Jedro

Izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu ZUS-1, saj določa le to, kako se bo MOL financirala v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 3. 2011. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom določila in uredila začasno financiranje MOL v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 3. 2011. V sklepu je navedla podlago za začasno financiranje, višino in strukturo začasnega financiranja, izvrševanje začasnega financiranja ter določila, da sklep začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2011 dalje. V sklepu je tudi navedla, da so priloga k temu sklepu finančni načrti neposrednih uporabnikov, ki se objavijo na spletni strani MOL.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da vlaga tožbo na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1). Med drugim navaja, da izpodbijani sklep nima podlage v pravnih aktih, na podlagi katerih je bil izdan, da je ničen, da splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen pravilno in da organ, ki je sprejel izpodbijani akt, ni deloval po pravilih postopka. Toženi stranki očita, da o izdaji sklepa ni obvestila mestnega sveta, niti nadzornega odbora, kot to zahteva 33. člen Zakona o javnih financah (Uradni list RS št. 11/2011 – UPB, ZJF). Sklep tudi nima sestavnih delov, kot so določeni v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), razen tega ni bil vročen, kar pomeni, da se ne ve, kdaj je postal pravnomočen in izvršljiv. Sklep mora imeti uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk. Razen tega je sklep take vrste odločitev, s katero se odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, pri izpodbijanem sklepu pa ni znano, na katero vprašanje, ki se tiče postopka, se nanaša. Tožnica tudi očita, da župan nima opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka, kar pomeni, da ne izpolnjuje pogojev za odločanje v upravnem postopku. Razen tega tožnica navaja, da je izpodbijani sklep v nasprotju z določbami ZJF, da začasno financiranje ne temelji na Odloku o proračunu Mestne občine Ljubljana za leto 2010 (Uradni list RS št. 7/2010), ki je prenehal veljati. Obseg prihodkov in drugih prejemkov ter odhodkov in izdatkov ni določen v skladu z ZJF in Odlokom o rebalansu proračuna MOL za leto 2010 (Uradni list RS št. 76/2010), kar vse pomeni, da je določba 2. člena izpodbijanega sklepa nepravilna. Tretji člen izpodbijanega sklepa ni v skladu z določbo 43. člena ZJF oziroma Odlokom o proračunu. Po mnenju tožnice objava dela sklepa na spletni strani MOL ne pomeni veljavnosti, kar pomeni, da priloga izpodbijanega sklepa ni objavljena in zaradi tega ne velja. Iz 5. člena sklepa ni razvidno, na kateri pravilnik, ki ureja postopke za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, se nanaša. Prav tako ni razvidno, na kateri zakon oziroma na kateri odlok o proračunu se izpodbijani člen nanaša. Po mnenju tožnice je nezakonit tudi 6. člen sklepa, ki določa, da lahko nove proračunske postavke neposredni uporabnik odpre le na podlagi 41., 43. in 44. člena ZJF. Ker sklep ni bil vročen, pomeni, da ni pričel veljati. V obravnavni zadevi gre za omejitev financiranja do sprejetja proračuna, ki je določena z zakonom, ki jo tožena stranka krši, zato ima tožnica kot mestna svetnica pravico sprožiti upravni spor oziroma ker gre za materialna dejanja, vložiti ustavno pritožbo. Poleg tega ZUP določa, da se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Glede na citirano določbo pa ni jasno, na podlagi katerih dejstev je tožena stranka izpodbijani sklep izdala. Ker izpodbijani sklep še ni bil vročen, rok za vložitev tožbe še ni potekel. Nadalje tožeča stranka še citira 207., 210., 212., 213., 214., 215. in 216. člena ZUP. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi ter ga izreče za ničnega. Razen tega predlaga še izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvajanje izpodbijanega sklepa do odločitve sodišča v tej zadevi.

K točki 1 izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu ZUS-1. Sodišče meni, da je kot pogoj, da se nek akt sploh lahko izpodbija v upravnem sporu ta, da ima ta akt lastnosti akta, kot so opredeljene v 2. členu ZUS-1. To določilo v 1. odstavku določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. V konkretnem primeru pa izpodbijani sklep ne posega v pravni položaj tožnice. Nadalje 2. odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V konkretnem primeru pa z izpodbijanim sklepom tožena stranka ni odločila o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe. Izpodbijani sklep določa to, kako se bo MOL financirala v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 3. 2011. Ta sklep določa podlage za začasno financiranje, bilance prihodkov in odhodkov, račun finančnih terjatev in naložb, račun financiranja, nadalje so priloga tega sklepa finančni načrti neposrednih uporabnikov do ravni proračunskih postavk - podkontov (4. člen sklepa), določeno je izvrševanje začasnega financiranja in na koncu je v 7. členu končna določa, ki določa, kdaj začne sklep veljati in kdaj se začne uporabljati. V izpodbijanem sklepu se torej ne posega v pravni položaj tožnice, niti se z njim ni odločalo pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Tožnica v izpodbijanem sklepu nikjer ni navedena. Nadalje 1. člen ZUS-1 določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa organ lokalne skupnosti (MOL) ni odločal o pravicah in pravnih koristih posameznikov in organizacij, zato sodno varstvo v upravnem sporu ni možno. Torej v obravnavni zadevi ne gre za akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, kar je razlog za zavrženje tožbe po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na to, da je bila tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do vsebine tožbenih navedb ni opredeljevalo. Sodišče je odločilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Glede predloga tožnice, naj sodišče izreče izpodbijani akt za ničnega, pa sodišče ugotavlja, da skladno z 2. odstavkom 37. člena ZUS-1, sodišče lahko ugotovi, da je upravni akt ničen in na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker pa je bilo že pojasnjeno, da izpodbijani sklep sploh ni upravni akt, glede na navedeno določilo tudi ugotavljanje ničnosti ne pride v poštev, saj ugotavljanje ničnosti pride v poštev le ob predpostavki, da sploh gre za upravni akt. Ker je sodišče tožbo zavrglo, jo skladno s 1. odstavkom 38. člena ZUS-1 ni poslalo v odgovor toženi stranki.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je vezana na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo odredbe, ker niso podane procesne za sprejem tožbe v obravnavo.