Jedro

Relevantnost in potrebnost dokaza z izvedencem psihološke stroke sodišče ocenjuje na podlagi vseh zbranih podatkov v spisu in ni predpisan poseben kontradiktorni narok ali kakšna drugačna procesna oblika za odločanje o sprejemanju dokazov. Zato sodišče ni kršilo postopka po prvem odstavku 355. člena ZKP, če je le kot eno od podlag za odločitev o dokaznem predlogu za postavitev izvedenca psihologa ali dopolnitev izvedenskega mnenja uporabilo izvedensko mnenje iz drugega kazenskega postopka proti obtožencu.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A.D. se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženi A.D. se oprosti povrnitve stroškov tega pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni stroški in nagrada zagovornika pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obtoženemu A.D. zaradi treh kaznivih dejanj ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena in enega poskusa enakega kaznivega dejanja ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazni petnajst let zapora zaradi kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ izrečena enotna kazen dvajset let zapora.

Zagovornik tega obtoženca je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in zaradi odločbe o kazni. Navaja, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje opirata na izvedensko mnenje mag. D.T. o obtoženčevih osebnostnih lastnostih, čeprav ga je izdelal v drugem kazenskem postopku in ne da bi ga prebralo na glavni obravnavi. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog, da se na glavni obravnavi zasliši tega izvedenca ali postavi drugega, ker je bilo njegovo izvedensko mnenje pomanjkljivo; ugotavlja, da ima obtoženi D. antisocialne osebnostne motnje, diagnoze te motnje pa ni mogel postaviti. Obtoženec je osebnostno moten, labilen, bil je pod vplivom superiornega soobtoženega A.J., kateremu se ni mogel upreti. Z izvedencem bi se moralo razjasniti kako so te osebnostne lastnosti obtoženega D. in pritisk A.J. vplivali na razumske in voljne sposobnosti D., torej na njegovo prištevnost. Ker dejansko stanje o prištevnosti tega obtoženca ni bilo razčiščeno, je bil kršen kazenski zakon v njegovo škodo. Sodišče druge stopnje je kršilo kazenski zakon, ker je dejanja pod točko III, IV, in V opredelilo kot samostojna kazniva dejanja, čeprav gre za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje ropa po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ. Glede na olajševalne okoliščine bi moralo sodišče izreči nižjo enotno kazen. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ali pa se obtoženemu D. izreče nižja kazen.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v pritožbi odgovarja, da ni točno, da je izvedenec mag. D.T. izdelal izvedensko mnenje v drugi zadevi: mnenje je izdelal v preiskavi, ki je vključevala tudi obravnavana kazniva dejanja obtoženega D., kasneje pa je bil postopek za kaznivo dejanje umora izločen. Iz obrazložitve zavrnitve zagovornikovega predloga, da se odredi drugega izvedenca izhaja, da je bilo izvedensko mnenje mag. T. prebrano. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, da je bil obtoženi D. v času izvrševanja kaznivih dejanj prišteven, saj izvedenec ni ugotovil nobene podlage iz prvega odstavka 16. člena KZ, ki bi jo zmanjševala.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obtoženemu D. in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila. O pritožbeni seji sta bila oba obveščena, vendar nanjo nista prišla.

Pritožba zagovornika obtoženega A.D. ni utemeljena.

Pritožba trdi, da je sodišče v tem postopku uporabilo izvedensko mnenje mag. D.T. "kot podlago za obsodilno sodbo pri subjektivnem elementu", čeprav ga je izvedenec izdelal v drugi kazenski zadevi zoper obtoženca pred istim sodiščem. Pritožba ne pojasni, katero določbo zakona naj bi sodišče s tem prekršilo, najbrž pa meri na kršitev določb 248. in 249. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, vendar neutemeljeno. Pravilna je trditev pritožbe, da je mag. D.T. izdelal psihološko izvedensko mnenje o obtoženem A.D. (in soobtoženem D.P.) v kazenski zadevi istega sodišča (list. št. 271-289 navedenega spisa) na podlagi odredbe predsednice senata v isti zadevi z dne 31.8.2001 (list. št. 248 a in 248 b). Iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da je izvedenec "preučil zbrano sodno dokumentacijo" tudi o kaznivih dejanjih ropa, ki so predmet tega kazenskega postopka, vendar pa ta okoliščina ne spremeni dejstva, da je bilo izvedensko mnenje odrejeno in izdelano v drugi kazenski zadevi zoper tega obtoženca pred istim sodiščem zaradi kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v tretjem odstavku na 15. strani svoje sodbe. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo izvedensko mnenje mag. D.T. "izdelano za potrebe tega kazenskega postopka".

Zmotno je stališče pritožbe, da je bil ta dokaz izveden, saj za takšno trditev ni podlage ne v zapisniku o glavni obravnavi in ne v sodbi sodišča prve stopnje, trditev pa je tudi v nasprotju z navedbo v isti pritožbi, da sodišče tega izvedenskega mnenja ni prebralo. Ne v zapisniku o glavni obravnavi in ne v sodbi sodišča prve stopnje (na 10. in 11. strani), kjer sodišče podrobno in izčrpno našteva vse listine, ki jih je "prebralo in vpogledalo", izvedensko mnenje mag. D.T. ni omenjeno. Tudi v predložitvenem poročilu sodišče prve stopnje v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje teh pritožbenih navedb ni pojasnjevalo. Sodišče druge stopnje je torej nepravilno sklepalo, da je sodišče prve stopnje kljub temu "ta dokaz na glavni obravnavi izvedlo", ker "je prebralo zaključke izvedenskega mnenja v fazi, ko je dokazni predlog zagovornika s tem v zvezi zavrnilo".

Med preiskavo v tej kazenski zadevi je preiskovalni sodnik sicer priskrbel kopijo navedenega izvedenskega mnenja (priloga 12). Ne glede na to, da se sodba sklicuje na izvedensko mnenje mag. T. pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da to izvedensko mnenje (ki na glavni obravnavi ni bilo prebrano, tudi ne v povzetku tega nista predlagala niti obsojenec in njegov zagovornik) ni bilo uporabljeno za ugotavljanje prištevnosti obtoženca, ampak ga je sodišče v sodbi navedlo kot eno od podlag, s katero je utemeljilo zavrnitev potrebnosti postavitve izvedenca klinične psihologije ali neposrednega zaslišanja mag. D.T. v tej kazenski zadevi. Določbe prvega odstavka 355. člena ZKP, ki naj bi bile po stališču pritožbe prekršene, da sodišče lahko opre sodbo samo na dokaze, ki so bili pretreseni na obravnavi, se nanašajo na odločitve sodbe o krivdi obtoženca (ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, ali ga je storil obtoženec, ali je zanj kazensko odgovoren) in o drugih delih izreka sodbe, ne pa na ugotavljanje procesnopravnih dejstev, pomembnih za odločitve med tekom postopka oziroma med glavno obravnavo. To so odločitve materialno procesnega vodstva, med katerimi so tudi odločitve o dokaznih predlogih strank oziroma o sprejemanju dokazov nasploh. Relevantnost in potrebnost določenega dokaza sodišče ocenjuje na podlagi vseh zbranih podatkov v spisu in ni predpisan poseben kontradiktorni narok ali kakšna drugačna procesna oblika za odločanje o sprejemanju dokazov. Iz tega razloga sodišče ni zagrešilo zatrjevane kršitve postopka po prvem odstavku 355. člena ZKP.

Z zavrnitvijo dokaznih predlogov zagovornika, da se odredi izvedenec psiholog ali da izvedenec mag. D.T. dopolni svoje mnenje, sodišče ni kršilo obtoženčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist po 3. alineji 29. člena Ustave. Za tako kršitev gre, ko sodišče zavrne materialnopravno relevanten dokaz in za katerega je izkazana potrebna stopnja verjetnosti obstoja in relevantnosti. Pri dokaznih predlogih obrambe se domneva, da je predlagani dokaz materialnopravno relevanten in potreben, razen, če je očitno, da ni tak ali pa bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov odveč zaradi jasnosti zadeve (odločba Ustavnega sodišča, št. Up-817/2004 z dne 30.9.2005, in druge).

Dokaz za ugotavljanje stopnje zmanjšane prištevnosti je materialnopravno relevanten in pomemben za uporabo določb 16. člena KZ. Pri odrasli osebi se sposobnost razumevanja pomena svojih ravnanj in možnost obvladovanja pričakuje oziroma domneva, zato se prištevnost ne dokazuje, ampak se ugotavlja, ali je bila storilčeva sposobnost razumevanja ali obvladovanja bistveno zmanjšana ali celo izključena. V obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi zbujale dvom v obtoženčevo prištevnost; na podlagi zagovora in izpovedbe obtoženčeve prijateljice K.F. je sicer ocenilo, da je obtoženi D. sugestibilna osebnost, toda glede na to, da je s soobtoženim D.P. samostojno načrtoval rop tudi brez vpliva A.J., na čigar vpliv se je izgovarjal (pa tudi umor L.R. je načrtoval in izvedel s P. brez vpliva A.J.), da priprave, način izvršitve, aktivna vloga obtoženega D. pri izvršitve kaznivih dejanj kažejo na njegovo popolno pripravljenost za izvršitev, niso vzbujali pri sodišču nobenega pomisleka v njegovo prištevnost, je sodišče pravilno ocenilo, da obramba ni izkazala potrebne verjetnosti, da bi bilo mogoče z izvedbo tega dokazati zatrjevano materialnopravno relevantno dejstvo.

To odločitev sta sodišči v izpodbijanih sodbah (v drugem odstavku na 15. strani sodbe sodišča prve stopnje oziroma v drugem odstavku na 14. strani sodbe sodišča druge stopnje) razumno obrazložili in ne gre za arbitrarno, neutemeljeno kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče v škodo obtoženca kršilo kazenski zakon, ker ni razčistilo vprašanja o njegovi prištevnosti. Za presojo, ali je bil kazenski zakon pravilno uporabljen, je predhodno nujno potrebno pravilno in popolnoma ugotoviti dejansko stanje. Če to ni storjeno, je lahko podan pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitev kazenskega zakona.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je sodišče druge stopnje kršilo kazenski zakon, ko je kazniva dejanja pod točko III, IV in V pravno opredelilo kot tri samostojna kazniva dejanja namesto eno nadaljevano kaznivo dejanje ropa po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje in razlogom na 6. strani njegove sodbe, da so ta dejanja samostojna kazniva dejanja, ker gre za osebna kazniva dejanja, napadene oziroma ogrožene osebe so bile različne in med posameznimi dejanji tudi ni neposredne časovne kontinuitete. Sodišče druge stopnje zato ni kršilo določb prvega odstavka 47. člena KZ, kot to smiselno uveljavlja pritožba.

Sodišče prve stopnje, zlasti pa sodišče druge stopnje, sta pri odmeri kazni izrazito upoštevali olajševalne okoliščine; kljub zelo nevarnemu načinu storitve kaznivih dejanj ropov menjalnic s strelnim orožjem in večjemu številu kaznivih dejanj v razmeroma krajšem obdobju, je uporabilo omilitvene določbe po 2. točki 42. člena KZ in za tri kazniva dejanja dokončanih kvalificiranih ropov določilo kazen dve leti, za poskus enakega kaznivega dejanja pa eno leto zapora, najmanjša predpisana kazen za ta kazniva dejanja pa je pet let zapora.

Ker pritožba zagovornika obtoženega A.D. ni utemeljena in ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugih kršitev kazenskega zakona ali bistvenih kršitev postopka, ki jih pritožba ni uveljavljala, jih pa mora preizkusiti na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (391. člen v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP).

Po določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP krivi obtoženec plača stroške postopka s pritožbo pred pritožbenim sodiščem. Po določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP sme sodišče oprostiti obtoženca povrnitve stroškov, če bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo ali vzdrževanje drugih, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka (sodišče druge stopnje o tem nima odločbe, ker je obtoženec s pritožbo delno uspel), ker je brez prihodkov in obsojen na dolgotrajno kazen zapora, glede nagrade in potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika pa je odločilo, da bremenijo proračun. Iz teh razlogov je tudi Vrhovno sodišče odločilo, da se obtoženega D. oprosti plačila stroškov tega pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki zagovornika iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa bremenijo proračun.