Jedro

Zemljiškoknjižni vložek na vsebino vpisa v zemljiško knjigo ne vpliva, predstavlja le tehniko vodenja zemljiške knjige. Ker vložek ni samostojen predmet stvarnih pravic, tudi ne more predstavljati ovire za vknjižbo, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje. Identifikacijski znak, s katerim mora biti nepremičnina označena v listini, ki je podlaga za vpis, je zemljiška parcela in katastrska občina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Obrazložitev

1. Zemljiškoknjižno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor O. M. zoper sklep z dne 05. 07. 2010, s katerim je dovolilo vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 430/12, vl. št. 1519, k. o. K., v korist predlagatelja J. D..

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje O. M. zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja, ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sklep zemljiškoknjižnega sodišča v nasprotju s pravnomočno sodbo, na kateri temelji vpis. V izreku sodbe je namreč navedeno, da se za sporno nepremičnino otvori nov vložek ter se pri novo otvorjenem vložku vknjiži lastninska pravica na ime predlagatelja. Taka sodba je dejansko neizvršljiva, saj vpis lastninske pravice na predlagatelja ni mogoč. Sodišču očita, da se ni opredelilo do ugovorov pritožnice, ki jih je podala v ugovoru zoper sklep z dne 05. 07. 2010. Sodišče navaja, da je zemljiškoknjižni postopek formalen in da se o pogojih za vpis odloča na podlagi listine, vendar pa ni ravnalo v skladu z to listino, zato je odločitev sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z listino, ki je podlaga za vpis. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo predlagatelj zavrača pritožbene očitke ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialnopravne določbe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), pri odločanju pa tudi ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih procesnih kršitev. (Pritožba ne konkretizira očitka o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, zato pritožbeno sodišče nanj ne more odgovoriti.)

6. Vknjižba pravice je dovoljena na podlagi listin, navedenih v 40. čl. ZZK-1, med katerimi je tudi pravnomočna sodna odločba, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo ali prenehanje pravice, katere vknjižba se zahteva (3. tč. 1. odst. 40. čl. ZZK-1). V obravnavanem primeru takšno podlago predstavlja pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2990/2002 z dne 23. 05. 2006, s katero je sodišče med drugim odločilo, da je nepremičnina parc. št. 430/12, k. o. K., last J. D.. Takšna ugotovitev v sodbi zadostuje, da je na njeni podlagi mogoče opraviti vknjižbo v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je zato predlogu utemeljeno ugodilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

7. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, ki jih je nasprotna udeleženka podala v ugovoru zoper sklep o dovolitvi vpisa. Da odpis nepremičnine iz vl. št. 1519 in vpis v nov vložek, kot bi bilo po njenem stališču glede na izrek sodbe edino pravilno, ni mogoč brez ustreznega predloga predlagatelja (181. čl. ZZK-1), je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa jasno navedlo. Smiselno zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato ni podana.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodba neizvršljiva zato, ker nepremičnine ni bilo mogoče vpisati v nov vložek. Zemljiškoknjižni vložek na vsebino vpisa v zemljiško knjigo ne vpliva, predstavlja le tehniko vodenja zemljiške knjige. Ker vložek ni samostojen predmet stvarnih pravic, tudi ne more predstavljati ovire za vknjižbo, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje. Identifikacijski znak, s katerim mora biti nepremičnina označena v listini, ki je podlaga za vpis, je zemljiška parcela in katastrska občina (5. tč. 1. odst. 3. čl. ZZK-1). Ta dva bistvena podatka sodba vsebuje, zato je zemljiškoknjižno izvedljiva.

9. Napačno je tudi pritožbeno razumevanje načela formalnosti zemljiškoknjižnega postopka. To načelo se nanaša na presojanje, ali so podani pogoji za vpis, o katerih pa je mogoče odločiti izključno na podlagi listin, ki so podlaga za vpis, ter na podlagi stanja v zemljiški knjigi (124. čl. ZZK-1). To pa ne pomeni, da bi moralo zemljiškoknjižno sodišče slediti izreku sodbe tudi glede odpisa nepremičnine, in če za to niso bili izpolnjeni pogoji, vknjižbe pač ne opraviti. Odločitev sodišča, da se vknjižba vseeno opravi, tako ni v nasprotju z omenjenim načelom, na katerega se pri tem sklicuje, niti ni v nasprotju s sodbo, ki je podlaga za vpis. Zatrjevana procesna kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana.

10. Pritožba ne vsebuje razlogov, ki bi vplivali na zakonitost in pravilnosti odločitve zemljiškoknjižnega sodišča, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 120. čl. ZZK-1). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, hkrati pa dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa (2. tč. 3. odst. 161. čl. ZZK-1).