Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zamudne sodbe ni možno izdati, če iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.
Pritožbi se ugodi, zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Z zamudno sodbo je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna izprazniti in tožeči stranki izročiti prosto svojih stvari stanovanje št. 11, etaža 2 v stanovanjski hiši Z. 5 v L. ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 18.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.300,00 SIT od 15.6.1998 dalje do plačila in od zneska 9.300,00 SIT od 15.7.1998 dalje do plačila in tožeči stranki povrniti 5.400,00 SIT pravdnih stroškov, vse v 15 dneh pod izvršbo.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec. V pritožbi navaja, da tožbe ni prejel in da je stanovanje, katerega izpraznitev zahteva tožeča stranka, skupno premoženje pravdnih strank.
Pritožba je utemeljena.
Zamudno sodbo je možno izdati, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 318. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Med drugim je pogoj za izdajo zamudne sodbe tudi, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.
Tožeča stranka navaja, da je bilo sporno stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze s toženo stranko, da je bila cca 70 % kupnine plačane iz njenih lastnih sredstev, 30 % pa iz skupnega premoženja. Iz takšnih dejanskih navedb ne izhaja, da je tožnica izključna lastnica spornega stanovanja, ampak da je vsaj del spornega stanovanja skupno premoženje. Toženec ima zato pravico uporabljati stanovanje (14. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) in tožnica ne more zahtevati njegove izselitve na podlagi določila 58. čl. Stanovanjskega zakona. Tudi ni materialnopravne podlage, da bi se tožencu naložilo plačilo uporabnine za del stanovanja, katerega skupni lastnik je. Iz tožbenih navedb torej ne izhaja utemeljenost postavljenih tožbenih zahtevkov.
Tožba tožencu osebno ni bila vročena. Opravljena je bila nadomestna vročitev, ki pa ni pravilna. Iz zapisnika o vročitvi (list.št. 9) ne izhaja, da bi vročevalec pustil obvestilo določeni osebi (3, odst. 142. čl. ZPP), kar je pogoj, da se lahko vroči tožbo po pogojih, ki so določeni v 140. in 141. čl. ZPP.
Zamudna sodba je bila izdana v nasprotju z določilom 318. čl. ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev iz 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbi toženca je pritožbeno sodišče zato ugodilo, zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP).