ in zavrnilo del zahtevka, ki se glasi na plačilo penalov 100,00 EUR za vsak dan nespoštovanja te odredbe. Zato tudi višje sodišče ni moglo pri sojenju ravnati drugače, kot da je ugodilo v tem delu tožeči stranki in sodbo razveljavilo. Tako je v nadaljevanju sojenja podana procesna situacija, ko je glede protipravnosti že pravnomočen del zahtevka, s katerim se nalaga dolžnost prenehanja snemanja in odstranitev 12 kamer, kot izhaja iz sodbe P 100/2014. 17. Zato pritožba ne more več izpodbijati elementa protipravnosti v nadaljevanju, saj je na to pravnomočno sodbo sodišče bilo v nadaljevanju sojenja vezano. Vendar je treba le odgovoriti, da ni dvoma, da je prva sodba pravilna, saj takšno ravnanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbi P 100/2014, nedvoumno pomeni kršitev osebnostnih pravic in prekomerno poseganje v intimo in zasebnost vseh tožnikov. Ob upoštevanju prve sodbe tako sodba ima zadostni razlogov, da jo je mogoče preizkusiti in zato očitana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

18. Sodba ima tudi razloge glede višine sojene odškodnine. V točki 8 in 9 obrazložitve pojasni, da toženca zahtevku nista specificirano prerekala. Navedbe iz odgovora na pritožbo pa so bile le pavšalne. Tudi po prejemu razveljavitvenega sklepa toženca nista podala ustreznih navedb. V nadaljevanju postopka pa nista poskrbela, da bi svoje navedbe pravočasno in na ustrezen način podala. Novote v pritožbi tako niso upoštevne, saj je za zamudo kriva tožena stranka (337. člen ZPP). Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje sodilo mimo zahtevka. Pri tem spregleda, da so tožniki dopolnili tožbo pravočasno, to je s popravkom tožbenega tenorja na listovni številki 19. Zato očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP ni podana. Sodba zmotno meni, da sodišče ni obrazložilo prisojenega dela zahtevka v zvezi z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je to obrazložilo tako, da toženci tega zahtevka niso prerekali in da je bila pravnomočna sodba že v avgustu 2014 ter s tem podan tudi trenutek zapadlosti po materialnem pravu, na katero sodišče prve stopnje pazi po uradni dolžnosti (razlogi iz 9 točke sodbe).

19. Pritožba nadalje trdi, da so toženci prerekali odškodnino s tem, ko so trdili, da so tožene stranke imele pravico postaviti kamere. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sodba glede odstranitve kamer in prepovedi nadaljnjega snemanja pravnomočna. Protipravnost je tako podana in ni mogoče trditi, da je z oporekanjem protipravnosti bila oporekana tudi višina tožbenega zahtevka za odškodnino. Pravno nevzdržno pa je vztrajanje v pritožbi, da sta toženca imela pravice nameščati kamere, ker je to bila njuna hiša, tožniki pa naj bi bivali v hiši brez pravnega naslova. Jasno je stališče sodišča v pravnomočni sodbi in tudi v pravni teoriji, da je kršitev osebnostnih pravic po 134. členu OZ tudi neutemeljeno snemanje oškodovančevega zasebnega življenja v stanovanju. Če je tožena stranka menila, da tožnik uničuje njihovo lastnino, bi to morali preprečiti na pravni način oziroma z ustreznimi tožbami ali prijavami pri organih pregona.

20. Pritožba nadalje meni, da je odškodnina previsoka in da je tožnika nista specificirano navedla. V tožbi in dopolnitvi na listovni številki 19 so odškodninski zahtevki specificirani in navedeni. Vendar toženca tega nista grajala in ker gre za neprerekana dejstva, je sodišče zadosti obrazložilo izpodbijano sodbo, kot to izhaja v točkah 8 do 10 sodbe. Kadar toženca ne prerekata določenega dejstva, šteje to dejstvo za dokazano in zato je sodišče prve stopnje lahko na glavni obravnavi odločilo, da je ta dokaz nepotreben. Zmotno meni pritožba, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 16. 11. 2016 (listovna številka 59) naložilo sodišču, da zasliši toženca kot stranki v zvezi z ugotavljanjem višine odškodninskega zahtevka tožeče stranke. Višje sodišče je ravno opozorilo na to, da toženca nista prerekala dejstva obstoja škode. Zato ni mogoče pritrditi tem pritožbenim navedbam. Pritožba še trdi, da lahko po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje stranke predlagajo nova dejstva in nove dokaze in da prekluzija po 286. členu ZPP ne velja. To ne izhaja iz tega člena. Novote so dovoljene le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navajati pred oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Prvi narok za glavno obravnavo pa je bil v zadevi že pred delno razveljavitvijo sodbe P 100/2014. Povedano drugače: tudi če bi toženca prišla na narok 14. 2. 2017, bi lahko navajala novote le, če bi dokazala, da jih brez svoje krivde nista mogla navajati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Tako se izkaže, da jima ni bila odvzeta možnost dostopa do sodišča in niso podane v pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP in tudi ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Materialno pravo pa je tudi pravilno ugotovljeno. Ob neprerekanih dejstvih oziroma navedbah v zvezi s samo škodo, je prisojena odškodnina primerna in v skladu s 134. členom OZ. Tako je bilo treba pritožbo proti sodbi zavrnitvi in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Izrek o stroških temelji na 154. in 165. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, tožeča pa z odgovori ni pripomogla k rešitvi te zadeve.

1 Primerjaj A. Galič, Komentar ZPP, 1. knjiga, stran 496-498.