Jedro

Pritožba, vložena zoper razglašeno obsodilno sodbo, je dovoljena in jo mora sodišče 2. stopnje upoštevati skupaj s pritožbo, vloženo pravočasno po vročitvi pisnega odpravka sodbe. Obe pritožbi sta celoviti in se štejeta za eno pravočasno ter dovoljeno pritožbo.

Izrek

Pritožba obtoženega B. R. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi B. R. je dolžan plačati kot strošek tega pritožbenega postopka povprečnino v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila oba obtoženca spoznana za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa eksplozivov po II. in I. odstavku 310. člena KZ. Obtoženemu B. R. je bila izrečena kazen dve leti in enajst mesecev zapora, obtoženemu T. D. pa kazen eno leto in enajst mesecev zapora. V obe kazni je bil vštet čas, ki sta ga prebila v priporu vsak od 10.11.2005 od 19.20 ure dalje. Obtoženemu T. D. je bila izrečena še stranska kazen izgona tujca iz države za dobo treh let. Odvzeto je bilo zaseženo razstrelivo: 5 kilogramov plastičnega gospodarskega razstreliva Austrogel GA avstrijskega proizvajalca in 5 električnih detonatorjev avstrijskega proizvajalca Schafler, 6,68 kilogramov gospodarskega razstreliva Goma 2 ECO španskega proizvajalca, in 25 kilogramov plastičnega vojaškega razstreliva Pentrit ter 25 kosov električnih detonatorjev češkega proizvajalca Austin.

Obtoženemu B. R. je bil naložen v plačilo znesek 119.820,00 SIT (500,00 EUR), obtoženemu T. D. pa znesek 71.892,00 SIT (300,00 EUR), kar vse ustreza premoženjski koristi, ki sta jo pridobila s kaznivimi dejanji.

Oba obtoženca sta dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka v znani višini 502.988,00 SIT (sedaj 2.098,93 EUR), obtoženi B. R. povprečnino v znesku 120.000,00 SIT (sedaj 500,75 EUR), obtoženi T. D. pa v znesku 70.000,00 SIT (sedaj v znesku 292,10 EUR).

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi B. R. po zagovornici.

V pritožbi z dne 11.2.2006, vloženi priporočeno po pošti istega dne, je izpodbijal sklep o podaljšanju pripora z dne 1.12.2006, in tudi to sodbo. V njej je navedel, da jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov: zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakonika ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbenih razlogov zaradi odločb o kazenski sankciji zaradi odvzema predmetov, zaradi plačila premoženjske koristi in zaradi stroškov kazenskega postopka ni navedel !). Pritožbenega predloga ni navedel. S pritožbo z dne 22.12.2006, vloženo priporočeno po pošti istega dne, je izrecno izpodbijal odločbo o kazenski sankciji in odločbo o stroških kazenskega postopka. Izrecno je predlagal samo znižanje kazni. Glede stroškov kazenskega postopka ni navedel svojega predloga.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Celju svétnik F. H. je v svojem stališču z dne 9.2.2007, številka Ktp (1) - II 19/07, podal samo mnenje o pritožbi z dne 22.12.2006. Predlagal je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. To stališče je bilo vročeno obtoženemu B. R. in zagovornici, vendar nanj nista odgovorila.

Sodišče prve stopnje je štelo, da obtoženi B. R. izpodbija sodbo z obema pritožbama, kar je izrecno navedlo v predložitvenem poročilu z dne 30.1.2006. Pisni odpravek izpodbijane sodbe je bil vročen obtoženemu B..R. dne 15.12.2006, njegovi zagovornici pa dne 18.12.2006. Iz tega sledi, da je bila pritožba z dne 11.12.2006 vložena preuranjeno. Pritožbeni rok namreč začne teči v skladu s I. odstavkom 366. člena ZKP šele od dneva vročitve prepisa sodbe.

V I. podpoglavju XXIII. poglavja ZKP ni nobene določbe, ki bi si nanašala na preuranjeno pritožbo. V II. odstavku 375. člena ZKP je urejeno postopanje samo s prepozno in nedovoljeno pritožbo. Iz tega sledi, da je tudi preuranjena pritožba dovoljena in jo zato morata vzeti sodišči prve in druge stopnje v obzir. Upoštevati je treba, da se izpodbija odločitev sodišča prve stopnje in ne njen pisni odpravek oziroma overjeni prepis. Odločitev pa je znana, ko predsednik sodečega senata (oziroma sodnik posameznik) izrečeno sodbo javno razglasi. Na razglašeno sodbo je sodišče vezano in je ne more več spremeniti. Upravičenec do pritožbe, ki se je pritožil zoper razglašeno sodbo (pismenega odpravka oziroma overjenega predpisa tako še ni!), z vloženo pritožbo nasprotuje takšni odločitvi, saj z njo ni zadovoljen. Ne glede na predlagani poseg v sodbo (razveljavitev ali sprememba) ravna v svojo korist, saj pričakuje v pritožbenem postopku vsaj izboljšanje, če ne že odprave svojega pravnega položaja, ki mu je nastal z javno razglašeno obsodilno sodbo. Zato ne more biti dvoma, da je tudi preuranjena pritožba dovoljena in mora sodišče druge stopnje o njej meritorno odločiti. Tak pritožnik pač tvega, da je njegova pritožba pomanjkljiva, saj pozna samo kratke in ustno posredovane razloge, ki so vodili sodišče prve stopnje k takšni sodbi. Ni pa nobene formalne ovire, da ne bi vložil še pritožbe potem, ko je že prejel pisni odpravek oziroma overjeni prepis sodbe. Če to storil (kakor je to napravila zagovornica odvetnica A. P. v tej zadevi), s tem samo dopolni že vloženo preuranjeno pritožbo. Vendar ne gre za dve samostojni pritožbi, saj je treba obe šteti kot vsebinsko celoto in o obeh odločiti v skladu z njunimi navedbami in pritožbenimi predlogi, če so ti navedeni. Tako je ravnalo tudi sodišče druge stopnje v tej zadevi in štelo obe pritožbeni vlogi kot eno pritožbo. Zato je v izreku te sodbe navedeno, da se pritožba (in ne pritožbi z dne 11.12.2006 in z dne 12.12.2006) zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila kazenskega postopka in kazenski zakon. Pritožba v tem delu ni obrazložena. Zato se je v tem obsegu omejilo na uradni preizkus, vendar takšnih kršitev ni bilo najti. Zaključilo je, da je izpodbijana sodba v formalnem in materialnem smislu pravilna.

Kar se tiče izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja je glede vseh treh primerov pritožnikove kaznive dejavnosti (točka 1, 2 in 3 krivdoreka izpodbijane sodbe) treba povedati, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kvalifikatorne okoliščine iz II. odstavka 310. člena KZ. Res ta kazenski zakon ne definira pojmov "velika količina eksploziva" in "nevarnosti", ker je potrebno ta dejstva ugotavljati v vsakem primeru posebej. Ne drži pa trditev, da je to mogoče razlagati preveč subjektivno. Sodišče prve stopnje je oba elementa kvalificiranega kaznivega dejanja pravilno oprlo na izvedensko mnenje F. S., ki se je glede na možne posledice uporabe razstreliva proti ljudem izjasnil tako glede velike količine (koliko ljudi bi bilo mogoče onesposobiti), kakor tudi glede nevarnosti razstreliva v vseh treh primerih. Sicer pa pritožnik ni pojasnil, v čem naj bi bila nepravilno ugotovljena ta dva elementa kaznivih dejanj. Če se upošteva še skupna količina vseh treh primerov, ko je bilo obtoženemu B. R. ves čas jasno, da dobavljeno razstrelivo ni namenjeno gospodarski dejavnosti, kar velja še posebej za vojaški eksploziv Pentrit, ni nobenega dvoma, da se ne bi zavedal teh dveh kvalificikatornih okoliščin. Dobava vojaškega eksploziva je bila vendar dogovorjena za vse tri primere ne glede na dejstvo, da je bilo v prvem in drugem primeru dobavljeno gospodarsko razstrelivo. To dejstvo ne spremeni pravilne ocene sodišča prve stopnje, da je obakrat šlo za veliko količino in za veliko nevarnost. Sodišče druge stopnje poudarja, da je bilo v dobrih treh mesecih ilegalno pripeljano v državo kar 36,68 kilogramov eksploziva izključno zaradi dejavnosti obtoženega B. R.! Razen tega ni prezreti, da so bili v prvem in tretjem primeru dobavljeni tudi električni vžigalniki, kar pomeni, da je bilo razstrelivo z nekaj dodatne, vendar enostavne opreme že pripravljeno za uporabo. Splošno znano dejstvo je, da razstrelivo brez vžigalnikov ne more služiti svojemu namenu.

Že sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da obtoženčeva kazniva dejavnost, opisana v krivdoreku izpodbijane sodbe, s strani obeh policijskih delavcev ni mogla biti izzvana. To, kar se je dogajalo po sestanku v gostišču Š. v Š. v S. d., na katerem sta se spoznala obtoženec in tajni policijski delavec Peter, je izključno posledica njegovega ravnanja z namenom, da bi izpolnil dogovor glede dobave naročenega razstreliva. Telefonski promet med njim, tajnim policijskim delavcem in "dobaviteljem" K. V. iz Z., ki je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje zakonito spremljan in registriran, zanika pritožbeno trditev, da bi bil k temu napeljan. Ni dvoma, da je bilo treba takšno prodajo organizirati, ker ta sicer ne bi stekla. Obtoženi B. R. je pri vsej treh dobavah aktivno sodeloval in posloval s kupcem v svojem imenu in na svoj račun. Tako je v prvem in drugem primeru sprejel razstrelivo od šoferja - v drugem in tretjem od soobtoženega T. D., si odtegnil dogovorjeno provizijo v višini 10 % od kupnine, izročil denar bodisi šoferju bodisi ga osebno odnesel v Z., in poskrbel za takorekoč kontinuirano dobavo. Z malo truda je dosegel solidno premoženjsko korist, ki naj bi kulminirana v poslu z dne 10.11.2005 v R. S., od katerega je pričakoval kar 1.500,00 EUR zaslužka. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi vse to razstrelivo končalo na ilegalnem trgu. Glede na dejansko vrednost, ki jo je vsaj za obe gospodarski razstrelivi navedel izvedenec F. S., pa je realno predvidevanje, da ne bi bilo uporabljeno za kakršnekoli dovoljeno dejavnost. S tem v zvezi postavlja sodišče druge stopnje pod vprašaj pritožbeno trditev o zglednem državljanu. Nikakor pa ne vzdrži kritike trditev, da naj ne bi on neposredno ogrožal varnost, zdravje in življenje ljudi. Ta nevarnost se vendar nanaša samo na razstrelivo, ki je bilo izključno zaradi njegovega sedaj obravnavanega kaznivega početja ilegalno prepeljana v državo, vse to pa je počel izključno zaradi že realiziranega in pričakovanega lahkega zaslužka. Pri tem pa mu je bilo malo mar, zakaj bo razstrelivo dejansko uporabljeno. Pritožbeno sklicevanje na izključno poslovanje z obema policijskima delavcema je sicer točno. Vendar meni sodišče druge stopnje, da iskanje drugih odjemalcev sploh ne bi bilo potrebno, ker je že imel tako rekoč stalni stranki. Za takšno dejavnost je po mnenju sodišča druge stopnje potrebna določena stopnja medsebojnega zaupanja. Šele, ko je ta dosežena, lahko pride do realizacije dogovorjenega. Dejstvo, da se je obtoženi B. R. vštel pri oceni, s kom posluje, pa na njegovo kazensko odgovornost nima nobenega vpliva.

Drugače kot pritožnik meni sodišče druge stopnje, da mu ni bila izrečena previsoka kazen zapora. Pri tem pripominja, da ta ni omiljena, kakor se zmotno zatrjuje v pritožbi. Sodišče prve stopnje sploh ni uporabilo omilitvenih določil; v nasprotjem bi bila kazen izrečena pod eno leto zapora. V pritožbi poudarjeno priznanje ni z ničemer pripomoglo k hitrosti tega kazenskega postopka. Vsako obtoženčevo dejanje je bilo tako zadosti dokazno zavarovano z dejstvom, da je imel opravka s policijskima delavcema, ki sta sproti poskrbela za ustrezne in zakonite dokaze. Zato zanikanje storitve ne bi podaljšalo kazenskega postopka. Sicer pa je pritožnik svoje ravnanje opravičeval z izzvanostjo, kar je izničilo pomen priznanje kot olajševalne okoliščine. V primerjavi s priznanjem soobtoženega T. D. je njegovo priznanje vsekakor manj pristno in ne more imeti enake veljave.

Nekaznovanost in skrb za otroke sta bili pri odmeri kazni izrecno upoštevani kot olajševalni okoliščini. Vsekakor pa so obteževalne okoliščine na njegovi strani prevladale tako pri izbiti kazenske sankcije, kakor tudi pri odmeri višine kazni. Sodišče druge stopnje tako ni ugotovilo prav nobene podlage, ki bi dovoljevala predlagano znižanje izrečeni kazni zapora.

Končno je tudi stroškovna odločba pravilna in zakonita. Ta je normalna posledica obsodilne sodbe. Sodišče prve stopnje je povsem ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da bo obtoženi B. R. zmogel plačati te stroške. V pritožbi z dne 11.12.2006 se je skliceval celo na soliden zaslužek z opravljanjem legalne gospodarske dejavnosti, s katerim da preživlja sebe in družino. Sploh pa ni obrazložil, zakaj je stroškovna odločba nepravilna oziroma zakaj teh stroškov ne bi zmogel plačati. Enako kakor sodišče prve stopnje, tudi sodišče druge stopnje meni drugače. Zato tudi temu delu pritožbi ni sledilo.

Po vsem povedanem je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo.

Zaradi pritožbenega neuspeha mora obtoženi B. R. plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve (zelo obsežno spisovno gradivo), trajanja pritožbenega postopka ter že omenjenih solidnih premoženjskih razmer pritožnika.