Jedro

Pri presoji denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je potrebno upoštevati tako objektivna kot tudi subjektivna merila. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca, subjektivna merila pa predstavljajo ugotovitve o vplivu navedenih sprememb na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.2011 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 3.503,52 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri določitvi odškodnine napačno uporabilo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine, ki se odraža v sodni praksi. Tožniku je priznalo previsoko odškodnino v vseh odškodninskih postavkah. Ustrezno satisfakcijo za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja bi predstavljala odškodnina v znesku 17.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnina v višini 13.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa odškodnina v višini 2.000,00 EUR. Skupna odškodnina, ki bi šla tožniku, tako predstavlja znesek 32.000,00 EUR, ki pa ga je toženka tožniku izplačala že pred pravdo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo materialno pravno podlago za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ta je določena v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, če to upravičujejo okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin ter njihovo trajanje. Hkrati navedeno določilo določa, da je višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedeno mora sodišče pri odmeri upoštevati načelo individualizacije in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati mora biti odškodnina v skladu z načelom njene objektivne pogojenosti vpeta v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

5. Iz razlogov toženkine pritožbe izhaja izpodbijanje same odmere višine denarne odškodnine, ne pa dejanskih ugotovitev o okoliščinah, na katerih ta odmera temelji. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljen. Pritrditi pa je treba toženkinemu očitku zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri denarne odškodnine, ki pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve odločbe, ne vpliva na končno odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

6. Odškodninska odgovornost toženke izhaja iz naslova AO+ zavarovanja za škodo, ki jo voznik utrpi zaradi telesnih poškodb in z omejitvijo zavarovalnega kritja na znesek 51.000,00 EUR.

7. Tožnik je v prometni nesreči zadobil hude telesne poškodbe in sicer poškodbe več organskih sistemov (politrauma), šok zaradi močne krvavitve, močno krvavitev za potrebušno mreno, pretrganino desne ledvice pod odvojnico, udarnino desnih pljuč, udarnino korenine oporka, raztrganino jeter, zlom medeničnega obroča, akutno odpoved ledvic, zlom desne lopatice, zlom križnice ter zloma zgornje in spodnje veje desne sramne kosti. Tožnik je bil zaradi oskrbitve hudih poškodb 12 dni v umetni komi, po prebuditvi pa je trpel trajne hude telesne bolečine 14 dni, občasne hude telesne bolečine kumulativno 7 dni, trajne srednje bolečine 1 mesec, občasne srednje hude telesne bolečine kumulativno 14 dni, trajanje lahke telesne bolečine nadaljnjih 6 tednov, občasne lahke telesne bolečine pa trpi še sedaj. Tožnik je bil hospitaliziran skupaj 30 dni, pretrpel je tri operativne posege in še številne nadaljnje nevšečnosti pri zdravljenju, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki med pravnima strankama niso sporne in na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Ne glede na dolgotrajnost bolečinskega obdobja, ki glede občasnih lahkih bolečin še vedno traja, ter ne glede na njihovo intenzivnost ter številne nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, je treba pritrditi pritožbenemu očitku, da je denarna odškodnina za to obliko škode odmerjena v znesku 40.000,00 EUR previsoka glede na denarno odškodnino za primerljivo škodo oziroma v primerljivih odškodninskih primerih. Pravično denarno odškodnino glede na navedeno primerjavo bi predstavljal znesek 30.000,00 EUR. Navedeni znesek bi bil enak zneskom, ki so jih sodišča v R Sloveniji prisodila oškodovancem v približno enakih primerih, kot je obravnavani (1).

8. Previsoka je tudi denarna odškodnina, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 20.000,00 EUR. Pri tej obliki škode gre za duševne bolečine zaradi omejitev v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje ima tožnik omejitve pri gibalnih sposobnostih, pogoste težave pri dihanju, uriniranju, dvigovanju bremeni in gibih z roko. Sodni izvedenec travmatolog je ocenil, da so zaradi posledic tožnikovega poškodovanja njegove življenjske splošne aktivnosti zmanjšane za 15 %. Toženka ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da se tožnik ne more več ukvarjati s športom na enak način kot pred škodnim dogodkom. Ne nasprotuje niti zaključku prvostopenjskega sodišča, da tožnik zaradi navedenih težav in sprememb v življenju duševno trpi. Zopet pa primerjava z odškodninami, ki so bile v R Sloveniji prisojene za enako škodo, izkazuje, da bi pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti predstavljal znesek 18.000,00 EUR (2).

9. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odmerilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri presoji denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je potrebno upoštevati tako objektivna kot tudi subjektivna merila. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca, subjektivna merila pa predstavljajo ugotovitve o vplivu navedenih sprememb na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje. Ugotovljeno je bilo, da so tožniku ostale številne brazgotine po telesu zaradi opravljenih operativnih posegov, ki jih je tožnik dokumentiral s fotografijami. Gre za brazgotine zaradi operacijskih posegov in vstavljenih drenov, ki jih ima tožnik na trebuhu in bokih. Čeprav so navedene brazgotine večino leta zakrite z oblačili, pa gre po ugotovitvi sodišča prve stopnje za brazgotine, ki v toplejših obdobjih leta pri tožniku vzbujajo nelagodnosti oziroma duševno trpljenje zaradi reakcij ljudi. Poleg teh brazgotin pa ima tožnik na glavi v zatilju za otroško dlan veliko brazgotino brez las, ki je očem dobro vidna, v kar se je prepričalo tudi prvostopenjsko sodišče samo in kar pri tožniku povzroča nelagodnost in duševne bolečine. Navedene ugotovitve in primerjava vtoževane odškodnine s primerljivimi odškodninami izkazuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, ki je tožniku za to obliko škode prisodilo denarno odškodnino v znesku 4.000,00 EUR.

10. Glede na (delno) spremenjeno odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo bi znašala celotna pravična denarna odškodnina 52.000,00 EUR, kar pomeni, da bi bil tožnik upravičen do celotne odškodnine, ki je bila v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo limitirana na znesek 51.000,00 EUR. Ker je tožena stranka tožniku že pred vložitvijo tožbe izplačala znesek 32.000,00 EUR, je pravilna odločitev, da mu je dolžna povrniti še razliko do omenjenega zneska 51.000,00 EUR oziroma znesek 19.000,00 EUR. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo ta znesek, je zato pravilna, pritožba toženke pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

(1) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 155/2007, II Ips 290/2012, II Ips 103/2011, II Ips 363/2002. (2) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 545/2008, II Ips 275/2007, II Ips 750/2008.