Jedro

Po presoji vrhovnega sodišča sodediča ni mogoče postaviti kot skrbnika za posebni primer za zapuščinski postopek, saj bi bili lahko v postopku dedovanja interesi takega skrbnika v nasprotju z interesi osebe pod skrbništvom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.5.2003. S to odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, U 255/2001 z dne 10.12.2002, ob reševanju pritožbe A.A. zoper odločbo Centra za socialno delo ... z dne 12.12.2002, dopolnila navedeno odločbo organa prve stopnje z izrekom, da se dosedanji skrbnik B.B. razreši skrbniških dolžnosti, v ostalem pa je odločbo potrdila ter zavrnila tožnikovo pritožbo. Z navedeno odločbo Centra za socialno delo .... je bil C.C. postavljen za skrbnika za posebni primer D.D. in E.E., ki sta sestra in brat tožnika, da ju zastopa pred okrajnim sodiščem na zapuščinski obravnavi po njihovem pokojnem očetu.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe citira določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki se nanašajo na ureditev skrbništva za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, in določbe o skrbnikih za poseben primer. Ta postopek se začne po uradni dolžnosti, vendar pa ima po stališču sodišča prve stopnje brat osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, lahko položaj stranke tako v upravnem postopku kot tudi v upravnem sporu. Prvostopni organ je po nadaljnjem stališču sodišča pravilno odločil v obravnavani zadevi, saj je upošteval zlasti koristi oseb, ki jim je bila odvzeta poslovna sposobnost, ko je tožnikovi sestri in bratu postavil C.C. za skrbnika za posebni primer za potrebe zapuščinskega postopka, v katerem so sodediči. V svoji pritožbi tožnik meni, da je bila njegova tožba neutemeljeno zavrnjena, in predlaga ugoditev pritožbi. Strinja se sicer z odločitvijo, da se polbrat B.B. razreši skrbništva D.D. in E.E., ne strinja pa se, da se jima postavi za skrbnika C.C. Prejšnji in sedanji skrbnik naj bi sodelovala v nečednih poslih, nagovarjata brata, da ne pomaga pri kmetovanju, imenovani skrbnik ne ureja njunih financ in predlaga, da se sestri in bratu postavi druga skrbnica, kar je že predlagal pri centru za socialno delo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Odgovor na pritožbo je vložila prizadeta stranka v postopku C.C., ki prereka pritožnikove navedbe kot neresnične in predlaga zavrnitev pritožbe.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjuje pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v drugih primerih pa se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je Center za socialno delo ... določil D.D. in E.E., ki jima je odvzeta poslovna sposobnost, primernega skrbnika za poseben primer v osebi C.C. Po določbah 211. do 215. člena ZZZDR center za socialno delo postavi skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil tudi osebi, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost. Po presoji vrhovnega sodišča sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno ugotovila, da je odločitev prvostopnega organa o postavitvi C.C. za skrbnika za zastopanje D.D. in E.E. pred zapuščinskim sodiščem, torej za skrbnika za posebni primer, pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore, ki jih sedaj tožnik ponavlja tudi kot revizijske ugovore. Pri tem vrhovno sodišče ugotavlja, da se revidentovi ugovori nanašajo izključno na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 ne more biti zakoniti razlog za vložitev revizije. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v delu, ki se nanaša na uradni preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava (86. člen ZUS-1). Pri tem je revizijsko sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje določbe ZZZDR v delu, ki se nanašajo na postavitev skrbnika za posebni primer osebi, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, uporabilo pravilno in da torej tudi v tem delu reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi presodilo, da se postopek postavitve skrbnika začne po uradni dolžnosti, da v postopku postavitve skrbnika lahko sodelujejo tudi bližnji sorodniki osebe, ki se jo postavlja pod skrbništvo, lahko se jih vpraša za mnenje o bodočem skrbniku, vendar to mnenje za organ ni obvezno. Po presoji vrhovnega sodišča namreč sodediča ni mogoče postaviti kot skrbnika za posebni primer za zapuščinski postopek, saj bi bili lahko v postopku dedovanja interesi takega skrbnika v nasprotju z interesi osebe pod skrbništvom. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).