Jedro

Tožeča stranka je pogodbeno obveznost, to je plačilo storitev, katere se je s pogodbo zavezala, tudi izvršila, zato je toženec dolžan izpolniti svojo obveznost, plačati premije.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I 2002/00897 z dne 5.8.2002 v celoti v veljavi ter ob tem toženi stranki naložilo, da tožeči strani poleg že priznanih stroškov postopka s citiranim sklepom povrne še nadaljnje pravdne stroške v znesku 7.690,00 SIT, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, se pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje v tem sporu majhne vrednosti kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s tem, da je na naroku dne 27.1.2004 dovolilo tožeči stranki, da predlaga kot dokaz dopis z dne 16.9.1999 in izpis škodne kartice z dne 15.1.2004, obe listini v fotokopiji in ti listini z branjem izvedlo kot dokaz. Brez teh listin je zahtevek tožeče stranke nedokazan. Zavarovalna pogodba je bila namreč sklenjena, v času med 21.6.1999 in 26.8.1999 ter za tem od 25.5.2000 do 16.10.2000 je bil toženec na služenju vojaškega roka. Kartico zdravstvenega zavarovanja je že prvi mesec služenja vojaškega roka izročil tožeči stranki, PE v Izoli, kot je izpovedal toženec in priča S. R., in mu kartice tožeča stranka ni vrnila po tem, ko je služenje vojaškega roka prekinil, kot je izpovedal toženec in priča. Sicer pa je tožeča stranka na naroku dne 27.1.2004 posredno priznala, da je kartico izgubila, ko je pojasnjevala, da je bilo treba plačati za oglas v Uradnem listu, kar dokazuje, da je resnična izpovedba tožnika in priče S.R., da so od njega zahtevali plačilo 10.000,00 SIT za novo kartico. Po pogodbi je ena od obveznosti tožeče stranke tudi izročitev tožencu kartice zdravstvenega zavarovanja, ki je dokaz o sklenjenem zavarovanju in brez katere ni možno dobiti medicinske storitve. Če tožeča stranka obveznosti ni izpolnila, ne more zahtevati od toženca, da jih izpolni. Nesporno je tudi, da je moral toženec skleniti novo pogodbo in sicer je sklenil pogodbo o dodatnem zavarovanju z V. zavarovalnico dne 4.12.1999. To tudi kaže, da je moral skleniti novo pogodbo, saj ni mogel koristiti uslug tožeče stranke brez kartice, ki mu jih je ta brez dodatnega plačila 10.000,00 SIT za oglas v Uradnem listu in stroškov nove kartice ni želela izročiti. O tem bistvenem pravnem vprašanju sodba nima stališča. Seveda drži ob tem trditev sodišča prve stopnje, da po določbi 1. odst. 26. člena Splošnih pogojev pogodbe o zavarovanju ni mogoče enostransko razdreti, toda 2. odst. istega člena to dovoljuje. Pogodba se vseeno lahko razdre s prenehanjem plačevanja premije. Tudi sicer fotokopiji, ki ju je predložila tožeča stranka, nimata dokazne vrednosti. Vsi, ki imamo kartice zdravstvenega zavarovanja, vemo in je to splošno znano, da zdravstvene storitve lahko koristimo le, če je kartica potrjena. Kartice pa ni mogoče potrditi, če premije niso plačane. Toženec torej zdravstvenih storitev ne bi mogel koristiti niti v primeru, če bi imel kartico. To le potrjuje, da nimajo dokazne vrednosti dokazi, ki jih je tožnica predlagala na obravnavi dne 27.1.2004. Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku gre za postopek v sporu majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT (443. člen ZPP). V takem postopku se sodbe ne more izpodbijati zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, sodba se sme namreč izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik sicer trdi, da je sodišče kršilo postopek, ker je upoštevalo dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala prepozno (452. in 453. člen ZPP). Taka kršitev pa je lahko le relativna postopkovna kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP, zaradi katere pa take sodbe izdane v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tudi v spornem obdobju, za katerega tožeča stranka terja plačilo premij po pogodbi o sklenjenem prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju, koristila usluge tožeče stranke, tako je npr. za opravljene zdravstvene storitve tožencu Splošni bolnišnici I. nakazala določene zneske, npr. dne 19.3.1999, 2.4.1999, 30.12.1999, 29.2.2000 in še 6.4.2001. Teh dejanskih ugotovitev pritožnik s pritožbo ne more izpodbijati. Tudi, če je dne 4.12.1999 sklenil pogodbo za prostovoljno zdravstveno zavarovanje z drugo zavarovalnico, je še vedno zavezan tožeči stranki po pogodbi, le ta je nenazadnje zanj plačevala zdravstvene storitve. Tako se tudi niso potrdile trditve toženca, da uslug po pogodbi zaradi tega, ker kartice ni imel, ni mogel koristiti. Bistveno je, da je tožeča stranka pogodbeno obveznost, to je plačilo storitev, za katere se je s pogodbo zavezala, tudi izvršila, zato je toženec dolžan izpolniti svojo obveznost, plačati premije. Tudi ni ugotovljeno, da bi stranki pogodbo razdrli, pogodbe pa toženec glede na določbe Splošnih pogojev prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, ki so sestavni del pogodbe o sklenitvi zavarovanja, ni mogel enostransko razdreti (1. odst. 26. člena). Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna in pritožba neutemeljena ter jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku) ni zasledilo (353. člena ZPP).