Jedro

Ob ugotovitvi, da v predmetni zadevi vrednost spornega mejnega prostora ne presega dvakratne vrednosti spora majhne vrednosti, bi moralo sodišče mejo ugotavljati na podlagi močnejše pravice. Nepravilen je zaključek sklepa, da ugotavljanje meje po močnejši pravici ni mogoče, ker meja ni dokončno urejena v katastrskem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, kolikor se nanaša na prvega nasprotnega udeleženca razveljavi (I. do IV. točka, VI. točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje odločilo, da se meja med parc. št. 99.s, last obeh predlagateljev in med parc. št. 503, last prvega nasprotnega udeleženca ter mejnima parcelama 513/1 k. o. ..., last druge nasprotne udeleženke in parc. št. 502/1, vse k. o. ..., last predlagateljev, uredi po zadnji mirni posesti in poteka od točke 102 preko točke 201 in 202 do točke 105, kot izhaja iz skice izvedenca (list. št. 99) izvedenskega mnenja sodnega izvedenca geodetske stroke S. B. z dne 18. 9. 2013 (I. točka izreka); da se postavijo mejna znamenja (II. točka izreka); da je skica sodnega izvedenca sestavni del sklepa (III. točka izreka); da bo izvedenec pripravil elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (IV. točka izreka); da se zavrne predlog za ureditev meje med parc. št. 501/1 in 503, obe k. o. ... (V. točka izreka), in da skupne stroške postopka krijeta predlagatelja in nasprotni udeleženec vsak do 1/2, vsak udeleženec pa krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje prvi nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ker meje ni določilo po kriteriju močnejše pravice, zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Zmotno je stališče sklepa, da meje po močnejši pravici ni mogoče urediti, ker meja v katastrskem postopku ni dokončno urejena. Odpadla je sicer domneva močnejše pravice po drugem odstavku 77. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), kar pa ne pomeni, da sodišče ne bi moglo določiti meje po močnejši pravici. Šele v kolikor ne bi bilo pogojev za določitev meje po močnejši pravici, bi lahko sodišče določilo mejo po zadnji mirni posesti, kot je to storilo. Nasprotni udeleženec je močnejšo pravico izkazoval s tem, da je zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 503 k. o. ..., katere sestavni del je tudi sporni mejni prostor. Ugotovitev sklepa o poteku zadnje mirne posesti pa je tudi sicer napačna in obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Zadnja mirna posest je potekala po mejni liniji, kot jo je določil prvi nasprotni udeleženec, in ne po liniji, kot jo zatrjujeta predlagatelja, ki ji sledi sklep. Sklep odločitev opira na izpovedbe predlagateljev in prič, ki sta jih predlagala predlagatelja, dokazov prvega nasprotnega udeleženca z zaslišanjem prič I. C., S. F., T. C., S. M., F. K., D. Z. in M. K., ni izvedlo. Predlaganih dokazov ni zavrnilo, niti svoje odločitve ni zavrnilo. Prvi nasprotni udeleženec je že na naroku 5. 9. 2013 ugovarjal bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo I. C., ki je o zadevi vedel povedati največ, saj je bil vrsto let najemnik zemljišča št. 503 k. o. ..., kasneje lastnik tega zemljišča in sosednjih zemljišč in je ves čas aktivno to zemljišče tudi obdeloval. Zavrnitev zaslišanja I. C. sklep utemeljuje z vnaprejšnjo dokazno oceno, da je njegovo stališče znano iz drugih postopkov. Ob tem izpovedbe te priče v postopkih P 48/2011 in P 104/2011 ni niti prebralo. O tem, da ne bo izvedlo dokaza z zaslišanjem ostalih predlaganih prič pa je bil nasprotni udeleženec seznanjen šele s sodbo. Zaradi neizvedenih dokazov je prvi nasprotni udeleženec oviran pri dokazovanju svojih trditev. Zmotna je tudi ugotovitev sklepa, da se sporno zemljišče nahaja znotraj 15 m pasu, kolikor naj bi bila široka parcela predlagateljev, da torej 15 m sega do točke 301. Predlogu nasprotnega udeleženca, da se izmeri še parc. št. 502/2 k. o. ..., sodišče ni sledilo in je izvedencu naložilo zgolj izmero od (domnevno nesporne) meje s parc. št. *71 k. o. ..., pri čemer ta točka ni mogla biti izhodišče za meritve, ker ni dokončna. Prvotna nepremičnina parc. št. 502, iz katere so nastale parc. št. 502/1 in *99 ter 502/2, vse k. o. ..., je bila široka 30,69 m, po reviziji v letu 1958 pa je skupna širina parcel ob cesti znašala 33 m, vendar ne v škodo parc. št. 503 k. o. ..., last prvega nasprotnega udeleženca. Spor je nastal, ko sta predlagatelja pričela z gradnjo svoje hiše, ker nista upoštevala odmikov, določenih v projektu in sta zgradbo postavila povsem na mejo z nepremičnino parc. št. 503 k. o. ..., tako kot je stala stara hiša (parc. št. *99). Sporni prostor je bil v zadnji mirni posesti prvega nasprotnega udeleženca oziroma njegovih pravnih prednikov in ne predlagateljev.

3. Predlagatelja na pritožbo nista odgovorila.

4. Predmet pritožbenega preizkusa je le meja med predlagateljema in prvim nasprotnim udeležencem (pritožuje se samo prvi nasprotni udeleženec).

5. Odločitev v V. točki izreka ni predmet pritožbenega preizkusa (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Predlagatelja se zoper njo ne pritožujeta, prvi nasprotni udeleženec pa je ne izpodbija obrazloženo.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sklep zavzame stališče, da ni mogoče ugotavljati meje na podlagi močnejše pravice, ker meja v katastrskem postopku ni dokončno urejena, in mejo določi po zadnji mirni posesti.

8. Kriterije, po katerih sodišče uredi mejo v nepravdnem postopku določa SPZ v 77. in 78. členu. Temeljni kriterij za ureditev meje je močnejša pravica, ki se po določbi drugega odstavka 77. člena SPZ domneva, kadar je meja dokončno urejena v katastrskem postopku. V primeru, da vrednost spornega mejnega prostora ne presega dvakratne vrednosti spora majhne vrednosti(1), se meja ugotavlja na podlagi močnejše pravice (ni potrebno soglasje strank)(2). Podredna kriterija, ki prideta v poštev šele, če meje na podlagi močnejše pravice ni mogoče urediti, sta zadnja mirna posest (četrti odstavek 77. člena SPZ) in pravična ocena (peti odstavek 77. člena SPZ).

9. Domneva močnejše pravice (drugi odstavek 77. člena SPZ) res velja le v primeru, da je meja dokončno urejena v katastrskem postopku (v obravnavanem primeru se prvi nasprotni udeleženec s pokazano mejo ni strinjal), kar pa ne pomeni, kot zmotno zaključi sklep, da ureditev meje po močnejši pravici ni mogoča. Ob ugotovitvi, da v predmetni zadevi vrednost spornega mejnega prostora ne presega dvakratne vrednosti spora majhne vrednosti, bi moralo sodišče prve stopnje, kot upravičeno trdi pritožba, mejo ugotavljati na podlagi močnejše pravice. V obravnavanem primeru predlagatelj močnejšo pravico (pridobitev lastninske pravice na spornem mejnem prostoru) zatrjuje na podlagi priposestvovanja, o čemer se sklep (zaradi zmotnega materialnopravnega stališča) ne izreče. 10. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev, potrebnih za ugotovitev meje na podlagi močnejše pravice. Navedeno narekuje ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve že iz tega razloga in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (355. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Manjka namreč obsežen sklop odločilnih dejstev, ki narekuje izvedbo predlaganih dokazov (zaslišanja prič), zato bi, če bi pritožbeno sodišče samo izvajalo dokaze, bila kršena pravica strank do pritožbe.

11. Pritožbeno sodišče v izogib nepravilnostim v ponovljenem postopku opozarja na ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka.

12. Sodišče lahko dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne, kar ne pomeni, da sodišče pri tem lahko ravna samovoljno. Nasprotno, obstaja načelna dolžnost sodišč, da izvede predlagane dokaze(3). Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so /1/ nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, /2/ nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali za odločitev ni pravno odločilno ali /3/ popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena tako, da je stranki omogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe(4). Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena pomeni, da mora sodišče (v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali v obrazložitvi končne odločbe) pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza(5).

13. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče (neutemeljeno) ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec (zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič ni niti ustrezno obrazložilo), kar predstavlja uveljavljeno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Kršilo pa je tudi načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP (upoštevalo je dokaze iz drugega postopka, ne da bi jih neposredno izvedlo v predmetnem postopku). Sodišče lahko (nepotrebne) dokazne predloge zavrne, vendar pa mora navesti razloge, čemur sodišče prve stopnje ni zadostilo. Dokazni predlog za zaslišanje I. C. (prvotnega prvega nasprotnega udeleženca) sklep zavrne z utemeljitvijo, da je bil zaslišan v dveh pravdnih postopkih(6) in je njegovo stališče znano (6. točka obrazložitve). Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče izpovedbe navedene priče v omenjenih zadevah v predmetnem postopku ni prebralo (kršeno je načelo neposrednosti). Navedena obrazložitev pa predstavlja tudi vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Dokazni predlog za zaslišanje drugih prič, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec, sklep zavrne brez obrazložitve. Zgolj pavšalna (vsebinsko prazna) navedba, da ostalih dokazov ni izvedlo, ker so nerelevantni za določitev meje, ne zadošča. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam namreč ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in ogroža pravico do pritožbe(7). Odstop od načela neposrednosti (4. člen ZPP) bi bil dopusten, če bi stranki soglašali.

14. Ob robu naj bo še dodano, da zaključka sklepa, da sporni prostor leži znotraj 15 m pasu, kolikor naj bi bila široka parcela predlagateljev (12. točka obrazložitve), ni mogoče preizkusiti, pritožbene trditve (glede na ugotovitve sodnega izvedenca) pa vzbujajo tudi upravičen dvom o pravilnosti upoštevane izmere.

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prvega nasprotnega udeleženca (355. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), sklep v izpodbijanem delu, kolikor se nanaša na prvega nasprotnega udeleženca (I. do IV. točka izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Posebni napotki sodišču prve stopnje v ponovljenem postopku, glede na obrazloženo, niso potrebni. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je treba (glede prvega nasprotnega udeleženca) razveljaviti tudi stroškovno odločitev (VI. točka izreka) in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Po ugotovitvi sklepa (8. točka obrazložitve) je med strankama nesporno, da vrednost spornega mejnega prostora v predmetni zadevi ne presega dvakratne vrednosti spora majhne vrednosti.

Op. št. (2): Po tretjem odstavku 77. člena SPZ lahko sodišče v primeru, da vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata.

Op. št. (3): Primerjaj A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 56. Op. št. (4): Primerjaj sklep II Ips 268/2004 z dne 1. 12. 2005. Op. št. (5): Primerjaj sklep VS RS II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005. Op. št. (6): Gre za pravdna spisa Okrajnega sodišča v Brežicah P 48/2011 in P 104/2011. Op. št. (7): Tako sklep II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005.