Jedro

Nevarna dejavnost mora biti takšna, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvarja, posebno nevarnost, zlasti zato, ker jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako pravočasno odvrniti grozečo škodo. Preskok 1,20 m visoke ograje v okviru lova storilca kaznivega dejanja zagotovo ni ravnanje, ki bi ga bilo mogoče v celoti obvladovati.

Vsebina objektivne odgovornosti je v odgovornosti, ki izhaja iz dovoljenosti ravnanja, ki je obremenjeno z določenim rizikom, ki ga ni mogoče obvladovati. V takšnem primeru je treba škodo, ki izvira iz takšnega dovoljenega ravnanja, pripisati tistemu, ki ima od njega materialne ali imaterialne koristi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (3. točka izreka sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 304,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2004 dalje in povrne pravdne stroške v višini 648,58 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti takšni odločitvi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca. Po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je mogoče neko delo opredeliti kot nevarno v primeru, da gre za dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje nastanka škode za življenje in zdravje ljudi. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikovo delo predstavljalo nevarno dejavnost. Le dejstvo, da je šlo za intervencijo in tek za storilcem kaznivega dejanja, ne predstavlja okoliščin, ki bi omogočile zaključek obstoja objektivne odgovornosti. Tožnik je bil usposobljen za takšno delo, saj se je zanj usposabljal. Sodna praksa je zavzela stališče, da skok preko 1,5 m visokega zidu ne pomeni objektivno nevarne dejavnosti. To tudi ni tek po mokrih in spolzkih tleh v popolni bojni opremi. Ne glede na to pa je bil tožnik kot policist dolžan presoditi ali tek za storilcem, ki je vključeval tudi preskakovanje zidu in tek čez železniške tire res pomeni primeren način iskanja pobeglega osumljenca storilca prekrška. V tožnikovem ravnanju nikakor ni znati sorazmernosti, saj tožnik s svojim ravnanjem ni varoval ne premoženja ne ljudi. Policisti niso dolžni izpostavljati svojega zdravja in življenja v vsakem primeru. Sodišče tudi ni pojasnilo, katere so tiste okoliščine, ki delo policista na intervencij opredeljujejo kot delo s povečano nevarnostjo. Napačna je tudi odločitev o stroških. Princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine pride v poštev le v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. V obravnavani zadevi pa ugotavljanje temelja ni terjalo nikakršnih posebnih stroškov. Sodišče bi zato moralo uporabiti princip uspeha po višini. Tožnik je uspel z 38 % in ne s 54 % kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Napačna pa je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov. Te lahko tečejo šele od dne poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožba izvira iz zatrjevanega odškodninskega razmerja med tožnikom kot policistom in njegovim delodajalcem Ministrstvom za notranje zadeve oz. Republiko Slovenijo. Ta je bila zavarovatelj svoje odgovornosti pri toženi stranki, zoper katero je tožnik v skladu 965. členom OZ vložil direktno tožbo na podlagi pridobljene lastne pravice do odškodnine iz zavarovanja. Odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke oz. tožnikovega delodajalca temelji na določilu 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. V obravnavani zadevi je bila tožniku povzročena škoda pri delu oz. na policijski intervenciji, ko je lovil storilca kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožniku nastala škoda v zvezi z opravljanjem nevarne dejavnosti. Pri tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo dejanskih okoliščin, ki ravnanje tožene stranke opredeljujejo kot nevarno dejavnost. Tožnik se je poškodoval pri zasledovanju storilca kaznivega dejanja oz., ko je tekel za njim in mu sledil pri preskoku ograje (visoke 120 cm), pri čemer je padel. OZ ne opredeljuje pojma nevarna dejavnost. Gre za pravni standard, katerega vsebino mora napolniti sodišče. Nevarna dejavnost je takšna človekova aktivnost, iz katere izvira povečana nevarnost. Biti mora takšna, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvarja, posebno nevarnost, zlasti zato, ker jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako pravočasno odvrniti grozečo škodo. Povsem logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da policist pri lovu storilca kaznivega dejanja ne more imeti vse okoliščine pod kontrolo in jih popolno obvladovati. Kljub še tako veliki skrbnosti nastanka škode pri navedeni aktivnosti ni mogoče vsakokrat preprečiti. Preskok 1,20 m visoke ograje v okviru lova storilca kaznivega dejanja zagotovo ni ravnanje, ki bi ga bilo mogoče v celoti obvladovati. Hkrati pa tudi tožnikovemu delodajalcu ni mogoče očitati nedopustnosti ravnanja v zvezi z nastalo škodo. Vsebina objektivne odgovornosti pa je prav v odgovornosti, ki izhaja iz dovoljenosti ravnanja, ki je obremenjeno z določenim rizikom, ki ga ni mogoče obvladovati. V takšnem primeru je treba škodo, ki izvira iz takšnega dovoljenega ravnanja pripisati tistemu, ki ima od njega materialne ali imaterialne koristi. To je v obravnavanem primeru država oz. policija med katere naloge sodi tudi odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj (2. točka 3. člena Zakona o policiji). Prav zaradi slednje obveznosti tožnikovega delodajalca in s tem tožnika je tudi nesmiselno pritožbeno razglabljanje, da bi tožnik moral presoditi sorazmernost tveganosti preskoka ograje z koristnostjo prijetja storilca kaznivega dejanja. Primer sodne prakse, ki ga navaja v pritožbi (II Ips 158/99) z obravnavanim primerom ni primerljiv. V primeru, ki ga navaja tožena stranka, je policist pomagal odstranjevati vozilo s cestišča po prometni nesreči. Prav tako z obravnavanjem niso primerljivi primeri, ki jih navaja pritožba v zvezi z opredelitvijo nevarne dejavnosti, saj se nanašajo na usposabljanje oz. vaje ne pa na konkretno in dejansko izvajanje službenih nalog, tako kot v obravnavanem primeru. Tožnik je glede na navedeno dokazal dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze tako kot to predvideva 149. člen OZ. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka.

Tožena stranka izrecno ne izpodbija višine prisojene denarne odškodnine, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve presodilo v okviru uradnega preizkusa materialnega prava in pri tem ugotovilo, da prisojena denarna odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ.

Tožena stranka pa pravilno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pritrditi je treba stališču tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni razlogov za ločeno ugotavljanje deležev uspeha "po temelju" in "po višini". Specifičen pristop ločenega ugotavljanja deleža uspeha v odškodninskih pravdah je opravičljiv v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. V obravnavani zadevi, v kateri je sodišče v dokaznem postopku izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnika in vpogledalo v listinske dokaze, ne gre za tak primer. Glede na vtoževani znesek 2.336,83 EUR je tožnik s prisojenim zneskom 900,00 EUR uspel le 38 %. Od odmerjenih stroškov mu zato v skladu z uspehom pripada 323,68 EUR, toženki pa 19,66 EUR. Po pobotu stroškovnih terjatev je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 304,00 EUR (2. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Obveznost povrnitve stroškov postopka nastane šele z odločbo s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka in kolikšni so ti stroški. Dolžnik pride v zamudo z izpolnitvijo te obveznosti, če je ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev (1. odstavek 299. člena OZ). Rok za prostovoljno povrnitev stroškov določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP. Zavezanec za povrnitev stroškov postopka pride v zamudo šele, če ne izpolni svoje obveznosti v tem roku. Zamudne obresti zato lahko dolguje šele od poteka paricijskega roka dalje. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče spremenilo stroškovno odločitev tudi v njenem obrestnem delu.

Toženkin uspeh s pritožbo je bil le minimalen, zato je toženka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Enako je pritožbeno sodišče odločilo tudi glede stroškov tožnikovega odgovora na pritožbo. Ker strošek odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potrebnega, ga je tožnik dolžan kriti sam (1. odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).