Jedro

Prehod lastninske pravice na denacionaliziranih nepremičninah na univerzalnega pravnega naslednika upravičenca (dediča) ne predstavlja ovire za vzpostavitev prejšnjega stanja po odločitvi o odpravi po nadzorstveni pravici odločbe o denacionalizaciji. Le prehod lastninske pravice z upravičenca ali njegovega dediča na tretjo osebo, ki v denacionalizacijskem postopku ni sodelovala, bi lahko pomenil, da pravni interes za izpodbijanje denacionalizacijske odločbe ne bi bil več podan.

Izrek

I. Zadevi I U 2032/2014 in I U 98/2015 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod I U 2032/2014. II. Tožbama se ugodi, odločba in sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 4902-3/2011-MOP-58 z dne 10. 12. 2014, se odpravita ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR vsakemu, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovna zahtevka občine … in A.A. kot strank z interesom se zavrneta.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijanim aktom odločilo, da: (1) se predlogu prve tožnice z dne 20. 7. 2011 za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici delno ugodi in se odločba prvostopenjskega organa z dne 17. 7. 2007 v 2. točki izreka odpravi v delu, ki se nanaša na vzpostavitev lastninske pravice na delu parcelne številke 1318/24, v naravi dvorišče do površine 1.106 m2, kar predstavlja del sedanje parcele št. 1318/29, vse k.o. …, in sicer stavbno zemljišče do površine 1.106 m2, (2) se v preostalem delu predlog prve tožnice za odpravo 2. točke izreka odločbe prvostopenjskega organa z dne 17. 7. 2007 zavrne kot neutemeljen, (3) je ta odločba po pravnomočnosti podlaga za parcelacijo parcele št. 1318/29, (4) se parcelacija izvede na zahtevo prve tožnice po pravnomočnosti te odločbe in sklepa, spremembe lastniškega stanja pa se v zemljiški knjigi izvedejo po uradni dolžnosti po pravnomočnosti te odločbe in sklepa ter dokončnosti odločbe o parcelaciji, (5) se drugemu tožniku od dneva izdaje tega akta do izvedbe sprememb lastniškega stanja v zemljiški knjigi na podlagi te odločbe in odločbe o parcelaciji prepoveduje obremenitev in razpolaganje z nepremičnino s parcelno številko 1318/29 k.o. … ter predznamba, zaznamba ali vknjižba lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 4. 2014, sklenjene med drugim tožnikom in družbo A. d.o.o., (6) je odločitev iz 5. točke izreka podlaga za vpis začasne odredbe v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, (7) se v preostalem delu zahteva prve tožnice za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljena, (8) je prva tožnica dolžna drugemu tožniku povrniti stroške postopka v znesku 315,37 EUR, (9) se višji stroškovni zahtevek drugega tožnika zavrne kot neutemeljen. Iz obrazložitve tega akta izhaja, da je prvostopenjski organ z odločbo z dne 17. 7. 2007 v 2. točki izreka upravičencu A.A. vrnil z vzpostavitvijo lastninske pravice takratno parcelo št. 1318/24 k.o. …, v naravi dvorišče v izmeri 1.195 m2, garažo v izmeri 55 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 73 m2, poslovno stavbo v izmeri 192 m2 in stanovanjsko stavbo v izmeri 183 m2; v 3. točki izreka pa je odredil ustrezen zemljiškoknjižni vpis. Prva tožnica je z vlogo z dne 20. 7. 2011 predlagala, da se navedena odločba prvostopenjskega organa z dne 17. 7. 2007 odpravi po nadzorstveni pravici iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna dopolnilna odločba tega organa z dne 21. 2. 2005, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju rešena drugače. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 prvostopenjski organ upravičenki B.B. vrnil v obliki obveznic SOD v višini 20.743 DEM del tedanje parcele št. 1318/5 k.o. …, v naravi travnik v izmeri 1.106 m2, kar glede na naknadno spremenjeno parcelno stanje po odločbi geodetskega organa z dne 20. 12. 2002 pomeni del parcele št. 1318/24, k.o. …, v naravi dvorišče v izmeri 1195 m2, garaža v izmeri 55 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 73 m2, poslovna stavba v izmeri 192 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 183 m2. Ker je bila parcela št. 1318/5 z navedeno geodetsko odločbo z dne 20. 12. 2002 ukinjena in je postala del nove parcele št. 1318/24, je posledično prvostopenjski organ z odločbo z dne 17. 7. 2007 upravičencu z vrnitvijo celotne (povečane) parcele št. 1318/24 ponovno vrnil tudi tisti del parcele št. 1318/24, ki je bil prej z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 že pravnomočno vrnjen v obliki odškodnine. Na tak način je bilo z odločbo z dne 17. 7. 2007 v delu, ki se nanaša na vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču v izmeri 1.106 m2, odločeno o zadevi, o kateri je bilo prej že pravnomočno odločeno drugače, s plačilom odškodnine v obveznicah SOD, z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005. Glede na navedeno je drugostopenjski organ z odločbo z dne 8. 5. 2014 delno ugodil predlogu prve tožnice in po nadzorstveni pravici odpravil 2. in 3. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa z dne 17. 7. 2007 ter po pravnomočnosti odredil vknjižbo lastninske pravice na prvo tožnico pri sedanjih parcelah št. 1318/29, 1318/30 in 1318/31, vse k.o. …, ki so nastale iz parcele št. 1318/24. Zavzel je stališče, da 2. točka izreka odločbe z dne 17. 7. 2007 ne omogoča drugačne odločitve kot odpravo celotne te točke izreka, saj se glasi na (eno) parcelo (1318/24), čeprav je evidentno, da zgolj del 2. točke izreka odločbe z dne 17. 7. 2007 pomeni odločitev v zadevi, o kateri je bilo predhodno že pravnomočno odločeno drugače. To sodišče je s sodbo I U 950/2014 z dne 28. 10. 2014 odpravilo odločbo in sklep drugostopenjskega organa z dne 8. 5. 2014 v delu, ki se nanaša na odpravo 2. in 3. točke izreka odločbe prvostopenjskega organa z dne 17. 7. 2007. Zavzelo je stališče, da iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP kasnejša odločba z dne 17. 7. 2007 ne more obstati le v delu, v katerem je bilo z njo dejansko odločeno že z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005, torej v obsegu 1.106 m2. V skladu z določbami tretjega in četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je drugostopenjski organ z izpodbijanim aktom predlogu za odpravo po nadzorstveni pravici ugodil zgolj v delu, ki se nanaša na vsebino prej izdane dopolnilne odločbe z dne 21. 2. 2005, torej na del nekdanje parcele št. 1318/24, kolikor v naravi predstavlja stavbno zemljišče do površine 1.106 m2 kot del sedanje parcele št. 1318/29. V skladu z 281. členom ZUP je organ ob odpravi odločil tudi o odpravi pravnih posledic, ki so iz odpravljene odločbe nastale. Na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pa je glede na odločitev o predlogu za odpravo po nadzorstveni pravici odločil tudi o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

2. Prva tožnica v tožbi uvodoma navaja, da je o predmetni denacionalizaciji bilo odločeno z odločbama z dne 21. 2. 2005 in 17. 7. 2007. Z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 je upravni organ upravičencu za del podržavljenega premoženja, ki ga v naravi ni mogoče vrniti, priznal odškodnino v obliki obveznic SOD. Ta odškodnina se nanaša tudi na zemljišče, na katerem stojijo stavbe, ki niso predmet vračanja; gre za stanovanjski blok na naslovu … oziroma parcelno št. 1318/30 k.o. …, ki v času izdaje izpodbijane odločbe in vložitve tožbe ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Odškodnina je bila plačana tudi za zemljišče, na katerem stojita na istem naslovu dve garaži (na parceli št. 1318/31). Plačilo se nanaša tudi na del funkcionalnega zemljišča, ki je sedaj vpisano v zemljiški knjigi pod parcelo št. 1318/29. Stanovanjska stavba, ki stoji na parceli št. 1318/30, je v celoti prodana tretjim osebam, skladno s Stanovanjskim zakonom in imajo na tej nepremičnini tretje osebe na podlagi pogodb lastninsko pravno upravičenje, ki je utemeljeno, in ga uresničujejo v postopkih vpisa etažne lastnine v postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Odločba z dne 21. 2. 2005 je pravnomočna in je v celoti izpolnjena, saj je bila izplačana odškodnina v znesku 20.442 EUR. Z odločbo z dne 17. 7. 2007 je upravni organ tako ponovno odločal o že odločenem, da se upravičencu vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice parcele št. 1318/24 (to so bile prej parcele št. 1318/5, 1318/24 in 1318/27). Torej je s to odločbo upravičenec dobil v last tudi nepremičnine, za katere je prejel odškodnino. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je o delu zahtevka, ki se nanaša na parceli št. 1318/23 in 1318/27, že odločeno s pravnomočno odločbo z dne 21. 2. 2005. Po mnenju tožnika je z odločbo z dne 21. 2. 2005 odločeno o plačilu zemljišča, na katerem stojijo nepremičnine: stanovanjski blok (sedaj parcela 1318/30) in garaži (sedaj parcelna št. 1318/31) ter dela zemljišča, ki predstavlja funkcionalno zemljišče za navedene objekte (sedaj parcelna št. 1318/29). Nepravilna je odločitev, da je v taki situaciji podan pogoj za odpravo odločbe prvostopenjskega organa z dne 27. 7. 2007 samo za 1.106 m2 nepremičnine s parcelno št. 1318/24 kot sedaj parcelne št. 1318/29. Z izpodbijano odločbo bi moralo biti odločeno tako, da bi predlogu za odpravo po nadzorstveni pravici bilo sicer ugodeno le delno, vendar na način, da se odločba z dne 27. 7. 2007 odpravi v delu, da se vzpostavi lastninska pravica za tožnico na nepremičnini s parcelno št. 1318/30 in 1318/31 ter delno za parcelo št. 1318/29, in sicer do površine 845 m2. Razliko med 1106 m2 in 845 m2 predstavlja 261 m2 zemljišča, na katerem stavba stoji (fundus). Tako stanje izhaja iz skice in elaborata družbe B. d.o.o.; vsa strokovna gradiva in elaborati so bili izdelani v času določanja odškodnine upravičencu po odločbi z dne 21. 2. 2005. Prva tožnica vztraja, da je iz elaborata iz leta 2002 in 2003, na katerega se prvostopenjski organ sklicuje v obrazložitvi odločbe z dne 21. 2. 2005, posebej pa iz skice z dne 11. 11. 2003 razvidna lega, površina in umestitev v prostor parcele oziroma zemljišča, za katero je upravičenec prejel odškodnino. Prva tožnica sodišču predlaga, naj vpogleda v elaborata družb B. d.o.o. in C. d.o.o. v spisu, v skico izmer parcele št. 1318/24 z dne 11. 11. 2003, naj pribavi in vpogleda v spise Okrajnega sodišča v Ljubljani N 357/2014, N 501/2014 in N 386/2014 ter N 500/2014, naj zasliši stranke ter naj postavi izvedenca geodetske stroke. Sodišču predlaga še, naj odloči, da se izpodbijana odločba in sklep v 2. in 8. točki izreka odpravita ter se zadeva vrne v ponovno odločanje drugostopenjskemu organu, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da je izpodbijani upravni akt izdala v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 950/2014 z dne 28. 10. 2014 in da je bil predmet odločanja v upravnem postopku lahko samo tisti del odločbe prvostopenjskega organa z dne 17. 7. 2007, za katerega je podan zakonski dejanski stan 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, torej le nezazidano stavbno zemljišče v površini 1.106 m2, kar po sedanjem parcelnem stanju pomeni del parcele št. 1318/29. To izhaja tudi iz ugotovitev tega sodišča v navedeni sodbi v 9. in 10. točki obrazložitve.

4. Prva tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo, da naj bi postopala v skladu s stališčem sodbe I U 950/2014, saj iz te sodbe izhaja drugače, zlasti iz 10. točke obrazložitve. V zvezi s tem prva tožnica dodaja, da je bil na podržavljeni parceli 1318/23 po vojni oziroma leta 1956 zgrajen stanovanjski blok, danes parcela št. 1318/30. Z odločbo z dne 21. 2. 2005 je bila upravičencu za zemljišče, na katerem se blok nahaja, določena odškodnina. Tožnica vztraja pri podanih tožbenih navedbah. Sodišču predlaga, naj skladno s 65. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, naj odloči tako, kot je bilo predlagano v tožbi.

5. V teku tega sodnega postopka so priglasili intervenienco kot stranke z interesom C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., ki so po navedbah v vlogi kupci oziroma dediči kupcev stanovanj v večstanovanjskem objektu …, ki stoji na parceli št. 1318/30. Navajajo, da se z izpodbijanim upravnim aktom ohranja nezakonito stanje vračanja parcel št. 1318/30 in 1318/31. Stranke z interesom so zainteresirane za uspeh prve tožnice in želijo vstopiti v spor na njeni strani. Za svoje navedbe o lastništvu stanovanj prilagajo dokaze.

6. A.A. (pravni naslednik upravičenca) kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prve tožnice prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Stranka z interesom vztraja, da ne le, da meni, da je tožbo treba zavrniti, meni celo, da ni podlage niti za delno odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007. Zato v ločenem upravnem sporu tudi sama izpodbija upravni akt z dne 10. 12. 2014. Obrazloži, da meni, da je bilo z odločbama z dne 17. 7. 2007 in 21. 2. 2005 o denacionalizaciji pravilno odločeno, ker upravičencu z odločbo z dne 21. 2. 2005 ni bila priznana odškodnina za stavbo …, ki mu je bila vrnjena z odločbo z dne 17. 7. 2007. Dodaja, da je prva tožnica sklenila kupoprodajne pogodbe s kupci stanovanj v stavbi, te pogodbe pa so nične, saj so sklenjene v nasprotju s 115. in 125. členom Stanovanjskega zakona/1991. V 88. členu ZDen je namreč določena omejitev glede prodaje nepremičnin, ki bi lahko bile predmet denacionalizacije. Vztraja, da je bila odškodnina z odločbo z dne 21. 2. 2005 določena zgolj za del nepozidanega stavbnega zemljišča, danes parkirišče v izmeri 900 m2, del parcele št. 1318/29 in cesta v izmeri 206 m2; z odločbo z dne 17. 7. 2007 pa je bilo poleg navedenega zemljišča v skupni izmeri 1.106 m2 pravnomočno odločeno še o vračilu v naravi z vzpostavitvijo lastninske pravice glede vseh objektov, navedenih v izreku odločbe z dne 17. 7. 2007, kot tudi glede pripadajočega zemljišča. Evidentno je, da odškodnina, določena z odločbo z dne 21. 2. 2005, ne dosega niti 30 % vrednosti nepremičnin, ki so bile vrnjene z odločbo z dne 17. 7. 2007, zaradi česar upravni organ pri izdaji odločbe z dne 17. 7. 2007 pravilno ni upošteval odškodnine, ki je bila dana na podlagi odločbe z dne 21. 2. 2005 (prvi odstavek 72. člena ZDen). Ker navedeno predstavlja materialno pravno vprašanje, bi moral upravni organ, prav tako sodišče, to upoštevati po uradni dolžnosti. Stranka z interesom še dodaja, da vzpostavitev prejšnjega stanja glede spornih nepremičnin sploh ni več mogoča, zapuščinski postopek po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu dr. I.I. je bil namreč pravnomočno končan s sklepom z dne 4. 4. 2007 in popravkom z dne 27. 2. 2009, na njegovi podlagi pa se je kot lastnik predmetnih nepremičnin v zemljiški knjigi vpisal A.A., stranka z interesom v tem upravnem sporu. Odprava odločbe z dne 17. 7. 2007 tudi iz tega razloga ni več mogoča. Pridobljene pravice denacionalizacijskega upravičenca so bile s prehodom lastninske pravice na njegovega sina kot zakonitega dediča v celoti izkoriščene; odločba z dne 17. 7. 2007 je bila, upoštevaje navedeno, že konzumirana, njena odprava pa ne bi mogla odpraviti nastalega pravnega položaja in posledic, ki iz nje izvirajo. V zvezi s tem se stranka z interesom sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 688/2001 z dne 7. 4. 2005 ter sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1416/2006 z dne 14. 2. 2007. Poleg tega so bile pridobljene pravice denacionalizacijskega upravičenca v celoti izkoriščene tudi s tem, ko je njegov pravni naslednik, A.A., kot lastnik predmetnih nepremičnin, še pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, zakonito razpolagal s svojo lastninsko pravico, in sicer je preko pooblaščenke J.J. 16. 4. 2014 sklenil kupoprodajno pogodbo za vse vrnjene nepremičnine z družbo A. d.o.o. Glede na navedeno stranka z interesom meni, da je tožba neutemeljena. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Lastniki stanovanj v … so vložili tudi dopolnitev priglasitve intervenience. Vztrajajo pri predlogu, da se jim dopusti položaj strank z interesom. V naknadnem pripravljalnem spisu pa odgovarjajo na vlogo stranke z interesom A.A. ter njegove navedbe prerekajo.

8. A.A. v naknadni izjavi nasprotuje vstopu lastnikov stanovanj v stanovanjskem bloku …, v postopek.

9. V naknadni vlogi prva tožnica vztraja pri tožbi. Ne nasprotuje pa tudi vstopu lastnikov stanovanj v stanovanjskem bloku na …, v postopek.

10. Stranka z interesom A.A. v nadaljnji vlogi predlaga, da se sklene sodna poravnava.

11. V nadaljnji pripravljalni vlogi kupci stanovanj vztrajajo, da se današnjih parcel št. 1318/30 in 1318/31 ter dela parcele št. 1318/29 ne sme vrniti v naravi, za te nepremičnine je bila tudi že plačana odškodnina.

12. Drugi tožnik v tožbi navaja, da pogoji za odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici niso podani. Prav tako niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe za prepoved obremenitve in razpolaganja z nepremičnino s parcelo št. 1318/29 ter prepoved predznambe, zaznambe ali vknjižbe lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 4. 2014, sklenjene med tožnikom in družbo A.. Drugi tožnik pojasnjuje, da je bilo z odločbo z dne 17. 7. 2007 odločeno, da se upravičencu vrne v last z vzpostavitvijo lastninske pravice parcelo št. 1318/24, ki v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 1195 m2, garažo 55 m2, gospodarsko poslopje 73 m2, poslovno stavbo 192 m2 in stanovanjsko stavbo 183 m2. Z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 pa je bil vrnjen v obliki odškodnine v obveznicah SOD zgolj del parcele št. 1318/5, v naravi travnik (sedaj parkirišče, del parcele št. 1318/29) in cesta v skupni izmeri 1.106 m2. Kot izhaja iz podatkov geodetskega organa, zgolj vrednost nepremičnine s parcelno št. 1318/29 znaša 206.198 EUR. Vrednost odškodnine, določene z odločbo z dne 21. 2. 2005, tako ne dosega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, ki je bilo vrnjeno z odločbo z dne 17. 7. 2007. Zato upravni organ pri izdaji odločbe z dne 17. 7. 2007 pravilno ni upošteval odškodnine, ki je bila dana na podlagi odločbe z dne 21. 2. 2005 (prvi odstavek 72. člena ZDen). Tožnik v zvezi s tem predlaga dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bo ocenil vrednost premoženja, vrnjenega z odločbo z dne 17. 7. 2007 v skladu z ZDen in podzakonskimi predpisi. Glede na navedeno je organ, ki je v izpodbijanem aktu delno ugodil zahtevi za odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici, odločil nezakonito. Drugi tožnik sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, naj izpodbijani upravni akt v delu odpravi. Sodišču predlaga, naj vpogleda v upravne spise v zadevi, v podatke zemljiške knjige glede vpisane lastninske pravice pri nepremičninah s parcelnimi št. 1318/29, 1318/30 in 1318/31, naj vpogleda v javno dostopne podatke geodetskega organa glede teh parcel, naj vpogleda v izpisek iz evidence Geodetske uprave Republike Slovenije o vrednosti nepremičnine s parcelno št. 1318/29, naj vpogleda v zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige glede navedenih parcel, naj postavi izvedenca gradbene stroke ter izvedenca ekonomske stroke. Poleg tega dodaja, da organ ne bi mogel sprejeti odločitve o odpravi po nadzorstveni pravici odločbe z dne 17. 7. 2007 (v delu) tudi zato, ker vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča. Zapuščinski postopek po pokojnemu upravičencu dr. I.I. je bil namreč pravnomočno končan s sklepom z dne 4. 4. 2007 in popravkom z dne 27. 2. 2009; na njegovi podlagi se je kot lastnik predmetnih nepremičnin v zemljiški knjigi vpisal tožnik kot zakoniti dedič. Izpodbijani akt je tako nezakonit tudi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, kot obrazloženo. Pridobljene pravice upravičenca so bile s prehodom lastninske pravice na njegovega sina kot zakonitega dediča v celoti izkoriščene. Odločba z dne 17. 7. 2007 je bila upoštevaje navedeno že konzumirana, njena odprava pa ne bi mogla hkrati odpraviti tudi nastalega pravnega položaja in vseh posledic, ki iz nje izvirajo. Pri tem se drugi tožnik sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 688/2001 z dne 7. 4. 2005 in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 1416/2006 z dne 14. 2. 2007. Drugi tožnik še dodaja, da so bile pridobljene pravice denacionalizacijskega upravičenca v celoti izkoriščene tudi s tem, ko je kot pravni naslednik upravičenca in kot lastnik predmetnih nepremičnin še pred izdajo izpodbijanega akta zakonito razpolagal s svojo lastninsko pravico, in sicer je 16. 4. 2014 sklenil kupoprodajno pogodbo za vse vrnjene nepremičnine z družbo A.. V zvezi s podanimi navedbami drugi tožnik predlaga še izvedbo nadaljnjih dokazov. Podredno navaja, da kolikor sodišče ne bi upoštevalo njegovih ugovorov glede neupoštevnosti plačila navedene odškodnine SOD, da je dejstvo, da je bilo z odločbama z dne 21. 2. 2005 in 17. 7. 2007 dvakrat drugače odločeno o isti stvari, kvečjemu glede zemljišča v izmeri 900 m2, kajti 206 m2 drugemu tožniku ni bilo vrnjenih v naravi, temveč zgolj v obliki odškodnine z odločbo z dne 21. 2. 2005. Drugi tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, da je bila v postopku nacionalizacije zaplenjena parcela v velikosti 1.904 m2, z odločbo z dne 17. 7. 2007 pa je bila v naravi vrnjena parcela (vključno s stavbami) zgolj v izmeri 1.698 m2. Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe z dne 21. 2. 2005, je bila namreč razlika 206 m2 porabljena za širitev ceste, zato je upravičencu za ta del podržavljene nepremičnine bila priznana odškodnina z odločbo z dne 21. 2. 2005. Glede na to je bilo zgolj enkrat, in sicer z odločbo z dne 17. 7. 2007 pravnomočno odločeno o vračilu v naravi z vzpostavitvijo lastninske pravice glede vseh objektov, navedenih v tej odločbi, kot tudi glede dela pripadajočega zemljišča v izmeri 295 m2, del sedanje parcele št. 1318/29 (razlika med površino dvorišča v izmeri 1.195 m2, vrnjenega z odločbo z dne 17. 7. 2007, in površino travnika v izmeri 900 m2, za katero je bila z odločbo z dne 21. 2. 2005 izplačana odškodnina). Ker je tako po mnenju drugega tožnika upravni organ v postopku za izdajo izpodbijanega akta bistveno kršil pravila postopka, napačno uporabil materialno pravo in nepravilno ugotovil dejansko stanje, drugi tožnik sodišču predlaga, naj samo odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma izpodbijani akt odpravi v 1., 3., 4., 5. in 6. točki izreka. Za navedbe predlaga dodatne dokaze.

13. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem aktu in razlogih zanj ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14. Prva tožnica kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15. Drugi tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah, prereka navedbe prve tožnice kot stranke z interesom v tem upravnem sporu ter vztraja pri podanem tožbenem predlogu.

K I. točki izreka:

16. Sodišče je o združitvi zadev I U 2032/2014 in I U 98/2015 odločilo na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1. Ker prva tožnica in drugi tožnik izpodbijata isti upravni akt, sodišče o tožbah obeh tožnikov odloča v združenem postopku.

K II. točki izreka:

17. Tožbi sta utemeljeni.

Glede tožbe prve tožnice

18. Z izpodbijanim aktom, izdanim v ponovnem postopku o zahtevi za odpravo po nadzorstveni pravici odločbe prvostopenjskega organa z dne 17. 7. 2007 iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP, ki jo je 20. 7. 2011 vložila prva tožnica, je drugostopenjski organ, ob tem ko je moral upoštevati stališča tega sodišča v sodbi I U 950/2014 z dne 28. 10. 2014 (s katero je bil odpravljen njegov v prejšnjem postopku izdani upravni akt z dne 8. 5. 2014), odločil, da se odločba z dne 17. 7. 2007 odpravi v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na vzpostavitev lastninske pravice na delu parc. št. 1318/24 k.o. …, do površine 1.106 m2, kar predstavlja del sedanje parc. št. 1318/29 k.o. …, do površine 1.106 m2. 19. V zadevi ni sporno, da je o predmetni zahtevi za denacionalizacijo podržavljene parc. št. 1318/5 k.o. …, travnik 1.904 m2 (tako po podatkih geodetskega organa, medtem ko se je po podatkih zaplembnega popisa z dne 20. 2. 1946 na tem zemljišču tedaj nahajala stanovanjska hiša – vila s tlorisno izmero 15 m x 12,5 m) (po tem ko sta bili z odločbo z dne 17. 7. 2007 izrečeni za nični odločbi z dne 21. 2. 1997 in 21. 1. 2002) v celoti odločeno z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 in odločbo z dne 17. 7. 2007 (v 2. točki izreka), ki sta pravnomočni. Z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 je bila priznana odškodnina v obveznicah SOD za del parc. št. 1318/5 travnik, do površine 1.106 m2. Z odločbo z dne 17. 7. 2007 (2. točko izreka) pa je odločeno o vzpostavitvi lastninske pravice na parc. št. 1318/24 dvorišče 1.195 m2, garaža 55 m2, gospodarsko poslopje 73 m2, poslovna stavba 192 m2, stanovanjska stavba 183 m2. 20. Ob taki dejanski in pravni situaciji je prva tožnica vložila zahtevo za odpravo po nadzorstveni pravici odločbe z dne 17. 7. 2007 in v njej zatrjevala, da je bilo o denacionalizaciji v korist upravičencev (zakoncev dr. I.I. starejšega in B.B.) s to odločbo (z dne 17. 7. 2007) odločeno v isti zadevi, v kateri je bila že prej izdana pravnomočna odločba (dopolnilna odločba z dne 21. 2. 2005), s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju rešena drugače, kar je razlog za odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007 po nadzorstveni pravici. Navajala je, da je iz listin geodetskega organa razvidno, da se je zemljiško katastrsko stanje parcele št. 1318/5 po podržavljenju večkrat spreminjalo, da je bila ta parcela razdružena v parcele št. 1318/23, 1318/24 in 1318/5 ter da so bile te parcele v letu 2002 združene v parcelo 1318/24. Z odločbo z dne 17. 7. 2007, s katero je bila vrnjena (združena) parcela št. 1318/24, sta bili vrnjeni tudi prej (do leta 2002) samostojni parceli 1318/23 in 1318/5. V tem okviru pa so bili - po navedbah prve tožnice - upravičencu vrnjeni (tudi) objekti, zgrajeni na nacionalizirani parceli po podržavljenju, ki torej niso bili podržavljeni, in sicer garaža 55 m2, gospodarsko poslopje 43 m2 in stanovanjska stavba 183 m2, ter pripadajoče dvorišče; na stanovanjski stavbi pa so lastninsko pravico tudi že pridobile tretje osebe, ki so na podlagi stanovanjskega zakona sklenile pogodbe s pravno prednico prve tožnice.

21. Drugostopenjski organ je z upravnim aktom z dne 8. 5. 2014, izdanim v prejšnjem postopku, po nadzorstveni pravici odpravil odločbo z dne 17. 7. 2007 v (celotni) 2. točki izreka, torej glede celotne nekdanje združene parc. št. 1318/24 oziroma glede sedanjih parcel št. 1318/29, 1318/30 in 1318/31. Sodišče pa je s sodbo I U 950/2014 z dne 28. 10. 2014 navedeni upravni akt odpravilo ter odločitev oprlo na stališče, da iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP poznejša odločba ne more obstati le v delu, kolikor je v isti zadevi že pravnomočno odločeno drugače, in kar za obravnavano zadevo pomeni, da odločba z dne 17. 7. 2007 ne more obstati le v delu, kolikor je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005, torej v obsegu 1.106 m2. 22. Z izpodbijanim upravnim aktom (izdanim v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 950/2014 z dne 28. 10. 2014) pa je drugostopenjski organ odločbo z dne 17. 7. 2007 odpravil v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na vzpostavitev lastninske pravice na delu parc. št. 1318/24 do površine 1.106 m2, kar predstavlja del sedanje parc. št. 1318/29 do take površine (1.106 m2). Pri tem pa glede na navedbe prve tožnice v tožbi odločbe z dne 17. 7. 2007 (2. točke izreka) nepravilno ni odpravil tudi v obsegu sedanjih parcel 1318/30 in 1318/31, za kateri je bila upravičenki z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 že priznana odškodnina.

23. Ali je drugostopenjski organ v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilno sledil stališču sodišča v sodbi I U 950/2014 ter ali je pravilno uporabil določbo 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP ter pravilno ugotovil istovetnost predmeta odločanja v prejšnji (z dne 21. 2. 2005) in kasnejši odločbi (z dne 17. 7. 2007), ki v kasnejši odločbi z dne 17. 7. 2007 ne bi mogel obstati, je v tej zadevi sporno.

24. Glede na razlogovanje sodišča v sodbi I U 950/2014 (točka 9), da je bilo dvakrat, torej tako z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2015 kot z odločbo z dne 17. 7. 2007, odločeno o zemljišču s površino 1.106 m2, bi z odpravo odločbe z dne 17. 7. 2007 glede zemljišča s tako površino bilo lahko sodbi zadoščeno. Vendar pa je vprašanje, ali je organ pravilno ugotovil istovetnost predmeta, o katerem je bilo odločeno dvakrat, in sicer glede na okoliščino, da se je po letu 2007 (ko je organ z odločbo z dne 17. 7. 2007 odločil o vrnitvi parcele št. 1318/24, upoštevajoč posamezne izmere, navedene v izreku, do površine 1.698 m2) zemljiško katastrsko stanje spremenilo ter da je zdaj površina zemljišča 1.698 m2 razdeljena na parcele št. 1318/29, 1318/30 in 1318/31. Iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je organ presodil, da tisti del zemljišča (s površino 1.106 m2) nekdanje parc. št. 1318/24, glede katerega je odločitev odpravil, predstavlja – upoštevajoč sedanje zemljiško katastrsko stanje (odločba Geodetskega organa z dne 10. 10. 2012) – del parc. št. 1318/29. Vendar pa v obrazložitvi za tako svojo presojo organ ni navedel razlogov. Zato izpodbijanega akta v tem obsegu ni mogoče preizkusiti glede materialne zakonitosti; to pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in razlog za odpravo izpodbijanega akta v predmetnem delu (1. in 2. točki izreka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1; razloge za odpravo izpodbijanega akta v celoti, kot je odločilo, sodišče podaja v zaključnem delu.

25. Ne glede na podano presojo pa sodišče še dodaja, da bi iz podatkov v spisu in registra nepremičnin izhajalo, da se stanovanjski blok, ki ni bil predmet podržavljenja, nahaja na parc. št. 1318/30, in garaži, ki prav tako nista bili predmet podržavljenja, na parc. št. 1318/31. Za zemljišče, na katerem se nahajajo navedeni objekti (parc. št. 1318/30 in 1318/31) in funkcionalno zemljišče k tem (del parc. št. 1318/29), pa je bila upravičenki z odločbo z dne 21. 2. 2005 priznana odškodnina. Namreč, v obrazložitvi odločbe z dne 21. 2. 2005 je jasno navedeno, da se na parceli 1318/5 (travnik 975 m2, dvorišče 500 m2) nahajata parceli 1318/23 stavbišče 181 m2 in 1318/24 stavbišče 146 m2; da so bili upravičencu posamezni deli stanovanjsko poslovne stavbe na parc. št. 1318/24 že vrnjeni, da pa parc. št. 1318/23 in hiša na njej nista predmet vračanja ter je zato tej treba določiti funkcionalno zemljišče, za namen česar je geodetsko podjetje X. 21. 11. 2003 izdelalo elaborat. Iz obrazložitve odločbe dalje izhaja, da je bila določena gradbena parcela (to je funkcionalno zemljišče) k parc. št. 1318/24 (z objektom); za tisti del podržavljene parcele, ki ga ni mogoče vrniti (pred parcelacijo parc. št. 1318/23), pa je bila določena začasna parc. št. 1318/27 garaža 55 m2, gospodarsko poslopje 43 m2, stanovanjska stavba 183 m2 in dvorišče 619 m2. Seštevek navedenih površin znaša 900 m2, za takšno površino in še za 206 m2 podržavljene parcele, porabljenih za širitev ceste, torej za skupaj 1.106 m2 podržavljene parcele 1318/5, pa je bila, kar vse tudi izhaja iz odločbe z dne 21. 2. 2005, upravičenki priznana odškodnina v obveznicah SOD. Glede na to bi tako z odločbo z dne 17. 7. 2007 (ob tem ko sta bili s to odločbo najprej - v 1. točki izreka - izrečeni za nični odločbi z dne 21. 2. 1997 in 10. 2. 2002, s katerima je bilo odločeno o predmetni denacionalizaciji) moglo biti odločeno le še o denacionalizaciji preostale podržavljene parcele št. 1318/5 s podržavljenim poslovnim objektom (razlika med podržavljeno površino 1.904 m2 in v obliki odškodnine denacionalizirane površine 1.106 m2), to je delu parcele s površino do 798 m2 (tedaj delu parc. št. 1318/24, sedaj delu parc. št. 1318/29), in ne, kot je bilo, o površini 1.698 m2. Glede tožbe drugega tožnika

26. Drugi tožnik (enako tudi v svojstvu stranke z interesom v najprej samostojno vodenem postopku na podlagi tožbe prve tožnice) v bistvenem nasprotuje odločitvi v izpodbijanem aktu iz naslednjih razlogov: - ker drugostopenjski organ ni upošteval, da z dopolnilno odločbo z dne 21. 2. 2005 odškodnina ni bila priznana tudi za objekte, vrnjene z odločbo z dne 17. 7. 2007; - ker odškodnina, določena z odločbo z dne 21. 2. 2005, ni dosegla 30 % vrednosti nepremičnin, ki so bile vrnjene z odločbo z dne 17. 7. 2007, in tako po njegovem mnenju glede na prvi odstavek 72. člena ZDen pravilno ni bila upoštevana; - ker vzpostavitev prejšnjega stanja glede denacionaliziranih nepremičnin po njegovem mnenju ni več mogoča, saj je zapuščinski postopek po upravičencu končan ter je lastnik nepremičnin kot njegov pravni naslednik postal drugi tožnik; - ker so bile pridobljene pravice upravičenca v celoti izkoriščene tudi s tem, ko je drugi tožnik kot lastnik predmetnih nepremičnin še pred izdajo izpodbijanega akta s kupno pogodbo z dne 16. 4. 2014 z njimi zakonito razpolagal. 27. Presojo o zakonitosti odločitve drugostopenjskega organa o zahtevi prve tožnice za odpravo po nadzorstveni pravici odločbe z dne 17. 7. 2007 je sodišče podalo v 24. točki te sodbe, v povezavi s točkami 21 do 23. Pri tem dodaja, da uporaba določbe 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, po kateri organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena, terja ugotavljanje istovetnosti predmeta odločitev v prej izdani pravnomočni odločbi in kasnejši odločbi; v obravnavanem primeru o tem, ali se odločitvi v odločbah z dne 21. 2. 2005 in 17. 7. 2007 nanašata na iste zemljiške parcele, in v kakšnem obsegu zemljišča. Če se odločitvi nanašata na iste zemljiške parcele (ustrezno upoštevajoč pri tem njihovo zemljiško katarsko spreminjanje), je po presoji sodišča istovetnost predmeta odločanja podana. Zato vprašanje priznanja odškodnine za objekte (kot sestavine zemljišča) v odločbi z dne 21. 2. 2005 za odločanje o tem pravnem sredstvu v obravnavani zadevi ni pravno relevantno (prim. drugi odstavek 32. člena ZDen). Prav tako, glede na povedano, da določba 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP terja zgolj ugotavljanje in upoštevanje pri odločitvi istovetnosti predmeta odločanja v prejšnji pravnomočni in kasnejši odločbi, v obravnavni zadevi torej, ali se nanašata na iste zemljiške parcele, za odločitev o tem pravnem sredstvu ni relevantna določba prvega odstavka 72. člena ZDen ter ne vprašanje, ali z odločbo z dne 21. 2. 2005 priznana odškodnina dosega 30 % vrednosti z odločbo z dne 17. 7. 2007 vrnjenih nepremičnin.

28. Že v sodbah I U 1466/2013 z dne 4. 3. 2014 in I U 950/2014 z dne 28. 10. 2014 je sodišče zavzelo stališče, in pri tem ostaja, da ovire za vzpostavitev prejšnjega stanja po odločitvi o odpravi po nadzorstveni pravici odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo odločeno o vračilu nepremičnin v naravi, ne predstavlja prehod lastninske pravice na denacionaliziranih nepremičninah na univerzalnega pravnega naslednika upravičenca (dediča). Zato kot neutemeljene presoja navedbe drugega tožnika, da odločanje o zahtevi za odpravo po nadzorstveni pravici v obravnavanem primeru ni več mogoče, ker upravičenec ni več lastnik vrnjenih nepremičnin, pač pa je to drugi tožnik kot njegov dedič. Le prehod lastninske pravice z upravičenca ali njegovega dediča na tretjo osebo, ki v denacionalizacijskem postopku ni sodelovala, bi po mnenju sodišča lahko pomenil, da pravni interes za izpodbijanje denacionalizacijske odločbe ne bi bil več podan. Tako stališče sodišča tudi ni v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča v sodnih odločbah X Ips 1416/2006 in I Up 688/2001, na kateri se sklicuje drugi tožnik. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da je drugi tožnik že zakonito razpolagal z nepremičninami, vrnjenimi v denacionalizaciji, s kupno pogodbo, ki jo je 16. 4. 2014 sklenil z družbo A.. Iz zemljiške knjige namreč ne izhaja, da bi tožnik z nepremičninami razpolagal (49. člen SPZ); kot je sodišče navedlo že v sodbi I U 950/2014, pa se zastavlja pri tem tudi vprašanje njegove dobrovernosti.

Glede udeležbe intervenientov

29. Sodišče je C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. kot kupcem stanovanj (oziroma pravnim naslednikom teh) v stanovanjski stavbi …, ki so priglasili intervenienco na strani prve tožnice, dopustilo udeležbo v postopku kot strankam z interesom na podlagi drugega odstavka 19. člena ZUS-1. Navedena stanovanjska stavba se namreč po zatrjevanju in izkazovanju prve tožnice in navedenih nahaja na parc. št. 1318/30, glede katere je v tem upravnem sporu sporno, ali bi se odločitev drugostopenjskega organa o odpravi odločbe z dne 17. 7. 2007 morala raztezati tudi nanjo. V zvezi z oporekanjem drugega tožnika, da bi te osebe ne mogle vstopiti v ta postopek, ker so njihove pogodbe glede na prvi in drugi odstavek 88. člena ZDen nične, se sodišče sklicuje na drugi odstavek 32. člena ZDen (in tak primer je tudi obravnavani, saj stanovanjska stavba na parceli 1318/5 ni bila podržavljena), ki je podlaga za presojo vprašanja dopustnosti razpolaganja z nepremičnino s parc. št. 1318/30. Glede odločitve o tožbah

30. V 24. točki sodbe je sodišče obrazložilo, da je presodilo, da je podan razlog za odpravo izpodbijanega akta v 1. in 2. točki izreka (s katerima je odločeno, v kakšnem obsegu je ugodeno zahtevi prve tožnice za odpravo po nadzorstveni pravici odločbe z dne 17. 7. 2007) v 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker se izrek izpodbijanega akta v preostalem nanaša na odpravo pravnih posledic, nastalih na podlagi odpravljenega akta (3. in 4. točka izreka), izdajo začasne odredbe, vezane na odločitev v 1. in 2. točki izreka (5. do 7. točka izreka) ter na stroške postopka v povezavi z uspehom v postopku (8. in 9. točka izreka), je zaradi povezanosti odločitve sodišče moralo odpraviti izpodbijani akt v celoti, ne le v obsegu 2. in 8. točke, kot je predlagala prva tožnica, in tudi ne le v obsegu, kot je predlagal drugi tožnik, to je glede 1., 3., 4., 5. in 6. točke izreka. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo glede na četrti odstavek 64. člena ZUS-1 moral upoštevati stališča sodišča glede postopka, podana v tej sodbi. V tem okviru bo moral pred ponovno odločitvijo v zadevi zlasti z gotovostjo odgovoriti na vprašanja, ki jih je sodišče izpostavilo v 25. točki te sodbe. Sodišče dodaja, da razlogov, da bi moralo odločiti v sporu polne jurisdikcije, v zakonu ni našlo. Ker v upravni zadevi sodišče ni odločilo samo in ker izvedba s strani tožnice in tožnika predlaganih dokazov ni bila potrebna, saj je o tožbah lahko odločilo, ne da bi v upravnem postopku izvedene dokaze moralo ponavljati ali dopolnjevati, predlagani dokazi pa so se tudi nanašali na navedbe, ki jih je sodišče v sodbi presodilo kot nerelevantne za odločitev, sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo.

K III. točki izreka:

31. O stroških prve tožnice in drugega tožnika je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter jima priznalo stroške v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za 22 % DDV, ker sta pooblaščenca tožnikov zavezanca za DDV, torej vsakemu po 347,70 EUR.

K IV. točki izreka:

32. Stroškovna zahtevka prve tožnice in drugega tožnika v svojstvu teh kot strank z interesom pa je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.