Jedro

O kršitvi pogodbene obveznosti pa je pojmovno mogoče govoriti samo v primeru, da gre za ravnanje pogodbenika potem, ko je stopil v pogodbeno zavezo in je s tem na njegovi strani nastala obveznost izpolnitve pogodbe.

Pravna podlaga iz 137. člena ZOR je lahko podana samo pod predpostavko, da je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve, ki je bila pred tem sicer mogoča. Gre torej za naknadno nastalo dejansko oviro, ki onemogoča izpolnitev ene stranke. Kadar pa gre za pogojno pogodbeno obveznost, lahko pride le do naknadne nemožnosti uresničitve pogoja, ki pa ima za posledico ničnost pogodbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZOR.

Dopustnost pogodbenega določila o prevzemu tveganja izpolnitve pogoja, ki omogoča izpolnitev nasprotne stranke je potrebno obravnavati tudi v luči splošnih načel obligacijskega prava. To pa pomeni, da mora obstajati vsaj neka stopnja verjetnosti, da bo pogodbena stranka, ki je prevzela tveganje, v posledici svoje izpolnitve od nasprotne stranke lahko prejela nasprotno dajatev.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne v delu, s katerim se izpodbija prvostopenjska sodba: - v 2. točki izreka - v 4. točki izreka glede zavrnitve plačila zakonskih zamudnih obresti od 274.846.986,70 SIT od 18.2.2000 do 3.8.2000 in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

2. V preostalem delu se pritožbi tožeče stranke ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v 4. točki izreka glede plačila 274.846.986,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2000 do plačila in - v 5. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba tožene stranke se zavrne v delu, s katerim se izpodbija 3. točka izreka prvostopenjske sodbe o naložitvi plačila 274.846.986,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2001 do plačila in se ta del 3. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

4. Pritožbi tožene stranke se v preostalem delu ugodi in se nepotrjeni del 3. točke izreka sodbe: - spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 274.846.986,70 SIT od 4.8.2000 do 28.6.2001 zavrne; - razveljavi v delu, s katerim je naloženo plačilo 15.302.776,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2000 do plačila in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 2.523.187.178,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2001 do plačila (2. točka izreka izpodbijane sodbe). V okviru odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku pa je toženi stranki naložilo plačilo 290.149.763,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2000 do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo pa je podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 274.846.986,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2000 do plačila (4. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.601.187,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe (5. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (2. in 4. točko izreka) ter posledično glede 5. točke izreka je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da z vmesno sodbo ugotovi obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, glede odločanja o višini odškodnine pa zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. V kolikor pa pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbenim navedbam glede primarnega tožbenega zahtevka, pa predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v 4. točki izreka spremeni tako, da ugodi tudi temu delu tožbenega zahtevka, podrejeno temu pa, da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in ta del izpodbijane sodbe potrdi.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (3. točka izreka) je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tudi podrejeni tožbeni zahtevek v celoti, tožniku pa naloži v plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno temu pa, da 3. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži povrnitev vseh pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede narave pogodbenega razmerja med pravdnima strankama Pritožnici ne izpodbijata dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta 19.12.1999 podpisali pogodbo o prenosu (A 5), s katero je tožena stranka tožeči stranki za obdobje od 2. januarja 2000 do 31. decembra 2000 zagotavljala tranzitne kapacitete za prenos električne energije preko ozemlja Republike Slovenije od avstrijsko-slovenske meje ali hrvaško-slovenske meje do slovensko italijanske meje. Dogovorjena je bila kapaciteta prenosa v višini 100 MW + 100 MW od 300 MW celotne kapacitete, odobrene s strani pristojnih italijanskih organov. Tožeča stranka je s pogodbo med pravdnima strankama zasledovala cilj omogočiti uvoz električne energije v Italijo preko slovensko-italijanske meje. Sama narava cilja, ki ga je zasledovala tožeča stranka, je glede na naravne zakonitosti transporta električne energije pogojevala, da bo cilj lahko dosežen samo pod predpostavko, da bo v trenutku transporta zagotovljena prosta transportna linija ustrezne kapacitete na celotni trasi predvidenega prenosa električne energije od vira do porabnika v Italiji. Prenos energije se v tem smislu razlikuje od transporta oziroma prometa blaga, saj energije ni mogoče na transportni poti zaustaviti kot na primer blago, ki se prevaža s klasičnimi transportnimi sredstvi. Tožena stranka je imela razpolagalno upravičenje s tranzitnimi kapacitetami za prenos električne energije na ozemlju Republike Slovenije. Da bi tožeča stranka lahko realizirala cilj, ki ga je zasledovala s sklenitvijo pogodbe s toženo stranko, je morala torej imeti zagotovljeno pravico do tranzita tudi na območju, ki ni bilo v razpolaganju tožene stranke. Med strankama ni sporno, da je bil pogoj za to tudi ustrezno soglasje pristojnega oblastvenega organa v Republiki Italiji za uvoz električne energije preko slovensko-italijanske meje. V pristojnosti italijanskih oblasti je bila tudi določitev dopustne kapacitete za pretok električne energije preko te meje. V odnosu do pogodbenega razmerja med pravdnima strankama so te okoliščine predstavljale nujno predpostavko za realizacijo same pogodbe. Glede na vsebino dogovora med pravdnima strankama pa je potrebno oceniti ali takšna predpostavka predstavlja pogoj v smislu 74. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, od izpolnitve katerega je odvisna sama veljavnost pogodbe.

Glede primarnega tožbenega zahtevka Tožeča stranka je primarno uveljavljala od tožene stranke povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi protipogodbenega ravnanja tožene stranke, saj je s svojim ravnanjem preprečila samo izpolnitev pogodbe. Protipogodbeno ravnanje tožeča stranka vidi v tem, da je tožena stranka sklenila pogodbe o tranzitu električne energije tudi z drugimi pogodbenimi strankami, v posledici česar so pristojni italijanski organi na podlagi izjav o tranzitu, danih po sklenjenih pogodbah s tretjimi osebami, razdelili prekomejne tranzitne kapacitete v celotni višini 300 MW, s čimer je bilo tožeči stranki onemogočeno realizirati pogodbo v dogovorjeni višini s toženo stranko.

Kot kršitev pogodbene obveznosti je mogoče opredeliti vsako dejanje, ki nasprotuje pogodbeni obveznosti. Udeleženci v pogodbenem razmerju so dolžni ravnati v smeri izpolnitve pogodbene obveznosti (pacta sunt servanda - 1. odstavek 17. člena ZOR). V okviru tega načela je potrebno ocenjevati ali gre pri ravnanju posamezne stranke za kršitev pogodbene obveznosti. O kršitvi pogodbene obveznosti pa je pojmovno mogoče govoriti samo v primeru, da gre za ravnanje pogodbenika potem, ko je stopil v pogodbeno zavezo in je s tem na njegovi strani nastala obveznost izpolnitve pogodbe. Iz pritožbenih trditev nedvoumno izhaja, da naj bi tožena stranka pogodbe o tranzitu s tretjimi osebami sklepala še preden je kontaktirala s tožečo stranko, torej preden je nastala pogodbena obveznost med pravdnima strankama. V skladu z dosedanjo obrazložitvijo takega ravnanja torej ni mogoče interpretirati kot protipogodbenega ravnanja v smislu 2. odstavka 262. člena ZOR v smislu podlage pogodbene odškodninske odgovornosti. Enako velja tudi za pritožbeni očitek, da tožena stranka v okviru skrbnosti, ki jo je potrebno od nje zahtevati, s pristojnimi italijanskimi organi ni uskladila načina dodeljevanja uvoznih kapacitet. Tudi v tem delu gre za očitek opustitve skrbnosti, ki se nanaša na čas pred sklenitvijo pogodbe med pravdnima strankama. Navedene okoliščine (med oblastnimi organi in pooblaščenimi osebami neusklajen način dodeljevanja kapacitet za uvoz električne energije v Italiji v času, ko se je I. prilagajala liberalizaciji energetskega trga in dejstvo, da je tožena stranka sklepala pogojne pogodbe za tranzit električne energije preko ozemlja Republike Slovenije tudi z drugimi potencialnimi uvozniki v Italiji) so tako predstavljale objektivno dejansko podlago, ki je bila podana v času sklepanja pogodbe med pravdnima strankama. Kot rečeno te predpostavke ne morejo predstavljati odškodninske podlage v smislu 2. odstavka 262. člena ZOR. Lahko pa bi te okoliščine vplivale na veljavnost pogodbe med pravdnima strankama, ki je bila sklenjena na taki dejanski podlagi. V kolikor bi te okoliščine izključevale možnost izpolnitve pogodbe med pravdnima strankama, bi šlo za ničnost pogodbe v smislu 47. člena ZOR. Pritožnikovo sklicevanje na okoliščino, da toženec med pogajanji o sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama tožnika ni obvestil o neusklajenosti dodelitve prekomejnih kapacitet z italijanskimi organi in o tem, da je tožena stranka sklepala citirane pogojne pogodbe s tretjimi, pa bi lahko predstavljalo zatrjevanje bistvene zmote na strani tožeče stranke pri sklenitvi pogodbe, ki pa ima za posledico zgolj izpodbojnost same pogodbe (2. odstavek 61. člena ZOR). Tožeča stranka zahtevka na razveljavitev pogodbe iz tega naslova ni uveljavljala. Samostojna odškodninska podlaga v smislu tovrstnega ravnanja tožene stranke bi bila lahko podana samo pod predpostavko, da bi tožeča stranka v trditveni podlagi zatrjevala vse elemente prevare v smislu 1. odstavka 65. člena ZOR, med drugim tudi, da je tožena stranka zmoto povzročila pri tožeči stranki z namenom, da bi jo na ta način napeljala k sklenitvi pogodbe, katere sicer ne bi sklenila. Tovrstnih trditev tožeča stranka določno ni opredelila. Sicer pa po mnenju pritožbenega sodišča v okviru morebitnega odškodninskega zahtevka v posledici prevare s strani tožene stranke tožeči stranki ne bi bilo mogoče priznati pravice do škode v obliki, kot jo v okviru tožbe uveljavlja tožeča stranka. Tožeča stranka namreč uveljavlja škodo v obliki pozitivnega pogodbenega interesa, to je izgube, ki jo je utrpela stranka, ker ni prišlo do izpolnitve pogodbe.

Navedeni materialnopravni razlogi tako zadoščajo za preizkus pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča glede primarnega tožbenega zahtevka. Dejanska podlaga tožbenega zahtevka, ki jo je zatrjevala tožeča stranka ter v tem delu same trditve v pritožbi tožeče stranke izključujejo podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršitve pogodbene obveznosti iz pogodbe z dne 19.12.1999. Nesklepčnost trditev tožeče stranke tako utemeljuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, zato je v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Glede podrejenega tožbenega zahtevka Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku na vrnitev pavšalnih zneskov, ki jih je tožeča stranka plačala toženi stranki po sklenjeni pogodbi z dne 19.12.1999. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo naslednjo dejansko podlago: - 19.12.1999 sta stranki sklenili pogodbo o prenosu (A 5); - 28.12.1999 je italijanski oblastveni organ (GRTN) dokončno dodelil uvozne kapacitete za uvoz električne energije v Italiji zainteresiranim subjektom, med katerimi ni bilo tožeče stranke; - 18.2.2000 je tožena stranka od tožeče stranke prejela prvi pavšal po pogodbi z dne 19.12.1999 v protivrednosti 274.846.986,70 SIT; - 4.8.2000 je tožena stranka prejela drugi pavšal v protivrednosti 290.149.763,00 SIT; - tožeča stranka je delno koristila kapacitete tožene stranke za prenos električne energije šele v obdobju od oktobra do decembra 2000. Kot je bilo pojasnjeno že v okviru preizkusa sodbe glede primarnega tožbenega zahtevka, je tožeča stranka svoj cilj, ki ga je zasledovala s sklenjeno pogodbo s toženo stranko (prenos električne energije preko ozemlja Republike Slovenije), lahko realizirala samo pod predpostavko, da je bila zagotovljena prosta linija do porabnika v Italiji. V tem okviru je soglasje, ki ga je izdajal italijanski oblastveni organ (GRTN) predstavljalo dejansko predpostavko, ki je morala biti izpolnjena, da bi sploh lahko prišlo do prenosa električne energije v smislu sklenjene pogodbe. Takšno negotovo dejstvo pa je Zakon o obligacijskih razmerjih opredeljeval kot pogoj v 1. odstavku 74. člena. Iz navedenega izhaja, da je bila izpolnitev tožene stranke po pogodbi med pravdnima strankama implicitno vezana na izpolnitev pogoja pridobitve soglasja s strani GRTN.

Po mnenju pritožbenega sodišča je materialnopravno zmotno izhodišče prvostopenjskega sodišča, ko je delno utemeljenost tožbenega zahtevka na vrnitev plačanega pavšala oprlo na določbo 137. člena ZOR, to je na posledice naknadne nemožnosti izpolnitve zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna nobena stranka. Sodišče prve stopnje je nemožnost izpolnitve obravnavalo v smislu pogodbene obveznosti tožene stranke. Pravna podlaga iz 137. člena ZOR je lahko podana samo pod predpostavko, da je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve, ki je bila pred tem sicer mogoča. Gre torej za naknadno nastalo dejansko oviro, ki onemogoča izpolnitev ene stranke. Kadar pa gre za pogojno pogodbeno obveznost, lahko pride le do naknadne nemožnosti uresničitve pogoja, ki pa ima za posledico ničnost pogodbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZOR.

Med strankama ni sporno, da tožeča stranka za obdobje, na katerega se je nanašalo plačilo prvega pavšala (od februarja do junija 2000) ni pridobila potrebnega soglasja GRTN za uvoz električne energije preko slovensko-italijanske meje. Nemožnost izpolnitve na strani tožene stranke je bil torej v neizpolnjenem pogoju, ne pa v naknadni nemožnosti izpolnitve. Glede na pogodbena določila, ki predstavljajo del materialnopravne podlage, so tako zmotna izhodišča tožene stranke v pritožbi, ki se sklicujejo na večje kapacitete prenosnih zmogljivosti tožene stranke, ki bi omogočali izvršitev tranzitne pogodbe. Pogodbeno sklicevanje na kapaciteto prenosa v okviru 300 MW prekomejne prenosne kapacitete, odobrene s strani italijanskih oblastvenih organov, jasno nakazuje na to, da je pogodbeni okvir dopustna prekomejna kapaciteta prenosa in ne morebitna višja prenosna zmogljivost omrežja tožene stranke. Takšen zapis pogodbe sam po sebi nakazuje, da je tudi tožena stranka s pogodbo zasledovala cilj odprodaje svojih prenosnih zmogljivosti do okvira mejne prenosne kapacitete (300 MW), ki jo je določil pristojni italijanski organ. V obdobju, na katerega se nanaša prvi pavšal, se mejna prenosna kapaciteta ni spreminjala.

Navedeni razlogi kažejo na to, da neizpolnjen pogoj ni omogočil izpolnitve pogodbe na strani tožene stranke v obdobju prvega pavšala. V tem okviru je tako potrebno odgovoriti na vprašanje kakšen pomen ima v takšni situaciji pogodbeno dogovorjena obveznost tožeče stranke, da bo pavšalna zneska plačala za kapaciteto do 100 MW neodvisno od odobrene količine prenosa s strani GRTN. Takšno pogodbeno določilo kaže na značaj tvegane pogodbe. Za takšne pogodbe je značilno, da se koristi strank ne dajo vrednotiti ob sami sklenitvi pogodbe (glej Stojan Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, prva knjiga, stran 120). Hkrati pa takšna pogodba lahko pomeni tudi upravičen odstop od načela enake vrednosti dajatev v dvostranskih pogodbah. Tveganje, ki ga je s citiranim pogodbenim določilom prevzela tožeča stranka, kaže na to, da je v svoj pogodbeni rizik prevzela izpolnitev pogoja, od katerega je bil odvisen obseg izpolnitve pogodbe na strani tožene stranke. Dopustnost takšnega pogodbenega določila pa je potrebno obravnavati tudi v luči splošnih načel obligacijskega prava. To pa pomeni, da mora obstajati vsaj neka stopnja verjetnosti, da bo pogodbena stranka, ki je prevzela tveganje, v posledici svoje izpolnitve od nasprotne stranke lahko prejela nasprotno dajatev. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile s strani italijanskega organa (GRTN) uvozna soglasja za uvoz električne energije v letu 2000 izdana 28.12.1999, izhaja, da je v trenutku podpisa pogodbe med pravdnima strankama takšna verjetnost sicer še obstajala. Drugačna situacija pa je nastopila potem, ko so bile uvozne kapacitete s strani italijanskega organa razdeljene. Ob nespremenjenih mejnih prenosnih kapacitetah je to pomenilo, da je tožena stranka svoj pogodbeni interes za prodajo tranzitnih zmogljivosti realizirala preko drugih pogodbenih partnerjev na podlagi sklenjenih pogojnih pogodb, hkrati pa je za tožečo stranko pomenilo, da v času tako določene skupne višine mejnih prenosnih kapacitet (300 MW) ni obstajala možnost, da bi lahko pričakovala nasprotno izpolnitev s strani tožene stranke. V tem smislu je tako pravilno izhodišče, da prevzetega tveganja s strani tožeče stranke ni mogoče razlagati v smislu, da je tožena stranka upravičena obdržati prejeti pavšal z dne 18.2.2000. Drugačna razlaga bi namreč pomenila, da bi tožena stranka v navedenem obdobju prejela pavšalni znesek od tožeče stranke, ne da bi bila dolžna izpolniti svojo obveznost, hkrati pa bi svoj pogodbeni interes (prodaja tranzitnih kapacitet) imela zadovoljen z realizacijo pogodb s tretjimi. Takšnemu naziranju po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče nuditi pravnega varstva, saj bi to pomenilo, da sta pravdni stranki zasledovali drug pogodbeni cilj, kot pa izhaja iz same pogodbe (prodaja tranzitnih kapacitet tožene stranke do okvira s strani italijanskih organov odobrenih 300 MW). Tudi iz izpovedi priče V. T., ki je na strani tožene stranke sodeloval pri sklepanju pogodbe med pravdnima strankama izhaja, da tožeča stranka v prvi polovici leta 2000 ni imela možnosti koriščenja tranzitnih kapacitet tožene stranke (glej izpoved na list. št. 161), kakor tudi, da je bila situacija spremenjena šele po povečanju mejne prenosne kapacitete v septembru 2000. Na tem mestu je potrebno odgovoriti tudi na pritožbeni očitek tožene stranke, da je nedodelitev prekomejnih zmogljivosti tožeči stranki posledica vzroka, ki izhaja iz njene sfere, to je da ni pravočasno vložila vlogo pristojni GRTN. V kolikor bi sledili argumentaciji tožene stranke, da bi tožeča stranka morala pred sklepanjem pogodbe s toženo stranko vložiti ustrezno vlogo, bi to pomenilo, da bi nevložitev take vloge že sama po sebi pomenila nemožnost izpolnitve pogodbe med pravdnima strankama in s tem posledično ničnost pogodbe, saj v času sklenitve ne bi bilo nobene možnosti, da bi bila pogodba realizirana.

Ker v obdobju prve polovice leta 2000 ni obstajala možnost niti delne realizacije izpolnitve tožene stranke, je s tem odpadla pravna podlaga tudi za izpolnitev tožeče stranke v višini plačanega pavšala v znesku 1.377.120,00 EUR dne 18.2.2000. Tožeča stranka tako na podlagi 4. odstavka 210. člena ZOR upravičeno uveljavlja povrnitev plačanega zneska v tolarski protivrednosti v višini 274.846.986,00 SIT. V tem delu se tako izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v 3. točki izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem je toženi stranki naložilo plačilo 274.846.986,00 SIT. Pritožbeno sodišče v tem delu kot materialnopravno zmotno zavrača stališče tožene stranke v pritožbi, da tožeča stranka nima podlage za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka v tolarski protivrednosti, namesto v obliki, v kateri je prejela plačilo od tožeče stranke. Kot je pravilno navedla tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ima vrnitveni denarni zahtevek tožeče stranke v tolarjih podlago v Zakonu o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/1991 in 33/1992).

Glede plačila zamudnih obresti od neupravičene pridobitve je potrebno upoštevati določbo 214. člena ZOR, po katerem je pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva pridobitve samo, če je bil nepošten, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila okoliščina, da tožeča stranka ne bo mogla koristiti komercialnih kapacitet prenosa električne energije na slovensko-italijanski meji, poznana šele z dopisom GRTN z dne 3.3.2000 (A 25), o nepoštenosti na strani tožene stranke ni mogoče govoriti v času prejetega plačila (18.2.2000). To pa izključuje upravičenost obrestnega zahtevka od prejema navedenega plačila, v posledici česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo. Na podlagi pravilne uporabe materialnega prava je sodbo v 3. točki izreka potrdilo v tistem delu v katerem je naloženo plačilo 274.846.986,70 SIT in zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (29.6.2001) do plačila (3. točka izreka te sodbe). Glede višjega obrestnega zahtevka v tem delu pa je izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. alineja 4. točke izreka te sodbe, 4. točka 358. člena ZPP).

Do sedaj obrazloženo kaže na materialnopravno zmotno izhodišče prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je ocenjevalo utemeljenost vrnitvenega zahtevka iz plačanih pavšalov tožeče stranke. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče, kot je bilo obrazloženo, prišlo do zaključka, da je tožeča stranka upravičena do vrnitve plačanega pavšala za prvo polovico leta 2000. V zvezi z morebitnim upravičenjem tožeče stranke do povrnitve tudi plačanega drugega pavšala pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v obrazložitvi izpodbijane sodbe podane takšne pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je prišlo do zaključka, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve plačanega zneska dne 4.8.2000 v protivrednosti 290.149.763,00 SIT. Svojo odločitev je utemeljilo na ugotovitvi, da je tožena stranka prejela drugo plačilo neupravičeno, saj ni bilo izčrpano niti prvo. Kaj je prvostopenjsko sodišče razumelo pod pojmom izčrpanja prvega plačila iz obrazložitve ni mogoče razbrati. Prav tako ni mogoče razumeti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka vse svoje stroške pokrila s prvim pavšalom, katerega se je zavezala plačati ne glede na količino odobrenega prenosa s strani GRTN. Pomanjkanje razlogov za utemeljitev tožbenega zahtevka, kateremu je ugodilo sodišče prve stopnje, pomeni absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Navedeni razveljavitveni razlog pa je posledično pomenil delno ugoditev pritožbi tožeče stranke glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo 274.846.986,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2000 (1. alineja 2. točke izreka te sodbe). Hkrati je bilo potrebno delno ugoditi pritožbi tožene stranke in razveljaviti 3. točko izreka izpodbijane sodbe glede plačila 15.302.776,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2000 do plačila (2. alineja 4. točke izreka te sodbe). V ponovnem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo ponovno razsoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo 290.149.763,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2000 do plačila. V ponovnem sojenju bo potrebno morebitno obveznost vračanja prejetega drugega pavšala preizkušati glede na spremenjeno situacijo, ki je nastala v drugi polovici leta 2000. Za navedeno obdobje se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do različnih trditev pravdnih strank glede podlage za koriščenje kapacitet tožene stranke v obdobju od oktobra do decembra 2000. Tožena stranka se v tem delu sklicuje na izvajanje pogodbe z dne 19.12.1999, medtem ko se tožeča stranka sklicuje na novo pogodbeno podlago. Od navedene presoje bo odvisen odgovor na vprašanje ali je obstajala pravna podlaga za izplačilo drugega pavšala z dne 4.8.2000 oziroma ali je tudi v tem primeru zaradi nemožnosti izpolnitve tožene stranke kasneje odpadla. Pritožbeno sodišče pa se pri tem ne strinja s stališčem tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče enotno obravnavati plačilo obeh pavšalov, saj je iz pogodbenih določil jasno razvidno, da se posamezen dogovorjen pavšalni znesek nanaša na različno časovno obdobje, v posledici česar ni ovir, da sodišče ne bi smelo ločeno obravnavati obstoja podlage za plačilo za posamezno časovno obdobje.

V posledici delne razveljavitve izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo ponovno odločeno v ponovljenem postopku, v katerem bo odločeno tudi o stroških postopka v zvezi s pritožbo (4. odstavek 165. člena ZPP).