Jedro

Odškodnina kot celota je pravična odškodnina in pravilnosti njene odmere pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti, saj pritožba tudi ne izkaže, da je odmera v nasprotju s sodno prakso.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2011 dalje do plačila, v 15-tih dneh (I. točka izreka); v presežku, za znesek 2.000,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 5.222,01 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe je pravočasno pritožbo vložila toženka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da razsodi, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 7.500,00 EUR, v presežku pa naj se tožbeni zahtevek zavrne, z ustrezno spremembo stroškov odločitve, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 15.000,00 EUR, previsoka. Primerna bi bila odškodnina v višini 10.000,00 EUR. Zdravljenje se je pri tožnici namreč relativno hitro in uspešno zaključilo, potekalo je brez zapletov, v bolnici je bila 12 dni, kjer so opravljali pregled CT, drugih oblik terapij oziroma zdravljenja pa ni imela. Izvedenec ni posebej navedel, kako intenzivne bolečine je tožnica trpela. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 18.000,00 EUR. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 13.000,00 EUR. Poškodbe so se pri tožnici dobro pozdravile, sama je navajala subjektivno izboljšanje po končani rehabilitaciji, glavoboli so bili redko prisotni, gibljivost vratne hrbtenice se je izboljšala. Tožnici ni bilo odsvetovano športno udejstvovanje, to ji je bilo celo priporočeno. Najpomembnejša posledica pri tožnici je posttravmatski sindrom, pri katerem je prednjačil glavobol, omotičnost in motnje spanja, vendar pa po mnenju toženke, tožnica ni onemogočena pri svojih vsakdanjih privatnih in študijskih opravilih tako zelo, da bi to upravičevalo tako visoko dosojeno odškodnino. Tožnica uspešno opravlja študijske obveznosti, zato te občasne motnje niso take intenzitete, da bi vplivale na njeno vsakdanje življenje v času študija, v bodoče pa te občasne težave s pozornostjo, ne bodo vplivale na njen vsakdan.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v prometni nesreči dne 6.2.2011, ko je bila kot potnica na motornem kolesu poškodovana, utrpela poškodbe: krvavitev, poškodbo podkožja skalpa, ki se je izrazila kot hematom v podkožju, poškodbo lobanje, zlom zatilne kosti na desni strani in zlom kosti lobanjske baze, znotraj lobanjske poškodbe, poškodbo možganovine v čelnem predelu z manjšimi krvavitvami na levi strani v čelnem predelu, ter zvin vratne hrbtenice. Utrpela je tudi posttravmatski sindrom, z glavoboli, omotičnostjo in motnjami spanja, za čimer tožnica še vedno trpi, kakor tudi za motnjo pozornosti. Prekomerno je občutljiva na senzorične dražljaje. Ne zmore daljših in kontinuiranih kognitivnih obremenitev, študijski proces mora prekinjati. Prizadeti so sistemi izvršilnega funkcionalnega sistema – planiranje, predvidevanje, mentalna okretnost, kreativnost, centralna kontrola, oblikovanje in vzdrževanje mentalnih strategij, kar vpliva na tožničino čustveno doživljanje, odzivanje in urejanje psiho-socialnih odnosov. Njena samopodoba je neugodno spremenjena, čuti se manj učinkovita v primerjavi s sovrstniki, ostaja anksiozna, psihično napeta in občasno depresivna. Zaradi preobčutljivosti na slušne in vizualne dražljaje se umika družabnemu življenju.

6. Tožnica je trdila, da je ves čas aktivnega zdravljenja trpela telesne bolečine, ki so bile izredno hude takoj po prometni nesreči, ves čas prve zdravstvene oskrbe ter med prevozom v bolnišnico, ko so bili glavoboli neznosni. Hude telesne bolečine so bile prisotne ves čas bolnišničnega zdravljenja, srednje hude telesne bolečine je trpela preostali čas zdravljenja, trpi jih še danes. Telesne bolečine v predelu vratne hrbtenice so se nekoliko umirile šele po zaključenem ciklusu fizikalne terapije, telesne bolečine povezane s hudimi glavoboli, bo tožnica trpela tudi v prihodnosti. Navedene trditve tudi pritožbeno sodišče sprejema, saj je tudi izvedenec nevrološke stroke dr. Z. potrdil, da je tožnica med zdravljenjem trpela telesne bolečine zaradi udarca v glavo ter zvina vratne hrbtenice. Tožnico so ves čas zdravljenja spremljale različne nevšečnosti: bolnišnično zdravljenje (12 dni), CT pregledi, številni pregledi zdravnikov – specialistov, kurativni pregledi pri osebnem zdravniku, opravljanje fizikalne terapije, jemanje analgetikov, kar vse izhaja tudi iz mnenj izvedencev dr. Z. in izvedenke klinične psihologinje dr. S. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo vso zahtevano odškodnino in sicer znesek 15.000,00 EUR. Tudi pritožbeno sodišče je presodilo, da je to, upoštevaje hude poškodbe, ki so bile nedvomno zvezane z dolgotrajnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem, primerna in pravična odškodnina (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

7. Nedvomno je pri tožnici prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti – ne zmore daljših kontinuiranih kognitivnih obremenitev, kar jo sedaj ovira pri študiju, nedvomno pa jo bodo te omejitve ovirale tudi v nadaljevanju, pri opravljanju poklica. Z mnenjem izvedenke klinične psihologije je bilo izkazano (toženka na nobeno od mnenj ni imela pripomb), da je tožničina samopodoba neugodno spremenjena, da se čuti in tudi dejansko je manj učinkovita, anksiozna, psihično napeta in depresivna, preobčutljiva na dražljaje, pojavljajo se motnje pozornosti. Vse to jo nedvomno ovira na vseh področjih vsakdanjega življenja, zaradi navedenih omejitev pa tožnica tudi duševno trpi. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 18.000,00 EUR odškodnine (od zahtevanih 20.000,00 EUR), kar je glede na vse opisane nevšečnosti, ki nedvomno predstavljajo zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti, upoštevaje njeno mladost (ob nesreči je bila stara 19 let), pravična odškodnina (179. člen OZ).

8. Skupaj z neprerekano višino odškodnine iz naslova strahu 2.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo skupno odškodnino v višini 35.000,00 EUR. Tudi odškodnina kot celota, je pravična odškodnina in pravilnosti njene odmere pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti, saj pritožba tudi ne izkaže, da je odmera v nasprotju s sodno prakso (saj pritožnica ni navedla v katerih podobnih ali vsaj primerljivih primerih je bila odškodnina nižja oziroma kolikšna je bila, kot to pravilno izpostavlja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo). Tako odmerjena odškodnina pa tudi pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, tudi tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).