Jedro

Pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 je bila sklenjena za delovno mesto vodja servisa D. V spornem obdobju tožnik ni opravljal dela tega delovnega mesta, kar pa ne pomeni, kot zmotno meni toženka v pritožbi, da ni upravičen do plače, kot je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena.

Sodišče prve stopnje je pretežni del dokaznega postopka namenilo ugotavljanju, ali je tožnik opravljal delo delovnega mesta vodja servisa E. (trditev tožnika) ali servisni sprejemnik (trditev toženke). To samo po sebi ni bistveno dejstvo v tem sporu, saj odrejanje drugega dela, ali dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je po pogodbi o zaposlitvi, in izplačevanje nižje plače še ne pomeni, da s tem soglaša, in še manj, da je plača zakonito znižana. Enako soglasja ne pomeni dejstvo, da delavec ne oporeka znižani plači oziroma v zvezi s tem ne uveljavlja varstva pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača (I) odpravnino v višini 3.934,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2017 do plačila, (II) odškodnino za čas odpovednega roka v višini 3.557,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2017 do plačila, (III) odškodnino zaradi neizrabe letnega dopusta v višini 1.066,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2017 do plačila, (IV) posamezne zneske iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje od septembra 2012 do decembra 2016, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila in (V) pravdne stroške v višini 10.733,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni podal soglasja k spremembi delovnega mesta in plače. Svoje odločitve ni obrazložilo. Podani sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 8. člena ZPP. Ni utemeljilo, na podlagi katerih dokazov je štelo, da tožnik soglasja k spremembi plače ni podal. V obrazložitvi sodbe je le povzelo navedbe in izpovedi strank ter izpovedi prič. Nejasno je, zakaj ni sledilo izpovedim A. A., B. B. in C. C., da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena, in A. A., da tožnik ni bil žrtev diskriminacije ali trpinčenja. Njegovi izpovedi je verjelo le glede opravljanja dela na delovnem mestu servisni sprejemnik. Zakaj je izpovedi delno sledilo in delno ne, iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Toženki je odvzeta pravica do izjave. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik podal soglasje k spremembi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da ni opravljal dela delovnega mesta vodja prodaje D. in da se je zavedal, da mu toženka izplačuje nižjo plačo, čemur ni oporekal. Te ugotovitve vodijo do zaključka, da je z nižjo plačo soglašal, četudi ne pisno. Nobenega razloga ni, da bi prejemal višjo plačo, kot so jo ostali delavci na delovnem mestu servisni sprejemnik. Soglašal je z opravljanjem dela na drugem delovnem mestu, ki je manj zahtevno, torej je soglašal tudi z nižjo plačo. Iz tega razloga znižanju plače ni oporekal. Glede na takratno prakso pri toženki, o kateri so izpovedali A. A., B. B. in C. C., je kljub izostanku pisne oblike jasno, da je bila pogodba o zaposlitvi spremenjena, ta sprememba pa realizirana. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da bi bil tožnik kljub dejstvu opravljanja dela na delovnem mestu servisni sprejemnik upravičen do plače po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2007 za delovno mesto vodja prodaje D., ki niti ni več obstajalo. Soglašal je z opravljanjem dela na manj zahtevnem delovnem mestu, posledica česar je nižja plača. V zvezi s pogodbo o zaposlitvi se uporabljalo splošna pravila civilnega prava, tudi načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev. Ne drži, da bi direktor toženke tožniku obljubil nespremenjeno plačo. Če bi tožnik menil, da je upravičen do plače v neznižani višini, bi moral zahtevati, da mu toženka zagotavlja bolj zahtevno delo. A. A. je izrecno izpovedal, da se je pred vsako spremembo s tožnikom pogovoril in dosegel soglasje. Tožnik je edinkrat ugovarjal z elektronskim sporočilom v letu 2012. Šele drugo znižanje plače je štel za nepravilno; ugovarjal je, ko se mu je plača znižala s 1.850,00 EUR. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Neživljenjsko je, da bi sicer več let opravljal drugo delo, kot je delo delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi. Sprememba pogodbe o zaposlitvi velja, četudi ni sklenjena v pisni obliki. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno utemeljilo. V obrazložitvi sodbe se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke.

5. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti zahtevka odločilo četrtič. Z zahtevkom je tožnik uveljavljal pravice na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca (tretji odstavek 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; odpravnina, odškodnina za čas odpovednega razloga; posredno tudi odškodnina zaradi neizrabe letnega dopusta), podano iz razlogov, določenih v 3. (izplačevanje bistveno zmanjšane plače) in 8. alineji (trpinčenje, poniževanje in ignoriranje na delovnem mestu) prvega odstavka 111. člena ZDR- 1, in prikrajšanji pri plači do plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 (osnovna plača v višini 2.090,00 EUR). Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo (vključno v delu, ki se nanaša na prikrajšanje pri plači), pri čemer je štelo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena iz razloga, določenega v 3., ne pa 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Glede na navedeno, ker za odločitev niso bistvene, se pritožbeno sodišče do navedb toženke, ki se nanašajo na trpinčenje (in diskriminacijo), ne opredeljuje.

6. Pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 je bila sklenjena za delovno mesto vodja servisa D. V spornem obdobju tožnik ni opravljal dela tega delovnega mesta, kar pa ne pomeni, kot zmotno meni toženka v pritožbi, da ni upravičen do plače, kot je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena. Toženka je bila tožniku dolžna zagotoviti delo, za katero sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 43. člena ZDR-1). V primeru spremembe je bila ona tista, ki je bila dolžna poskrbeti, da se sklene nova (pisna) pogodba o zaposlitvi. Namen zahteve po obličnosti je varstvo delavca.

7. Sodišče prve stopnje je pretežni del dokaznega postopka namenilo ugotavljanju, ali je tožnik opravljal delo delovnega mesta vodja servisa E. (trditev tožnika) ali servisni sprejemnik (trditev toženke). To samo po sebi ni bistveno dejstvo v tem sporu, saj odrejanje drugega dela, ali dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je po pogodbi o zaposlitvi, in izplačevanje nižje plače še ne pomeni, da s tem soglaša, in še manj, da je plača zakonito znižana. Enako soglasja ne pomeni dejstvo, da delavec ne oporeka znižani plači oziroma v zvezi s tem ne uveljavlja varstva pravic. Za uveljavljanje prikrajšanja iz tega naslova je sodno varstvo dopustno neposredno (četrti odstavek 200. člena ZDR-1), rok za vložitev tožbe ni predpisan.

8. Sodišče prve stopnje je predloženo listino – elektronsko sporočilo z dne 20. 4. 2012 – upoštevalo pri odločanju; do njene vsebine se je opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in sicer je pravilno razlogovalo, da dokazuje, da je tožnik ugovarjal znižanju plače, da torej z nižjo plačo ni soglašal. Dejstva, da ni ugovarjal prej in po tem (ponovno), ni razumeti kot soglasja, za kar si neutemeljeno prizadeva toženka v pritožbi.

9. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na načelo enake vrednosti dajatev, urejeno v 8. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki ni neposredno uporabno, kot izrecno izhaja iz drugega odstavka tega člena OZ.

10. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da nova pisna pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena. Toženka je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala (in dokazovala), kar ponavlja v pritožbi, da je do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (oziroma dogovora o nižji plači) prišlo, po eni strani ustno, po drugi strani s konkludentnimi ravnanji (soglasje volj ne more biti hkrati izraženo ustno in s konkludentnimi ravnanji; izjava volje za sklenitev pogodbe – prvi odstavek 18. člena OZ). Dokazno breme je bilo na njeni strani (ne na tožniku, da bi dokazoval negativno dejstvo, da do soglasja ni prišlo).

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki soglasja volj (dogovora, nove pogodbe o zaposlitvi) za nižjo plačo, kot je bila po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007, ni ugotovilo. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita, da dejstev ni ugotavljalo na način, kot ga določa 8. člen ZPP, ter izpostavlja izpovedi A. A., B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje je njihove izpovedi v bistvenih delih povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pri čemer ne drži, kot navaja toženka v pritožbi, da bi potrdili, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena. Neutemeljeno se sklicuje na prakso, ki je veljala pri njej in o kateri je izpovedal C. C., da sta stranki delovnega razmerja podpisali le prvo pogodbo o zaposlitvi, ki je bila podlaga vključitvi v socialna zavarovanja, kasnejših pa ne, saj to ne pomeni (niti indično), da so bile kasnejše pogodbe o zaposlitvi sklenjene (prej nasprotno; pogodbe o zaposlitvi so bile pripravljene, pa jih tožnik ni podpisal, iz česar bi izhajalo, da z njimi ni soglašal).

12. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je A. A., zakoniti zastopnik toženke, izpovedal, da sta se s tožnikom dogovorila, da bo delo opravljal na drugem delovnem mestu, kot je bilo po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007, in da se je njegova plača prilagodila sistemizaciji (kar ne pomeni soglasja k spremembi plače, dodaja pritožbeno sodišče), da so se vsakokrat, ko se je spremenilo delovno mesto, pogovorili o pogojih dela in stimulaciji, pokazana mu je bila plačilna lista (kar prav tako ne pomeni soglasja) in da mu je bila predočena plača, ko je začel opravljati delo na delovnem mestu servisni sprejemnik, in je s spremembo soglašal (soglasje glede delovnega mesta še ne pomeni soglasja za spremembo plače).

13. Priči B. B., takratni direktor poprodaje in tožnikov nadrejeni, ter C. C., ki je bil pri toženki zadolžen za pripravo pogodb, o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi (dogovora o nižji plači) nista potrdila; B. B. je na vprašanje, ali je tožnik soglašal z nižjo plačo, odgovoril nikalno, glede pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto servisni sprejemnik je izpovedal, da je sam kriv, da s strani tožnika ni bila podpisana; C. C. je izpovedal, da je pripravil več pogodb o zaposlitvi za tožnika (ki niso bile podpisane), plače so bile po pogodbi o zaposlitvi oziroma jih je računovodkinja obračunala, pri čemer je vprašala predsednika uprave (A. A.) in je rekel: „dajmo tako plačo.“

14. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki soglasja za nižjo plačo ni ugotovilo; toženka ga ni dokazala; to ni bilo podano niti ustno niti s konkludentnimi ravnanji (zgolj iz razloga, ker je tožnik opravljal delo, kot mu je bilo odrejeno). Po 8. alineji 31. člena ZDR-1 je določilo o znesku osnovne plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih, obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec v pogodbeno določeno plačo ne more enostransko posegati (tretji odstavek 49. člena ZDR-1; sprememba oziroma nova pogodba velja, če na to pristane nasprotna stranka) niti z odrejanjem manj zahtevnega dela ne more povzročiti situacije, v kateri bi bil delavec upravičen do nižje plače. 15. Sodišče prve stopnje je ob izostanku dogovora o nižji plači (nesklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi) utemeljeno razsodilo, da je tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači do plače, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007, utemeljen; prav tako utemeljeno je štelo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca.

16. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).