Jedro

Pravice tožeče stranke iz naslova uveljavljanja napak prenehajo v enem letu od obvestila o napaki (drugi odstavek 663. člena OZ). Vendar pa slednje ne velja, če je tožena stranka s svojim ravnanjem zavedla tožečo stranko, da pravic ni pravočasno uveljavljala (tretji odstavek 663. člena in prvi odstavek 635. člena OZ). Sodna uveljavitev zahtevka je namreč potrebna le, če nasprotna stranka noče prostovoljno odpraviti napake. Če pa je nasprotna stranka ravnala na način, iz katerega izhaja, da ima namen prostovoljno odpraviti napake in je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno, gre oziroma bi šlo za zlorabo pravnega varstva s strani nasprotne stranke. Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 (A12) izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, o (po)teku enoletnega roka za sodno uveljavljanje napak do tega trenutka ni mogoče govoriti.

Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi bil projektant za nastalo škodo lahko odgovoren le, če bi napaka izvirala iz napake v načrtu, oziroma če bi bila napaka v solidnosti gradnje posledica pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji.

Glede na nasprotujoče si trditve obeh strank o vlogi tožene stranke pri spornem projektu, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, v kakšni vlogi je nastopala tožena stranka pri izvedbi nosilne konstrukcije s streho oziroma sončno elektrarno in nato, ali je "kot taka" odgovorna za napake.

Na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljene napake v solidnosti zgradbe same po sebi predstavljajo večjo nevarnost kot je nastanek neugodnih (zgolj) stroškovnih posledic na strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v 1. in 4. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper 3. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se zavrne in se v tem delu izpodbijana odločba potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 10.507,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2016 do plačila (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna od zneska 10.507,53 EUR plačati zakonske zamudne obresti od 24. 2. 2016 do 28. 8. 2015 (op. pritožbenega sodišča: pravilno 2016), je zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je ugovor tožene stranke z dne 12. 7. 2016 zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo VIII Pg 485/2016 z dne 28. 6. 2016 (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 6.181,39 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (4. točka izreka).

2. Zoper 1., 3. in 4. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter ugodi ugovoru tožene stranke z dne 12. 7. 2016 zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo VIII Pg 485/2016 z dne 28. 6. 2016 oziroma podrejeno, da odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba zoper 1. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe je utemeljena, pritožba zoper 3. točko izreka izpodbijane odločbe pa neutemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala zahtevek iz naslova odgovornosti za napako v izvedbi strehe, ki je imela za posledico zamakanje (napako v solidnosti gradbe) in zahtevala povračilo stroškov sanacije. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v večini ugodilo (razen za del zakonskih zamudnih obresti, kar ni predmet pritožbenega postopka).

6. Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala, da se ni opredelilo do njenih trditev o zamudi tožeče stranke pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov (663. člen OZ). Trdila je namreč, da je bila tožeča stranka z zamakanjem seznanjena že pred letom 2015. Sodišče prve stopnje se do teh trditev tožene stranke res ni konkretneje opredeljevalo oziroma je sledilo tožeči stranki, da je zamakanje prvič opazila novembra 2015 in o tem 17. 11. 2015 obvestila toženo stranko (A9). Glede na to je zaključilo, da tožeča stranka ni prekoračila šestmesečnega roka iz prvega odstavka 663. člena OZ, in ker je bila tožba vložena 24. 2. 2016, tudi ne enoletnega roka za sodno uveljavljanje pravice.

7. Pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka napake na objektu morala zaznati takoj po nakupu poslovnega objekta, niso utemeljene, saj je življenjsko logično, da je zamakanje na objektu vidno šele, ko prisotnost vode preseže neko kritično mejo. Zato je običajno, da se puščanje vode na objektu odrazi šele naknadno. Tožena stranka je trdila, da naj bi jo tožeča stranka o zamakanju ustno obvestila že konec leta 2013, vendar ni konkretizirala, kdaj naj bi po njenem mnenju tožeča stranka opazila zamakanje. Zato zgolj trditev, da naj bi jo tožeča stranka o zamakanju ustno obvestila konec leta 2013, tudi če se izkaže za resnično, ne dokazuje, da je tožeča stranka zamudila šestmesečni rok iz prvega odstavka 663. člena OZ. Tudi sicer pa je tožeča stranka navedenemu nasprotovala in trdila, da je zamakanje opazila novembra 2015 ter o tem nemudoma obvestila toženo stranko, kar je dokazala z dopisom z dne 17. 11. 2015 (A9). Zapisnik sestanka lastnikov in najemnikov poslovno-skladiščnih prostorov v I. z dne 11. 3. 2014 (B21), na katerega se je tožena stranka sklicevala v dokaz, da je tožeča stranka za napake vedela že pred letom 2015, namreč kljub temu, da je bila na sestanku prisotna tudi tožeča stranka, ne dokazuje, da je do zamakanja takrat že prišlo tudi v njenih poslovnih prostorih. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke, kdaj naj bi tožeča stranka po njenem opazila zamakanje (in posledično zamudila šestmesečni rok za uveljavljanje napak), razen nemudoma ob nakupu poslovnih prostorov, kar pa kot že rečeno, ne drži, ni bilo potrebe za izvajanje dokazov z zaslišanjem predlaganih prič J., B. in zakonitega zastopnika Č. Izvedeni dokazi namreč ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke v zvezi s tem, kdaj naj bi tožeča stranka opazila zamakanje.

8. Pravice tožeče stranke iz naslova uveljavljanja napak prenehajo v enem letu od obvestila o napaki (drugi odstavek 663. člena OZ). Vendar pa slednje ne velja, če je tožena stranka s svojim ravnanjem zavedla tožečo stranko, da pravic ni pravočasno uveljavljala (tretji odstavek 663. člena in prvi odstavek 635. člena OZ). Sodna uveljavitev zahtevka je namreč potrebna le, če nasprotna stranka noče prostovoljno odpraviti napake. Če pa je nasprotna stranka ravnala na način, iz katerega izhaja, da ima namen prostovoljno odpraviti napake in je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno, gre oziroma bi šlo za zlorabo pravnega varstva s strani nasprotne stranke. Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 (A12) izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, o (po)teku enoletnega roka za sodno uveljavljanje napak do tega trenutka ni mogoče govoriti. Zato je bila tožba, ki jo je tožeča stranka vložila 24. 2. 2016, pravočasna.

9. Temeljni ugovor tožene stranke, pri katerem je vztrajala tudi v pritožbi, pa je, da sanacija ni bila izvedena na način, ki bi na streho omogočal ponovno namestitev sončne elektrarne. Sodišče prve stopnje je glede na ugovore tožene stranke na prvo izvedensko mnenje B. S., da slednji ni strokovnjak za fotovoltaične elektrarne, postavilo novega izvedenca A. J., ki je potrdil, da je na sanirano streho po tehnični plati mogoče v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem pritrditi sončno elektrarno proizvajalca, katerega proizvod je uporabila tožena stranka. Po oceni pritožbenega sodišča je ključno, da sta oba izvedenca podala oceno in mnenje, da je na sanirano konstrukcijo po tehnični plati mogoče postaviti sončno elektrarno v skladu z gradbenim dovoljenjem, na katerega se v drugem odstavku 2. točke izreka sklicuje tudi odločba Javne agencije RS za energijo št. 000/2010 z dne 4. 3. 2011 (B27). Slednje namreč dokazuje, da je bila sanacija strešne konstrukcije primerna. Zgolj s pritožbenim vztrajanjem, da (tudi) izvedencu J. niso znane osnove integrirane sončne elektrarne in da sanacija ne omogoča ponovne pritrditve sončne elektrarne, tožena stranka ne more biti uspešna. Glede na ugotovitve obeh izvedencev, ki sta potrdila, da je sanacija primerna, bi morala tožena stranka podati konkretizirane nasprotne navedbe, zakaj naj bi bila ponovna namestitev sončne elektrarne onemogočena, ne pa zgolj zatrjevati, da mnenje ni pravilno, ker nobeden od izvedencev ni strokovnjak za integrirane sončne elektrarne. Ker je prvostopenjsko sodišče menilo, da so ugovori tožnika zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je mnenje jasno, razumljivo in logično, je ravnalo pravilno, ko ni ponavljalo dokazovanja z izvedenci po postopku, predpisanem v tretjem odstavku 254. člena ZPP. Zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita to postopkovno kršitev. Pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje pa pritožba ne more izpodbiti zgolj s trditvami o neustreznosti izvedeniškega mnenja.

10. Sodišče prve stopnje je v 17. točki izpodbijane odločbe najprej v skladu s tožbenimi navedbami tožeče stranke navedlo, da je tožena stranka nastopala kot investitor in izvajalec izgradnje sončne elektrarne na strehi poslovnih prostorov v stavbi št. 2179 k. o. X. V 22. točki izpodbijane odločbe pa je navedlo, da je tožena stranka za solidnost gradnje sočne elektrarne na strehi in posledično za solidnost gradbe ter za stvarne napake na strehi odgovorna kot projektant. Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi bil projektant za nastalo škodo lahko odgovoren le, če bi napaka izvirala iz napake v načrtu, oziroma če bi bila napaka v solidnosti gradnje posledica pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji (tretji odstavek 662. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oziroma ugotovilo1. Zato ni imelo podlage za zaključek, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za napake v solidnosti gradnje kot projektant. 11. Tožeča stranka je sicer res trdila, da je tožena stranka za napake v solidnosti gradnje lahko odgovorna kot izvajalec, kot investitor ali kot projektant. Tožena stranka pa je trdila, da je nastopala le kot soinvestitor projekta (z družbo R. d. o. o.) oziroma investitor nosilne konstrukcije objekta in strehe za manj zahteven objekt, kot to izhaja iz njenega dopisa z dne 9. 12. 2015 (A11), in da kot investitor ne odgovarja za napake v izvedbi.2 Glede na nasprotujoče si trditve obeh strank o vlogi tožene stranke pri spornem projektu, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, v kakšni vlogi je nastopala tožena stranka pri izvedbi nosilne konstrukcije s streho oziroma sončno elektrarno in nato, ali je „kot taka“ odgovorna za napake. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč kot že rečeno zgolj povzelo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka nastopala kot investitor in izvajalec, nato pa toženo stranko, ne da bi ugotovilo napake v projektu, materialno pravno zmotno obsodilo kot projektanta.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katere ni mogoče odpraviti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Izpodbijana odločba namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih. Teh pritožbeno sodišče tudi ne bi moglo ugotoviti hitreje, kot sodišče prve stopnje. Poleg tega bi opredeljevanje pritožbenega sodišča do nosilnih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izpustilo, pomenilo, da so bili le-ti obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja (kršitev pravice do pritožbe). Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano odločbo v 1. in 4. točki izreka razveljaviti ter zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem sojenju odpravi zgoraj ugotovljene kršitve. Poda naj jasne, z dokazno oceno podprte zaključke o tem, ali je tožena stranka za zatrjevane napake v solidnosti (sporne) gradnje nastopala kot izvajalec ali/in kot investitor ali/in kot projektant. Pri tem naj se opredeli do vseh pravnorelevantnih dejstev, ki sta jih v zvezi s tem navajali pravdni stranki (tudi tistih, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi).

Glede začasne odredbe

14. Tožena stranka je izpodbijala tudi 3. točko izreka izpodbijane odločbe, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo njen ugovor zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo VIII Pg 485/2016 z dne 28. 6. 2016. Sodišču prve stopnje je očitala, da se ni opredelilo do vseh njenih ugovornih trditev, zaradi česar naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo obravnavalo in zaključilo, da je bila odstranitev sončne elektrarne s strehe nujna za izvedbo sanacije, ne glede na to, kdo bi izvedel sanacijo. Očitek tožene stranke, da ni z verjetnostjo izkazano, da tožena stranka v primeru neutemeljenosti začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale tožeči stranki brez izdaje začasne odredbe (načelo sorazmernosti), ni utemeljen. Na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljene napake v solidnosti gradbe namreč same po sebi predstavljajo večjo nevarnost kot je nastanek neugodnih (zgolj) stroškovnih posledic na strani tožene stranke. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru ni bilo izkazano, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka k sanaciji kljub večkratnim pozivom in kljub njenim obljubam, da bo sanacijo izvedla, tega ni storila. Zaradi zamakanja pa je bilo sanacijo nujno izvesti v čim krajšem času. V okoliščinah danega primera je bila začasna odredba tudi primerna, saj je tožeča stranka zahtevala plačilo sanacije stavbe, ki pa je bila možna le ob predhodni odstranitvi sončne elektrarne – fotovoltaičnih panelnih celic, odklopu elektrovodov in vodnikov ter demontaži nosilnih šin. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno zamakanje in trditve tožeče stranke, da je tožena stranka odgovorna za napake kot investitor, kot izvajalec in kot projektant, ob upoštevanju ugotovitev izvedencev B. S. in A. J., poročila izvedenca A. B. ter predloženih listinskih dokazov pravilno zaključilo, da je izpolnjen tudi prvi pogoj za izdajo začasne odredbe in sicer verjetna izkazanost obstoja terjatve tožeče stranke (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

15. Glede na to je sodišče prve stopnje ugovor zoper izdano začasno odredbo pravilno zavrnilo. Pri svoji odločitvi je upoštevalo načelo sorazmernosti. Opredelilo pa se je tudi (čeprav na kratko) do vseh prvnorelevantnih trditev tožene stranke. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tako ni podana. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper 3. točko izreka odločbe zavrnilo in izpodbijano odločbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene očitke, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tožeča stranka je sicer podala tudi trditve o obstoju napak v projektu (list. št. 172) 2 V dokaz, da tožena stranka ni nastopala v vlogi izvajalca izgradnje sončne elektrarne, je tožena stranka predlagala zaslišanje več prič (B. J., B. B. in J. Č.).