Jedro

Za odpoved pogodbe ni predpisana obličnost, stranki se lahko sami dogovorita za obliko odpovedi pogodbenega razmerja.

Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo izrecno uveljavljala dogovorjeno krajevno pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani na podlagi sklenjene naročniške pogodbe in to v predlogu za izvršbo tudi določno označila. Tožena stranka bi morala ugovarjati krajevno pristojnost v ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma najkasneje v pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 82706/2008 z dne 17.10.2008 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo, da v roku osem dni povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 856,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter odloči, da je v predmetnem postopku podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Tožena stranka navaja, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je kljub pravočasnemu ugovoru toženca, da je podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru, sporno zadevo obravnavalo in o njej odločilo. Za materialno podlago odločitve je prvostopno sodišče štelo tudi določila splošnih pogojev, kljub temu, da tožnica tožencu splošnih pogojev ni izročila. Če bi mu jih izročila, bi toženec to potrdil s svojim podpisom, česar pa ni storil, podpisal je le pogodbo, v kateri je na koncu v drobnem tisku navedeno, da soglaša s pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz splošnih pogojev. Zato ga splošni pogoji ne zavezujejo, saj z njimi ni bil seznanjen. Dokazno breme glede seznanitve s splošnimi pogoji je na strani tožnice in ne toženca. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnica tožencu z izstavitvijo računa, s katerim je tožencu obračunala sorazmerni del ugodnosti, podala odpoved pogodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka pravočasno ugovarjala krajevni pristojnosti in je podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru. Po 22. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko stranka namreč ugovarja pristojnost najkasneje v odgovoru na tožbo, določbe 22. člena ZPP pa na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) veljajo tudi za določanje krajevno pristojnega sodišča v izvršilnem postopku. Drugi odstavek 62. člena ZIZ določa, da v primeru dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja in opravljena izvršilna dejanja in nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Pri tem upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in določno označil v predlogu za izvršbo oziroma, če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo izrecno uveljavljala dogovorjeno krajevno pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani na podlagi sklenjene naročniške pogodbe in to v predlogu za izvršbo tudi določno označila. Tožena stranka bi, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, morala ugovarjati krajevno pristojnost v ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma najkasneje v pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče sklep o izvršbi z dne 17.10.2008 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Tega pa ni storila. Ugovor krajevne pristojnosti v pripravljalni vlogi je tako prepozen, saj se je krajevna pristojnost že ustalila in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede pritožbene navedbe, da toženec ni bil seznanjen z določili splošnih pogojev, zato ga ne morejo zavezovati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-ta ni utemeljena. Toženec je bil v naročniški pogodbi opozorjen, da s podpisom te pogodbe tožena stranka soglaša tudi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe, cenika in splošnih pogojev poslovanja. Skladno z drugim odstavkom 22. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) pogodbeni pogoji zavezujejo le, če je bil potrošnik pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. Šteje se, da je bil seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav. Tožena stranka je bila z naročniško pogodbo, ki jo je tudi podpisala, izrecno opozorjena na splošne pogoje, bili so ji dostopni brez težav, kot izhaja iz vsebine pogodbe. Pritožbene navedbe, da bi tožnica morala tožencu splošne pogoje kot sestavni del pogodbe izročiti, kar bi toženec moral potrditi s podpisom, so neutemeljene, saj se, kot je bilo že navedeno, šteje, da je bil potrošnik seznanjen z njimi, če ga je podjetje nanje opozorilo in so mu bili dostopni brez težav, kar je tožeča stranka storila, podpis splošnih pogojev pa za njihovo veljavnost in zavezujoči naravo ni potreben. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je bila tožena stranka zgolj v drobnem tisku na koncu naročniške pogodbe obveščena o veljavnosti splošnih pogojev, saj je celotno besedilo naročniške pogodbe, kot je že ugotovilo prvostopno sodišče, napisano z enako velikimi črkami. Dokazno breme, da ni bil seznanjen s splošnimi pogoji, je glede na vsebino naročniške pogodbe, iz katere izhaja, da je bil toženec na splošne pogoje opozorjen, na strani toženca in ne tožnice, toženec pa svojih navedb, da ni bil seznanjen s splošnimi pogoji ni uspel dokazati.

Prav tako se ni moč strinjati s pritožbeno navedbo, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnica tožencu podala odpoved pogodbe z izstavitvijo računa št. 108070009790, s katerim je tožencu obračunala sorazmerni del ugodnosti. Za odpoved pogodbe namreč ni predpisana obličnost, stranki se lahko sami dogovorita za obliko odpovedi pogodbenega razmerja. V aneksu k naročniški pogodbi je v 6. točki določeno, da v primeru prekinitve naročniškega razmerja zaradi kršitev splošnih pogojev poslovanja, naročniške pogodbe ali aneksa s strani naročnika, tožeča stranka zaračuna, naročnik pa je dolžan plačati sorazmerni delež od polnega zneska višine ugodnosti, kar je tožeča stranka z izstavitvijo zgoraj navedenega računa storila. Tožeča stranka se je zaradi zgoraj navedenih kršitev odločila za odpoved naročniškega razmerja, odpoved pa je podala, tako kot je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, z izstavitvijo računa, s katerim je tožencu obračunala sorazmerni del ugodnosti. Ker sodišče druge stopnje tudi sicer ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega prava, je moralo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).