Jedro

Izpostavljenost sprevodnika neprijetnim ali nepredvidljivim situacijam zaradi ravnanja potnikov sama po sebi ne zadostuje za opredelitev njegovega dela kot nevarnega. Taka izpostavljenost je značilna za mnoge poklice, ki zajemajo delo s strankami, vendar kljub različnim reakcijam strank sodna praksa ni opredelila takšnega dela za nevarnega. Nevarna stvar oz. dejavnost je le tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večja od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 850.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe prve stopnje dalje do plačila, ter tudi tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo pa je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 93.379,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zoper to sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku ter da mu je tožena stranka dolžna tudi povrniti njegove stroške postopka, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi v celoti ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotila višjega sodišča, nadalje je zmotno zaključilo, da izpostavljenost sprevodnika neprijetnim in nepredvidljivim situacijam zaradi ravnanja potnikov sama po sebi ne zadostuje za opredelitev sprevodniškega dela za nevarnega. Namreč že sam kazenski zakonik opredeljuje železniški promet za posebno vrsto javnega prometa in ker je odgovornost sprevodnika velika, je jasno, da izhaja njegovo delo iz nevarnega dela, ki ga opravlja v imenu in korist tožene stranke in po njenih predpisih, zato je po njegovem mnenju tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki jo sprevodnik pri svojem delu trpi. Poleg tega navaja, da se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z ugotovitvijo, da je šlo le za nesrečo in nepredvidljivost dogodka, ki je sestavni del sprevodniškega dela in da gre zato le za klasično obligacijsko razmerje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, od katerih sta dva navedena v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje. V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo pravno stališče, da delo sprevodnika ni nevarno delo, ali delo s povečano nevarnostjo in da zato ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti in uporabi 2. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da izpostavljenost sprevodnika neprijetnim ali nepredvidljivim situacijam zaradi ravnanja potnikov sama po sebi ne zadostuje za opredelitev njegovega dela kot nevarnega. Namreč taka izpostavljenost je značilna za mnoge poklice, ki zajemajo delo s strankami, vendar s strankami kljub različnim reakcijam strank, sodna praksa ni opredelila takšno delo za nevarno. Namreč nevarna stvar oz. dejavnost je le tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večja od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih. Zato opredelitev dela sprevodnika, da njegovo delo ni nevarno oz. ni delo s povečano nevarnostjo, ne predstavlja zmotno razlago in uporabo materialnopravne določbe 2. odst. 154. čl. ZOR. Pri tem pa poudarja pritožbeno sodišče, da tožena stranka ni tožniku odškodninsko odgovorna niti objektivno niti krivdno, ampak je za njegove poškodbe odškodninsko odgovoren le potnik sam. Sodišče prve stopnje je svojo zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka pravno utemeljeno ter prepričljivo obrazložilo in s takimi pravnimi ter s takimi dejanskimi zaključki tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Tožnik pa v pritožbi ni podal nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku kot sprevodniku na vlaku ni objektivno odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročil potnik, pri opravljanju njegovega dela. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da niso tožnikove pritožbene navedbe utemeljene, pa tudi ne odločilnega pomena, za zakonito izdajo te sodne odločbe. Glede na navedeno ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/1/94).