Jedro

Od stranke, zlasti če gre za prava neveščo osebe, se ne more zahtevati, da preverja, ali je pravni pouk v sodni odločbi pravilen, oziroma ali jo morebiti sodišče glede tega zavaja. Zato se mora v takem primeru upoštevati rok iz pravnega pouka, če je le ta daljši od zakonskega roka.

Sodišče druge stopnje ne sme dejstev, ki so začetni členi v postopku dokazovanja, na podlagi lastne presoje ugotoviti drugače (kot jih je sodišče prve stopnje) in na taki podlagi v nadaljnjih fazah sklepanja ugotavljati odločilna in pomembna dejstva.

Izrek

Sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lenartu je obdolženega D.R. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Oškodovanca D.H. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, o stroških pa odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo proračun.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega D.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 133. člena KZ in mu na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 133. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca D.H. je s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 6.259,39 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 235,65 EUR in povprečnino 400 EUR.

Zoper to sodbo se pritožuje D.R., ne da bi navedel iz katerega razloga. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi podrobno analizira izvedene dokaze in podaja svoje mnenje glede njihove verodostojnosti ter zaključuje, da je sodišče druge stopnje kljub številnim dokazom, ki govorijo v prid oprostilni sodbi, s sklicevanjem na razhajajoče se izpovedbe obremenilnih prič M.R., M.V. in oškodovanega D.H., zmotno ugotovilo, da mu je kaznivo dejanje dokazano. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, ali pa sodbo Višjega sodišča razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka v predlogu, podanem na podlagi drugega odstavka 377. člena ZKP, navaja, da je sodišče druge stopnje vse dokaze, izvedene v postopku na prvi stopnji, ponovno ocenilo ter pritrdilo pritožbi okrožne državne tožilke, da je prav obdolženec oškodovancu povzročil lahko telesno poškodbo. V obrazložitvi je logično povzelo izpovedbe prič in druge izvedene dokaze ter se opredelilo tudi različnih izpovedb posameznih prič. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ob reševanju obdolženčeve pritožbe je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo po uradni dolžnosti.

Pred odločanjem o pritožbi je Vrhovno sodišče moralo odgovoriti na vprašanje ali je pritožba pravočasna. Sodišče druge stopnje je v pravnem pouku zapisalo, da je zoper sodbo v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 398. člena ZKP dovoljena pritožbo na Vrhovno sodišče v roku petnajstih dni. Tak rok za pritožbo je napačen, saj gre za kaznivo dejanje, ki se obravnava v skrajšanem postopku, zato velja pritožbeni rok osmih dni iz tretjega odstavka 443. člena ZKP. Obdolženec je pritožbo sodišča druge stopnje prejel dne 24.8.2007, pritožbo pa je vložil dne 4.9.2007. Glede na to, da se dan, ko je opravljena vročitev ne šteje v rok, temveč se za začetek roka vzame prvi naslednji dan (drugi odstavek 88. člena ZKP) se je rok iztekel na dan sobote dne 1.9.2007. V takem primeru se po četrtem odstavku 88. člena ZKP rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika, v konkretnem primeru je bilo to 3.9.2007, obdolženec pa se je pritožil šele naslednjega dne. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se od stranke, zlasti če gre za prava neveščo osebe, ne more zahtevati, da preverja ali je pravni pouk v sodni odločbi pravilen, oziroma ali jo morebiti sodišče glede tega zavaja. Zato se mora v takem primeru upoštevati rok iz pravnega pouka, če je le ta daljši od zakonskega roka, oziroma zakonski rok, če je ta daljši od zapisanega v pravnem pouku (Horvat, Š, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 257). Zato Vrhovno sodišče obdolženčeve pritožbe ni zavrglo, ampak jo je sprejelo v odločanje.

Višje sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna le drugačna presoja že ugotovljenih dejstev v prvostopenjski sodbi, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, in je zato na podlagi petega odstavka 392. v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo izpodbijano sodbo. Iz take formulacije izhaja, da višje sodišče sprejema dejstva, tako kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, le da na podlagi njihove presoje ugotavlja drugačno dejansko stanje. Iz nadaljnje obrazložitve pa je razvidno, da pritožbeno sodišče druge stopnje ni izhajalo iz dejstev, ugotovljenih v prvostopenjski sodbi, temveč je dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev, dognalo kar samo, tako da je dokaze ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče verjelo obdolžencu, pričam N.S., S.R. in M.L. ter dokazno presojo argumentirano utemeljilo, navedlo pa tudi, da bi brcanje oškodovanca s trdim obuvalom (posebej s težkimi čevlji "bulerji") tudi pri udarcih manjše intenzitete moči pri oškodovancu moralo zapustiti zunanje znake poškodb, vsaj v obliki manjših udarnin, oteklin in modric in da po stališču izvedenca medicinske stroke dr. G.K. najverjetneje takih poškodb oškodovanec ni dobil na način kot ga je opisal oškodovanec ter priči M.R. in M.V. Analiziralo je tudi razhajanja v izpovedbah navedenih prič, ki so obdolženca obremenjevale, navedlo razloge zakaj jih ocenjuje za neprepričljive ter nato obdolženca v dvomu obtožbe oprostilo. Sodišče druge stopnje pa je, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, tudi v nasprotju z načelom neposrednosti, na podlagi dokazne presoje izpovedb D.H., M.R. in M.V., pri čemer je pričevanje prvega ocenjevalo tudi po psihološki plati, s sklicevanjem na ugotovitev izvedenca medicinske stroke o možnem in verjetnem načinu nastanka oškodovančeve poškodbe, ugotovilo popolnoma drugačno dejansko stanje. S tem pa je prišlo do nasprotja med razlogi drugostopenjske sodbe, ki uvodoma navaja, da sprejema dejstva ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v nasprotju s tem ta dejstva ugotavlja drugače. Dokazi se od dejstev razlikujejo samo po funkciji (instrumentalno) ne pa tudi fenomenološko. So samo sredstvo spoznave (factum probans) dejstva pa so predmet spoznave. Glede na to, da je to razlikovanje samo funkcionalno, je zato mogoče razumeti, da se v procesu dokazana dejstva lahko spremenijo v dokaz in so zato lahko podlaga za ugotavljanje nekega nadaljnjega dejstva. Na poznavanju teh zakonitosti dokazovanja temelji tudi določba petega odstavka 392. člena ZKP. Ni si pa mogoče te določbe razlagati tako, da sme sodišče druge stopnje tudi dejstva, ki so začetni členi v postopku dokazovanja, na podlagi lastne presoje ugotoviti drugače, in na taki podlagi v nadaljnjih fazah sklepanja ugotavljati odločilna in pomembna dejstva. Zaradi napačne pravne razlage tega instituta je sodišče druge v razlogih sodbe zašlo v nasprotja, ki pomenijo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave.

Po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ki se drugem odstavku 398. člena ZKP uporablja tudi glede odločanja Vrhovnega sodišča, saj iz senata o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, pritožbeno sodišče mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti tudi ali je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče druge stopnje storilo navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je ob reševanju obdolženčeve pritožbe sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 391. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.