Jedro

V postopku odmere obveznosti iz kmetijstva ni mogoče uspešno uveljavljati ugovora neusklajenosti podatkov zemljiškega katastra s stanjem zemljišč v naravi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo AA zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave A z dne 22.12.1999, s katero so mu bile odmerjene obveznosti iz kmetijstva za leto 1999 v skupnem znesku 82.702,00 SIT. Po presoji tožene stranke je odločitev prvostopnega organa pravilna in skladna z določbami 23., 25. in 27. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96, v nadaljevanju: ZDoh). Pritožbeni ugovor, da so (pri)tožniku obveznosti neutemeljeno odmerjene tudi od zakupljenih zemljišč in na podlagi stanja v katastrskem operatu, ki ni usklajen z dejanskim stanjem, pa tožena stranka zavrača z utemeljitvijo, da je tožnik kot zakupnik zemljišč zavezanec za davek od dohodka iz kmetijstva po določbi 23. člena ZDoh, ugotavljanje vrste rabe zemljišč pa ni v pristojnosti davčnega organa, ki davek od dohodka iz kmetijstva odmerja na podlagi uradno pridobljenih podatkov, posredovanih od upravnega organa, pristojnega za geodetske zadeve.

Tožeča stranka po pok. AA odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu, ker meni, da odmera davka iz kmetijske dejavnosti ni realna zaradi neusklajenega stanja vrste rabe zemljišč in stanja v zemljiškoknjižnem operatu. Podatki, ki jih je davčni organ pridobil prav zaradi navedene neusklajenosti niso točni. Verjame, da reševanje te problematike ne sodi v pristojnost davčnega organa, vendar pa je bil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov o problematiki obveščen pravočasno in pozvan h komisijkemu ogledu in uskladitvi stanja, vendar odgovora vse do danes še ni prejela. Sama ne misli nositi neutemeljenih povečanih dajatev. Hkrati opozarja, da se pri določanju obveznosti ali ugotavljanju premoženjskih oziroma dohodkovnih pogojev za pridobitev posameznih pravic izenačuje zakupnika kmetijskih zemljišč z lastnikom kmetijskih zemljišč, ne da bi upoštevali zakupnikovo obveznost za plačilo zakupnine in predlaga, da sodišče sproži postopek za presojo ustavnosti določb ZDoh, ki zakupnike zaradi neupoštevanja zakupnine postavlja v neenak položaj.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonskih določbah, ki jih tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe izčrpno navaja. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev. V postopku odmere obveznosti iz kmetijstva namreč ni mogoče uspešno uveljavljati ugovora neusklajenosti podatkov zemljiškega katastra s stanjem zemljišč v naravi. Postopek ugotavljanja in usklajevanja podatkov o vrsti rabe zemljišč je namreč predpisan v Zakonu o zemljiškem katastru, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, ki je pri odmeri obveznosti iz kmetijstva vezana na uradne podatke zemljiškega katastra (1. odstavek 25. člena ZDoh). Tožeča stranka kot zakupnica zemljišča bo morala navedena vprašanja reševati v razmerju z lastnikom oziroma upravljalcem zakupljenih zemljišč.

Po določbi 25. člena ZDoh je osnova za davek iz kmetijstva katastrski dohodek, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka. Kot pravilno ugotavlja tožeča stranka, zakon ne omogoča zniževanja davčne osnove za stroške zakupa. Katastrski dohodek se skladno z Zakonom o ugotavljanju katastrskega dohodka (Uradni list SRS, št. 23/76, 24/88 in Uradni list RS, št. 110/99) ugotavlja na podlagi povprečnih dohodkov in povprečnih materialnih stroškov pri običajnem načinu gospodarjenja in ne na podlagi dejanskih dohodkov in dejanskih stroškov. S predpisanim načinom ugotavljanja višine katastrskega dohodka pa je uveljavljanje posameznih konkretnih stroškov nezdružljivo in jih iz teh razlogov tudi po presoji sodišča pri odmeri davka iz kmetijstva ni mogoče uspešno uveljavljati. Sodišče zato tudi ni podvomilo v skladnost navedenih zakonskih določb z določbami ustave, kar bi narekovalo predlagano sprožitev postopka pred ustavnim sodiščem.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).