Jedro

Vagonska zamudnina po vsebini ne sodi med prevozne stroške, ki se jih je s pogodbo zavezala plačati tožena stranka. Okoliščina, da sedaj veljavni CIM ne določa več „odškodnine za izgubljeni čas“, na pravilnost materialnopravnega stališča, da je zamudnina (kljub temu) vrsta odškodnine, nima nobenega vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77731/2009 z dne 9.6.2009 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerimi je tožena stranka zahtevala plačilo zneska 62.785,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih obrokov do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi tako, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek. Pravdni stranki sta v odgovoru na pritožbo nasprotovali pritožbenim razlogom nasprotne stranke in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo nasprotne stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v napadenem delu potrdi. Obe stranki priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

4. Pritožba napada materialnopravno stališče prvostopnega sodišča, da je vagonska zamudnina, ki je predmet tožbenega zahtevka, vrsta odškodnine, ki jo sicer utrpi prevoznik, bremeni pa tistega, ki je odgovoren za zastoj v prevozu. Ne drži, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, saj ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj skladni. Okoliščina, da se je sodišče pri utemeljitvi svoje odločitve sklicevalo na v času odločanja že neveljavno določilo 9. točke 33. člena CIM, ki določa, da v primeru prevozne ovire železnica zaračuna odškodnino za izgubljeni čas, v ničemer ni vplivala na pravilnost prvostopne odločitve. Sodišče prve stopnje je v 9. točki 33. člena prej veljavnega CIM poiskalo le dodatno oporo za svoje stališče, da je pravna narava vagonske zamudnine odškodnina. Nosilen razlog odločitve prvostopnega sodišče pa je v zaključku, da vagonska zamudnina po vsebini ne sodi med prevozne stroške, ki se jih je s pogodbo zavezala plačati tožena stranka. Okoliščina, da sedaj veljavni CIM ne določa več „odškodnine za izgubljeni čas“, na pravilnost materialnopravnega stališča, da je zamudnina (kljub temu) vrsta odškodnine, nima nobenega vpliva.

5. Sicer pa pritožba pravilno opozarja, da se določila CIM nanašajo na stranke prevozne pogodbe, kar pa pogodbeni stranki nesporno nista. Zato je bilo v tem sporu odločilno le vprašanje, ali je tožena stranka, ki se je kot špediter in organizator prevoza s pogodbo o opravljanju storitev in dopolnilu k tej pogodbi zavezala, da bo plačala vse prevozne stroške in nadomestila za dodatne storitve, sprejela tudi obveznost plačila vagonske zamudnine, do katere je prišlo v posledici zadrževanja vagonov med opravljanjem prevoza. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da tožena stranka te zaveze s pogodbo ni prevzela. Pogodbena določila je v prvi vrsti potrebno razlagati „tako, kot se glasijo“ (82. člen). Kadar pogodbena določila upravičujejo razlago preko dobesednega pomena uporabljenih izrazov, pa sta edini merili za takšno razširitev razlage: skupen namen pogodbenikov in splošna načela obligacijskega prava. Tega, da je tožena stranka ob sklepanju pogodbe vedela in soglašala s tem, da bo kot plačnik prevoznih storitev nosila tudi stroške vagonske zamudnine (da je bil torej takšen skupen namen pogodbenikov), tožeča stranka ni niti zatrjevala niti ne izhaja iz ugotovljenih dejanskih okoliščin primera. Objektivna odgovornost tožene stranke za zamudo vagonov pa tudi ne izhaja iz splošnih načel obligacijskega prava.

6. Drži, da so (neveljavna) določila CIM določala, da sme Ž. zaračunavati škodo zaradi zamudnine drugi stranki prevozne pogodbe, razen, če bi zamudo zakrivila sama, kar v določeni meri objektivizira odgovornost druge stranke prevozne pogodbe. Vendar pa med strankama prevozna pogodba nesporno ni bila sklenjena. Ker se torej določila CIM za razmerje med pravdnim strankama ne morejo uporabljati, bi morala biti obveznost tožene stranke za plačilo vagonske zamudnine posebej določena oz. Dogovorjena.

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka zahtevala vrnitev že plačane vagonske zamudnine na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je stališče prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka morala konkretno za vsak vtoževani račun navesti, zakaj za zamudo za vsak posamezen primer ni bila odgovorna, protispisno (tega, da je tožena stranka odgovorna za zamudo, tožeča stranka ni zatrjevala), pa tudi v nasprotju z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (da tožena stranka ni prevzela obveznosti za plačilo vagonske zamudnine). Oba zahtevka izvirata iz iste dejanske podlage. Če je sodišče prve stopnje pri obravnavi tožbenega zahtevka ugotovilo, da ni obstajala niti pogodbena niti odškodninska odgovornost tožene stranke za plačilo stroškov vagonske zamudnine oziroma, da tožeča stranka predpostavk te odgovornosti ni izkazala, je s tem že sam po sebi izkazan temelj zahtevka tožene stranke iz naslova neupravičene pridobitve, s katerim tožena stranka zahteva vrnitev že plačane zamudnine.

8. Pri obravnavanju zahtevka po nasprotni tožbi torej ni bila vprašljiva aplikacija pravnega pravila iz 190. člena OZ (saj je izkazana obogatitev tožeče stranke brez pravnega temelja), pač pa je bilo treba z ozirom na trditve tožene stranke, da je vagonsko zamudnino plačala po pomoti, preizkusiti, ali se je tožena stranka pri plačilu opravičeno zmotila ali pa je s plačilom privolila v svoje prikrajšanje in je torej podana situacija, ki jo ureja 191. člen OZ.

9. Tožena stranka je gospodarski subjekt, ki je plačeval storitve, ki jih naroča v okviru opravljanja svoje osnovne dejavnosti (špedicije, organizacije prevoza). Utemeljeno se torej predpostavlja, da kadar plačuje takšne storitve, ve oz. bi vsaj morala vedeti, kaj plačuje. Merila za določitev njene „vednosti“ v smislu 191. čl. OZ so bistveno višja kot pri npr. laičnih fizičnih osebah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena strank podala bistveno premalo navedb o zatrjevani zmoti, t. j. o okoliščinah, v katerih je prišlo do njene pomote pri plačilu, da bi bilo mogoče obstoj oziroma opravičenost njene zmote preizkusiti. Tiste trditve, ki jih je podala, pa niso posebej prepričljive. Navajala je, da iz računov tožeče stranke ni bila neposredno razvidna vagonska zamudnina, vendar pa se vsi računi tožeče stranke sklicujejo na specifikacije v prilogi, ki jih tožena stranka računom ni priložila. Vsekakor ni pojasnila, kako in na kakšen način je šele po plačilu teh računov ugotovila svojo zmoto in predvsem, na podlagi katerih podatkov je izračunala znesek za vagonsko zamudnino preveč plačanih računov, ki predstavlja višino tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Ker torej svoje zmote pri plačilu oziroma utemeljenosti razlogov, ki so jo povzročili, ni izkazala, je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi kljub temu pravilna. Na podlagi navedenega je namreč mogoče zaključiti, da je tožena stranka plačala, čeprav je vedela oz. bi morala vedeti, da ni dolžna.

10. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške, saj nobena s pritožbo ni uspela.