Jedro

ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je v skladu z 2. odstavkom 7. člena ZDR potrebno upoštevati, da se s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo lahko določijo višje odpravnine.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 195.240 SIT, v osmih dneh.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 1.701.2004 SIT iz naslova razlike odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2004 dalje do plačila. Kot nesporno je ugotovilo, da je tožena stranka dne 1.12.2003 podala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da mu je na podlagi te odpovedi delovno razmerje prenehalo 29.4.2004, da je bil tožnik pri toženi stranki neprekinjeno v delovnem razmerju 33 let in da mu je tožena stranka dne 30.4.2004 iz naslova odpravnine že plačala 3.385.772 SIT, upoštevaje trimesečno povprečje neto plače pred podajo odpovedi v višini 170.998,60 SIT. Presodilo je, da gre tožniku vtoževana razlika upoštevaje določb 6. odstavka 24. člena Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko dejavnost (KP dejavnosti - Ur. l. RS, št. 14/99 - 69/02), ki je veljala tudi za toženo stranko, in na podlagi katerih znaša odpravnina ob prenehanju delovnega razmerja trajno presežnega delavca 60% povprečne delavčeve plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji, upoštevaje pri tem bruto znesek ugotovljene povprečne plače v višini 256.917,60 SIT. Pri tem se je sklicevalo na veljavnost obstoječih kolektivnih pogodb tudi po uveljavitvi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), oziroma veljavnost ugodnejših določb KP dejavnosti glede višine odpravnine, ker takšne določbe ne nasprotujejo določbam ZDR. Da je potrebno določbe o višini odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu po določbah prej veljavnega zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) upoštevati tudi za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbah ZDR, je utemeljilo tudi na podlagi določb Konvencije MOD. št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca ter upoštevaje namen odpravnine, kot ga je opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 63/2003 z dne 27.1.2005, ki se ob novi opredelitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v ZDR ni spremenil. Upoštevanje bruto zneska plače kot osnove za izračun odpravnine pa je dodatno utemeljilo s prikazom oblikovanja enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede tega vprašanja.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ob ugotovitvi, da je bila KP dejavnosti, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, sprejeta na podlagi določb ZDR (1990), je zavzelo stališče, da je sodišče glede pravice do odpravnine, ki je bila po njenem sprejemu na novo urejena v ZDR, ne bi smelo uporabiti, oziroma da bi bile glede višje odpravnine upoštevne le takšne določbe KP, ki bi bile sprejete na podlagi določb ZDR. Čeprav lahko znaša najvišja odpravnina v skladu s 4. odstavkom 109. člena ZDR le 10 delavčevih (bruto) plač, kar bi v tožnikovem primeru zneslo 2.569.176 SIT, zgolj zaradi izplačila višjega zneska 3.385.772 SIT tožnik ne more zahtevati še dodatne razlike do zneska 5.086.968,48 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Graja stališče sodišča, da ni mogoče uporabiti določb KP dejavnosti o višini odpravnine trajno presežnemu delavcu za primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR, saj gre v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega presežka po ZDR (1990) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po ZDR za vsebinsko enaka instituta. Poleg tega je tožena stranka glede višine izplačane odpravnine tudi sama uporabila določbe zanjo veljavne KP dejavnosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navajala je, da sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava in opozorila na razliko med institutom prenehanja delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu ter odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predlagala je zavrnitev revizije in potrditev izpodbijane sodbe.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

Revizija pavšalno očitanega revizijskega razloga kršitve določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati.

Stališče sodišča, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določb KP dejavnosti, ker je bila sprejeta na podlagi določb ZDR (1990), ni pravilno. ZDR ob njegovi uveljavitvi veljavnih kolektivnih pogodb ni razveljavil. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da ZDR tudi podlage za sklepanje kolektivnih pogodb ni na novo uredil, saj je v 245. členu izrecno ohranil v veljavi določbe ZDR (1990) in določbe ZTPDR (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki urejajo kolektivne pogodbe. Pravna podlaga za sklepanje kolektivnih pogodb se torej z uveljavitvijo ZDR ni spremenila in so dotlej veljavne kolektivne pogodbe ostale še naprej v veljavi, kolikor niso v nasprotju s prisilnimi določbami zakona, zlasti določbami o minimalnih pravicah delavca (2. odstavek 7. člena ZDR in 3. odstavek 86. člena ZTPDR).

ZDR je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (pa tudi razloga nesposobnosti). Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu do pet let določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitve, za zaposlitev od 5 do 15 let odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto zaposlitve in za zaposlitev delavca nad 15 let v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Pri tem je v 4. odstavku navedenega člena določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če v KP dejavnosti ni določeno drugače. To sodišče je že v sodbi VIII Ips 358/2005 z dne 31.1.2006 ugotovilo, da ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej višje odpravnine.

ZDR (1990) glede na drugačni koncept delovnega razmerja ni urejal odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, temveč je plačilu odpravnine v 3. odstavku 36.f člena urejal v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja v posledici trajnega prenehanja potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov (33. člen). Za nujne operativne razloge v organizaciji (pri delodajalcu) je štel tehnološke, organizacijske ali strukturne razloge ter ekonomske razloge in ukrepe družbeno politične skupnosti (29. člen). Ker ZDR v 1. alinei 1. odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno, kot je ZDR (1990) v 29. členu opredelil operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavcu v posledici prenehanja potreb po njegovem delu prenehalo delovno razmerje, se tudi značaj odpravnine trajno presežnemu delavcu v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni spremenil. Na to kaže tudi dejstvo, da se tako prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnega presežka kot prenehanje delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga uvrščata med prenehanja delovnega razmerja na pobudo delodajalca v smislu določb Konvencije MOD. št. 158 (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z aktom o nasledstvu ..., Ur. l. RS, št. 15/92), ki je pri nas veljala tako v času veljavnosti ZDR (1990) kot v času uveljavitve ZDR, in na kar sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja. Za vsa prenehanja delovnega razmerja na pobudo delodajalca navedena konvencija v 12. členu predvideva možnost plačila odpravnine v skladu z veljavno državno zakonodajo.

Določbe 6. odstavka 24. člena za toženo stranko veljavne KP dejavnosti o višini odpravnine trajno presežnega delavca v višini 60% povprečne delavčeve mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu so tako upoštevne tudi za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj niso v nasprotju z določbami 109. člena ZDR in pomenijo zakonito ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine.

Utemeljeno revizija opozarja, da je že tožena stranka sama ob izplačilu nespornega zneska odpravnine izhajala iz opredelitve višine odpravnine v 6. odstavku 24. člena KP dejavnosti, le da je to določbo zmotno razlagala, da je v njej kot osnova za izračun odpravnine določen ustrezen delež povprečne neto plače delavca. Ker gre za osnovo, opredeljeno v kolektivni pogodbi, je poleg opredelitve sodne prakse do zakonskega pojma plače pomembna določba 1. odstavka 70. člena KP dejavnosti, ki izrecno opredeljuje, da so vsi zneski v tej KP, ki se nanašajo na plače in na nadomestila plače, v bruto zneskih. Tudi določba o 60% povprečne plače, ki je osnova za določitev višine odpravnine, torej lahko pomeni le 60% povprečne bruto plače, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na povedano, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri odločanju o tožnikovem zahtevku za plačilo razlike odpravnine ni upoštevalo določb 6. odstavka 24. člena za toženo stranko veljavne KP dejavnosti in posledično neutemeljeno spremenilo pravilno ugodilno sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP tožniku povrniti utemeljene stroške postopka, ki so mu nastali v zvezi z njeno pritožbo. Gre za utemeljene stroške za vložitev odgovora na pritožbo, obračunane po veljavni odvetniški tarifi v znesku 75.240 SIT in utemeljene stroške za vložitev revizije v znesku 120.000 SIT (nagrada po odvetniški tarifi in plačilo sodne takse), skupno torej 195.240 SIT.