Jedro

Odločitev o zavrženju zahteve za priglasitev v državljanstvo Republike Slovenije temelji na ugotovitvi, da je bila o isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Maribor zavrgla zahtevo tožnika za priglasitev v državljanstvo Republike Slovenije. Ugotovila je namreč, da je tožnik enako zahtevo vložil že dne 22. 6. 2004, ki je bila z odločbo, št. 201-654/2004 z dne 31. 8. 2004 zavrnjena. Navedena odločitev je postala pravnomočna dne 6. 10. 2004. Tedaj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil oče tožnika A.A. sprejet v državljanstvo Republike Slovenije dne 1. 6. 1992, torej ob tožnikovem rojstvu dne … ni bil državljan Republike Slovenije. Tudi tožnikova mati ob njegovem rojstvu ni bila državljanka Republike Slovenije, s tem pa ni bil izpolnjen pogoj za priglasitev v državljanstvo RS. Ker je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno, dejansko ali pravno stanje pa se ni spremenilo, je upravni organ zavrgel tožnikovo vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je podana istovetnost upravne stvari, kar je razlog za zavrženje vloge na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da je priglasil sprejem v državljanstvo RS na podlagi 6. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ker je njegov oče državljan Slovenije od njegovega rojstva naprej in mu državljanstvo ni bilo odvzeto, torej izpolnjuje oba pogoja. Tožnikov oče je imel ob osamosvojitvi Slovenije 25. 6. 1991 stalno prebivališče v Sloveniji in sicer od 14. 11. 1978 do 14. 10. 2005. Državljanstvo RS je pridobil 1. 6. 1992 z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, pred tem pa je imel jugoslovansko državljanstvo, ki je bilo edino vsem državljanom SFRJ, tudi tistim, ki so bili rojeni na Kosovu. Slovenskega državljanstva pred tem ni bilo, tudi ne ob tožnikovem rojstvu. ZDRS je bil sprejet v letu 1991, to je po tožnikovem rojstvu, tako da A.A. ob rojstvu sina ni mogel imeti državljanstva države, ki ni bila osamosvojena. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo o zavrženju vloge, ker ne gre za situacijo iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Tožnik namreč na podlagi zavrnitve prošnje ni pridobil nobenih pravic. Tudi ne drži, da bi bilo popolnoma enako dejansko stanje, saj je v drugem postopku vložil potrdilo o stalnem prebivališču očeta in je torej svojo vlogo dopolnil. Prosilcu namreč ni mogoče odreči, da ne bi ponovno vložil vloge in predložil popolnejšo dokumentacijo. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je pravilna odločitev upravnega organa, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel zahtevo tožeče stranke za priglasitev v državljanstvo RS. V skladu z navedeno določbo organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Odločitev organa temelji na ugotovitvi, da je bila o isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Tožnik je namreč ponovno zaprosil za priglasitev v državljanstvo RS na podlagi 6. člena ZDRS, ki določa, da državljanstvo RS pridobi oseba, rojena v tujini, starejša od 18 let, ki do dopolnjenega 36. leta starosti da izjavo, da se priglaša kot državljan Republike Slovenije in izpolnjuje naslednja pogoja: 1. da je od njenega rojstva do dane izjave eden od staršev državljan Republike Slovenije; 2. da ji po dopolnjenem 18 letu starosti državljanstvo RS ni prenehalo na podlagi odpusta, odreka ali odvzema. Prošnja je bila tedaj zavrnjena iz razloga, ker je tožnikov oče pridobil slovensko državljanstvo dne 1. 6. 1992, torej po tožnikovem rojstvu, ki je bil rojen dne … v kraju Peč na Kosovem. Navedena pravna podlaga se od prejšnjega odločanja ni spremenila, prav tako se ni spremenilo odločilno dejstvo, da ob rojstvu tožnika njegov oče ni imel slovenskega državljanstva. Pri tem tožnik zmotno navaja, da pred osamosvojitvijo Republike Slovenije ni obstajalo tudi slovensko državljanstvo, saj je ob državljanstvu SFRJ imel vsak državljan tudi republiško državljanstvo v skladu s predpisi, ki so veljali na območju republike oziroma avtonomne pokrajine. Republiškega državljanstva pa ni bilo mogoče pridobiti zgolj na podlagi prijave stalnega prebivališča, temveč je morala vsaka oseba zanj izrecno zaprositi. Sicer pa vprašanje stalnega prebivališča v postopku priglasitve v državljanstvo RS ni pravno pomembno, zato predložitev novih potrdil o stalnih prebivališčih, na kar se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomeni, da se je v zadevi spremenilo dejansko stanje, zaradi česar naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz 129. člena ZUP za zavrženje tožnikove vloge. Pravno relevantna je namreč le okoliščina, ali je bil kateri od tožnikovih staršev ob njegovem rojstvu državljan RS. Dokazil, ki bi to dokazovala, pa tožnik v novi vlogi ni predložil. Glede na navedeno, se tudi po presoji sodišča dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, zato tožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Zaradi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.