Jedro

Ker je tožnica za vložitev tožbe pred delovnim in socialnim sodiščem po 10 letih od prenehanja delovnega razmerja zamudila vse razumne roke, je njeno pričakovanje ali zahteva očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago in je zato očitno nerazumna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 900/2002-10 z dne 5.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.4.2002, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje, in sicer v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem na 1. in 2. stopnji, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je zadeva očitno nerazumna (1. alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP), zato tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz predloženih spisov namreč izhaja, da je tožnici po lastnih navedbah delovno razmerje prenehalo septembra 1992, pri tem pa ni razvidno, na kakšni podlagi ji je delovno razmerje prenehalo. Ne glede na to pa je imela tožnica v skladu z določbami Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja možnost uveljavljati svoje pravice pri delodajalcu ter pred sodiščem, vendar v za to določenih rokih. Očitno je, da tožnica v letu 1992 niti kasneje v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni ukrepala, zato s tožbo, ki bi jo vložila pri pristojnem delovnem in socialnem sodišču, ne bi mogla uspeti.

Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da se ni pritožila v zakonitih rokih, ker je hudo zbolela. Temu so sledili zdravstveni zapleti, ki so jih povzročili zdravniki, kar dokazuje njen protest in pritožba, poslana varuhu človekovih pravic. Predlaga, da sodišče ugotovi resničnost in verodostojnost njenih tožbenih navedb ter zahteva uvedbo kazenskega pregona zoper "združbo" zaradi desetletnega kriminalnega dejanja.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med drugim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna. Po določbi 2. odstavka 24. člena ZBPP se za očitno nerazumno šteje zadeva tudi, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da tožnica v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki naj bi po njenih navedbah bilo v letu 1992, svojih pravic iz delovnega razmerja ni uveljavljala niti pri delodajalcu, niti pred pristojnim sodiščem, tožnica, tudi po presoji pritožbenega sodišča, s sedaj vloženo tožbo pred delovnim in socialnim sodiščem ne bi uspela, saj je za vložitev takšne tožbe zamudila vse razumne roke. To ji je pravilno pojasnila že tožena stranka, zato pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, tega ne pojasnjuje ponovno.

Ker so roki, določeni v ZTPDR, v katerih lahko delavec uveljavlja varstvo svojih pravic (80. - 84. člen ZTPDR), prekluzivne narave, kar pomeni, da s potekom le-teh določenega procesnega dejanja (vezanega na ta rok) ni več mogoče opraviti, pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, da "se ni pravočasno pritožila" zaradi bolezni ter ostalih zdravstvenih težav.

Tožnica v tem upravnem sporu, ko je predmet presoje zakonitost odločbe tožene stranke o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ne more zahtevati uvedbo kazenskega "pregona", pravilno postopka (zaradi desetletnega kriminalnega delovanja "združbe").

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. Zakona o upravnem sporu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.