Jedro

Delodajalec zgolj zato, ker v preteklosti ni reagiral na kakšen primer nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ne izgubi pravice, da to stori pozneje, ko znova pride do nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Bistveno je, da je odpoved podana znotraj šestmesečnega roka od tistega nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ki je predmet odpovedi, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo.

Okoliščina, da se pričakovani delovni rezultati ugotavljajo glede na seštevek provizije in stimulacije v posameznem mesecu v razmerju do osnovne plače zavarovalnega zastopnika, pri čemer se provizija obračunava glede na plačane premije, ne pomeni, da je takšen kriterij ugotavljanja doseganja pričakovanih delovnih rezultatov v smislu razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v nasprotju z zakonom.

V zvezi z merjenjem pričakovanih delovnih rezultatov je pomembno predvsem, da so merila enaka za vse delavce in da končne zahteve delodajalca niso postavljene previsoko oz. nerealno, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je bila tožniku podana dne 23. 4. 2015; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 3. 7. 2015 in še traja ter reparacijski in reintegracijski zahtevek. Ugotovilo je, da tožnik štiri mesece znotraj polletnega opazovalnega obdobja od septembra 2014 do februarja 2015 ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov. Tožnikova skupna provizija v štirih mesecih ni bila tolikšna, da bi z njo pokril svojo osnovno plačo, kar je v skladu z akti toženke merilo za ugotavljanje doseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Poleg tega je ugotovilo, da je tožnik pri svojem delu storil vrsto strokovnih napak ter da je bilo njegovo strokovno znanje s področja premoženjskih, življenjskih in kapitalskih zavarovanj daleč od pričakovanega.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi z 8. členom ZPP, kršitev 6. člena EKČP in 22. člena Ustave RS, ker je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi brez utemeljenega razloga spremenilo svoje prvotno stališče, sprejeto v razveljavitvenem sklepu Pdp 321/2016 z dne 20. 10. 2016. Sodišče je najprej zavzelo stališče, da je za tek roka za podajo odpovedi relevanten nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z njim, v izpodbijani sodbi pa je zavzelo obratno stališče. Odpoved naj bi bila podana prepozno, po poteku šest mesečnega roka od nastanka odpovednega razloga. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni nastal šele marca 2015, saj že od januarja 2014, pa tudi po prejšnjih pogodbah o zaposlitvi, ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov. Delovnih rezultatov prav tako ni dosegal v prvih treh mesecih opazovalnega obdobja od septembra 2014 do februarja 2015, zato toženki ni bilo treba čakati še tri mesece, da je poteklo šestmesečno obdobje. Sodišču očita, da ni kritično presojalo izpovedi priče A. P., ki je v prvotnem postopku zatrjeval, da je razlog odpovedi le nedoseganje rezultatov, šele v ponovljenem postopku pa je izpovedal tudi o nezadovoljivem strokovnem znanju in strokovnih napakah. Sodišče druge stopnje naj bi zanemarilo, da sta planska obveznost in pričakovani delovni rezultati dva različna, med seboj nepovezana pojma. Meni, da je nedopustno vezati doseganje pričakovanih delovnih rezultatov na plačane premije, od katerih se obračunava provizija, saj na plačilo premije s strani zavarovalca sam ni mogel vplivati. Provizijski sistem ni primeren za ugotavljanje doseganja pričakovanih delovnih rezultatov tudi zato, ker se zavarovalna polica sklene le enkrat, pripadajoča provizija pa se obračunava po obrokih tolikokrat, kolikor krat zavarovalci plačujejo premijo. Prav tako v določenih primerih tožnik ni bil upravičen do obračuna provizije. Če bi toženka hotela dokazati, da tožnik ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, bi morala po njegovem mnenju ugotavljati, koliko zavarovalnih polic je v opazovalnem mesecu dejansko sklenil in do kakšne provizije bi bil upravičen, ne glede na plačilo premije. Pravilnik toženke, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, naj bi bil v nasprotju z zakonom. Zmotno uporabo materialnega prava očita tudi v zvezi z ugotovitvijo višine osnovne plače tožnika, saj ta znaša 799,00 EUR bruto in ne 878,78 EUR. Toženka je v osnovno plačo vštela tudi „znesek uskladitve“ v višini 79,78 EUR, kar ni dopustno. Sodišče bi v zvezi s tem moralo uporabiti določbo 43. člena Kolektivne pogodbe toženke, ki je za zavarovalnega zastopnika ugodnejša. 4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Neutemeljen je ugovor tožnika, da je sodišče poseglo v njegovo pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP, kršilo 22. člen Ustave RS in prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi 8. členom ZPP, ker naj bi brez utemeljenega razloga spremenilo svoje prejšnje stališče iz razveljavitvenega sklepa Pdp 321/2016 z dne 20. 10. 2016 glede roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni spremenilo svojega prejšnjega stališča. Navedlo je, da rok za podajo odpovedi začne teči z nastankom utemeljenega razloga in da razlog ni mogel nastati pred potekom šestmesečnega opazovalnega obdobja, ki se je iztekel v marcu 2015, ko je bil zaključen obračun tožnikovih provizij in stimulacij za februar 2015. Že iz navedenega izhaja, da je sodišče presojalo, kdaj je razlog nastal in ne kdaj je bil z njim seznanjen delodajalec (kot zatrjuje tožnik v reviziji). Gre za vsebinsko enako stališče, kot ga je sodišče druge stopnje zavzelo že v razveljavitvenem sklepu Pdp 321/2016 z dne 20. 10. 2016. 8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu zavarovalni zastopnik, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013. Njegova osnovna bruto plača po pogodbi o zaposlitvi je znašala 878,78 EUR. Toženka mu je 4. 5. 2014 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, v kateri mu je očitala, da: − v opazovalnem obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov v septembru, oktobru in novembru 2014 ter februarju 2015, saj seštevek mesečne provizije in stimulacije iz naslova premoženjskih zavarovanj, življenjskih in pokojninskih zavarovanj, prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj ter provizij od ostalih opravljenih storitev v teh mesecih ni presegel zneska njegove osnovne plače; − je bil na podlagi slabih količinskih rezultatov opravljen vsebinski pregled tožnikovega dela, pri katerem so bile ugotovljene številne strokovne napake, in sicer da je storil vrsto napak pri uporabi Predkomplet popusta, pri pridobivanju komercialnega popusta, pri obnavljanju polic iz skadencarja drugega zastopnika, v zvezi z vračilom premije idr. oziroma za zavarovalce: Z. P., M. J., D. V., Z. Đ., Z. G., R. S., I. J., M. J., M. (oz. M.) J., D. B. in S. J. 10. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Kdaj zavarovalni zastopnik dosega pričakovane delovne rezultate, je toženka določila v svojem internem aktu, Pravilniku o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in vodij skupin ter povračilu potnih stroškov za premoženjska zavarovanja (v nadaljevanju Pravilnik). Ta v drugem odstavku 20. člena določa, da zavarovalni zastopnik dosega pričakovane delovne rezultate, ko je seštevek mesečne provizije in stimulacije iz naslova premoženjskih zavarovanj, življenjskih in pokojninskih zavarovanj, prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj ter provizij od ostalih opravljenih storitev najmanj tolikšen, da si z njo pokrije svojo osnovno plačo. Obenem tretji odstavek 21. člena Pravilnika določa, da se za zavarovalne zastopnike, ki trikrat v zadnjih šestih mesecih ne dosegajo pričakovanih delovnih rezultatov, lahko začne postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da v opazovalnem obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 znesek tožnikovih mesečnih provizij in stimulacij iz naslova premoženjskih zavarovanj, življenjskih in pokojninskih zavarovanj, prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj ter provizij od ostalih opravljenih storitev ni dosegal zneska tožnikove osnovne plače, in sicer v: − septembru 2014 (dosežen znesek provizij in stimulacij je znašal 453,50 EUR; za pokritje tožnikove osnovne plače bi moral znašati glede na tožnikovo odsotnost v tem mesecu vsaj 798,90 EUR), − oktobru 2014 (545,78 EUR namesto vsaj 764,15 EUR), − novembru 2014 (526,08 EUR namesto vsaj 790,90 EUR) ter − februarju 2015 (743,12 EUR namesto vsaj 878,78 EUR).

Tožnik s provizijami in stimulacijami zneska svoje osnovne plače ni dosegel štirikrat v šestmesečnem opazovalnem obdobju. V istem obdobju (od septembra 2014 do februarja 2015) pričakovanih delovnih rezultatov od skupno 16 zavarovalnih zastopnikov v OE Koper ob tožniku ni dosegel samo še en zavarovalni zastopnik, ki mu je bila prav tako redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče je ugotovilo, da so bili razlogi za nedoseganje rezultatov izključno na strani tožnika.

12. Zmotno je revizijsko stališče, da je toženka odpoved podala prepozno, ker tožnik že v septembru, oktobru in novembru 2014 (v prvih treh mesecih opazovalnega obdobja) ni dosegal pričakovane delovne uspešnosti. Pravilnik za pričetek postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zahteva, da zavarovalni zastopnik vsaj trikrat v obdobju šestih mesecev ne doseže pričakovanih delovnih rezultatov, zato je toženka ravnala pravilno, ko je počakala na iztek šestmesečnega obdobja, ne glede na to, da so bili pogoji za odpoved po poteku šestmesečnega obdobja izpolnjeni že na podlagi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v prvih treh mesecih opazovalnega obdobja. Sploh pa bi bila odpoved pravočasna tudi v primeru, če bi šteli, da je rok zanjo začel teči po izteku prvih treh mesecev obdobja, v katerem je toženka ugotavljala pričakovane delovne rezultate (torej v decembru 2015, ko so bili znani rezultati za november 2015). Tudi v tem primeru bi bila odpoved z dne 23. 4. 2015 (vročena 4. 5. 2015) podana znotraj šestmesečnega roka iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1. 13. Neutemeljeno je tudi stališče tožnika, da že prej (od 1. 1. 2014 dalje, pa tudi po prejšnjih pogodbah o zaposlitvi) ni dosegal pričakovanih rezultatov, da je toženka za to vedela in da je zato za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti „prekludirana“. Delodajalec zgolj zato, ker v preteklosti ni reagiral na kakšen primer nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ne izgubi pravice, da to stori pozneje, ko znova pride do nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Bistveno je, da je odpoved podana znotraj šestmesečnega roka od tistega nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ki je predmet odpovedi, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo.

14. V zvezi s presojo utemeljenega odpovednega razloga ni utemeljen revizijski ugovor, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker naj bi sodišče zanemarilo, da sta planska obveznost in pričakovani delovni rezultati dva različna, med seboj nepovezana pojma. Tožniku je bila odpoved podana zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela v skladu z 20. in 21. členom Pravilnika in ne zaradi nedoseganja planskih obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno presojali, ali je tožnik dosegel pričakovane delovne rezultate glede na citirane določbe Pravilnika.

15. Neutemeljen je tudi ugovor, da je merilo iz drugega odstavka 20. člena Pravilnika (v reviziji napačno označen kot 22. člen1) le merilo za nagrado, ne pa merilo sposobnosti opravljanja prodaje zavarovanj. Opredelitev pričakovanih delovnih rezultatov v 20. členu Pravilnika predstavlja opredelitev instituta „pričakovanih delovnih rezultatov“ v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, katerih nedoseganje pomeni izpolnitev osnovnega pogoja za redno odpoved iz razloga nesposobnosti, kar izrecno izhaja iz tretjega odstavka 21. člena Pravilnika. Neutemeljeno je tudi stališče revizije, da naj bi bila opredelitev doseganja pričakovanih delovnih rezultatov v Pravilniku v nasprotju z prvim odstavkom 43. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalnega zastopnika; na tem delovnem mestu se je tudi ugotavljalo doseganje pričakovanih delovnih rezultatov.

16. Okoliščina, da se pričakovani delovni rezultati ugotavljajo glede na seštevek provizije in stimulacije v posameznem mesecu v razmerju do osnovne plače zavarovalnega zastopnika, pri čemer se provizija obračunava glede na plačane premije, ne pomeni, da je takšen kriterij ugotavljanja doseganja pričakovanih delovnih rezultatov v smislu razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v nasprotju z zakonom. Ni nezakonito, če se doseganje pričakovanih rezultatov dela veže na dejanski izplen opravljenega dela, ki se kaže v višini vplačanih premij za sklenjena zavarovanja. Plačane premije so namreč neposreden rezultat tožnikovega (osebnega) dela. Lahko se sicer zgodi (kar v reviziji izpostavlja tožnik), da kakšna stranka kljub sklenitvi pogodbe ne plača premije in mora toženka zoper njo vložiti izvršbo, vendar zgolj zato ni utemeljen zaključek, da je provizijski sistem neustrezen oziroma nezakonit za merjenje doseganja pričakovanih rezultatov dela. V zvezi z merjenjem pričakovanih delovnih rezultatov je pomembno predvsem, da so merila enaka za vse delavce in da končne zahteve delodajalca niso postavljene previsoko oz. nerealno, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. Sodišče je namreč ugotovilo, da je v istem opazovalnem obdobju in ob upoštevanju istih meril od skupno 16 zaposlenih zavarovalnih zastopnikov te zahteve presegalo 14 zaposlenih. Poleg tega tožnik v reviziji niti ne zatrjuje, da bi v spornem obdobju sklenil kakšno zavarovalno polico, ki zaradi neplačila ni bila upoštevana oziroma, da bi ob upoštevanju teh polic dosegel provizijo v višini osnovne plače. 17. Ob upoštevanju ugotovitve sodišča, da norma ni bila previsoka, ni utemeljen tudi ugovor tožnika, da se mu je pripadajoča provizija obračunavala obročno tolikokrat, v kolikor obrokih so zavarovalci plačevali premijo ter da v določenih primerih (na podlagi 28. člena Pravilnika) niti ni bil upravičen do obračuna provizije.2 Takšna pravila so veljala za vse zavarovalne zastopnike (ne zgolj za tožnika), pa je kljub temu večina zastopnikov presegala pričakovane delovne rezultate. Tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da se premija ni obračunavala z zamikom, kar pa predstavlja nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki z revizijo ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

18. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnika, da bi toženka nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov morala dokazovati na podlagi dejansko sklenjenih zavarovalnih polic in hipotetičnih provizij, ki bi tožniku šle neodvisno od tega, ali so bile premije v resnici plačane, ker na slednje tožnik ni mogel vplivati. Takšen način ugotavljanja delovne uspešnosti bi bil v nasprotju z ureditvijo v Pravilniku,3 ki, kot že obrazloženo, ni neustrezno oziroma nezakonito urejal merjenja doseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Poleg tega toženka v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da bi bil lahko takšen način merjenja rezultatov nerealen, saj bi zavarovalni zastopnik pričakovane delovne rezultate lahko dokazoval s fiktivno sklenjenimi zavarovalnimi policami, ki bi jih kasneje storniral. 19. Sodišče je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v zvezi z ugotavljanjem delovne uspešnosti kot tožnikovo osnovno plačo upoštevalo znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 12. 2013. Ta v 6. členu določa, da je osnovna bruto plača delavca za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate in normalne delovne pogoje, sestavljena iz plače, določene z razvrstitvijo delovnega mesta v zahtevnostno skupino V.b - samostojna srednje zahtevna dela, s koeficientom zahtevnosti 2.00, ki znaša na dan sklenitve te pogodbe 799,00 EUR bruto in zneska uskladitve, ki na dan sklenitve te pogodbe znaša 79,78 EUR bruto. Materialnopravna podlaga za ugotavljanje osnovne plače tožnika je pogodba o zaposlitvi, ta pa jasno določa, da osnovno plačo sestavljata oba v pogodbi navedena zneska in ne le znesek 799,00 EUR, za kar se zavzema tožnik. Tožnik se v zvezi z opredelitvijo osnovne plače sklicuje tudi na podjetniško kolektivno pogodbo toženke, ki je ni predložil, zato njegovih trditev v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Sploh pa že iz zneskov doseženih provizij in stimulacij v obdobju september - november 2015 (453,50 EUR, 545,78 EUR in 526,08 EUR) izhaja, da tožnik z njimi ne bi dosegel zneska osnovne plače, tudi če bi upoštevali znesek 799,00 EUR, za katerega se zavzema tožnik (tudi v kolikor bi upoštevali tožnikovo odsotnost z dela v tem obdobju).

20. Glede na to, da tožnik pričakovanih delovnih rezultatov v skladu z drugim odstavkom 20. člena Pravilnika ni dosegel v štirih od šestih mesecev opazovalnega obdobja, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je že s tem podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v skladu z 21. členom Pravilnika in drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Posledično ni bistven ugovor tožnika, da naj bi iz izpovedi priče A. P. izhajalo, da je bil razlog za podajo odpovedi zgolj eden (nedoseganje rezultatov in ne strokovne napake oz. nezadovoljivo strokovno znanje). Slednje za odločitev v tem sporu niti ni pomembno, saj je že ugotovljeno nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov zadosten razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

21. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

1 Ta za odločitev v tem sporu ni pomemben, saj ureja (le) plačilo delovne uspešnosti. 2 Gre za izjemne primere, npr. če je zastopnik brez predhodne odobritve obnovil zavarovanje, ki je v skadencarju drugega zastopnika, če gre za namerno napako ali napako iz hude malomarnosti pri sklepanju zavarovanj itd. 3 Ta v 23. členu določa, da se provizija obračuna na osnovi plačane premije sklenjenih zavarovalnih pogodb.