Jedro

Dokazni predlog se je po presoji Vrhovnega sodišča nanašal na dokazovanje odsotnosti specifičnega izvršitvenega načina in enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja. Predlog je bil v tem smislu pravno relevanten. Po drugi strani je bil dokazni predlog nepotreben, saj se je nanašal na dokazovanje (ne)obstoja dejstva, ki je bilo že dokazano z ostalimi izvedenimi dokazi, ki so bili za sodišče prepričljivi do te mere, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokazne ocene o obstoju odločilnega dejstva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 12. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 v zvezi s 63. in 65. členom KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je na podlagi tretjega odstavka 191. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je izreklo ukrep varstvenega nadzorstva za čas enega leta od pravnomočnosti sodbe, v okviru katerega mu je odredilo več navodil in sicer prepoved približevanja oškodovanki, prepoved približevanja naslovu, kjer oškodovanka stanuje, in naslovu, kjer je oškodovanka zaposlena, ter obiskovanje ustrezne psihološke posvetovalnice – programa v Društvu za nenasilno komunikacijo. Oškodovanko je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, plačati sodno takso in povrniti potrebne izdatke oškodovanke. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 4. 2022 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 168,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter zaradi kršitve ustavno zajamčenih pravic in procesnih jamstev iz 14. člena, 22. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija). Obsojenec Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, v celoti razveljavi odločbo višjega sodišča in sodišča prve stopnje, zadevo vrne v „novo odločitev in sojenje“ sodišču prve stopnje ter „izreče, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, potrebni izdatki oškodovanke ter nagrada in potrebni izdatki njenega pooblaščenca proračun“.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevo zavrne, saj z zavrnitvijo dokaznega predloga niso bile prekršene pravice obrambe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu, ki je podal izjavo, v kateri je ponovil svoja stališča iz zahteve za varstvo zakonitosti in izrazil nestrinjanje z oceno vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini uveljavlja predvsem kršitev pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je zavrnilo dokazni predlog zagovornika za postavitev izvedenca medicinske stroke oziroma zaslišanje zdravnika, ki je pregledal oškodovanko. Z istim ravnanjem naj bi sodišče prekršilo tudi načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do poštenega postopka iz 6. člena Konvencije, česar pa vložnik podrobneje ne obrazloži in po takšnih navedbah z zahtevo za varstvo zakonitosti ni bilo preizkušeno.

6. Prav tako niso bile preizkušene vložnikove navedbe o tem, da je zdravnik zaznal zgolj tisto, kar mu je ob pregledu povedala oškodovanka, in da nobena izmed prič ni neposredno zaznala nasilja obsojenca nad oškodovanko, saj s temi navedbami vložnik ponuja lastno oceno verodostojnosti izvedenih dokazov in tako po vsebini uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Glede na vložnikove navedbe Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo in sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le dokaze, ki so pravno relevantni. Materialnopravno relevantni so tisti dokazi, ki bi lahko vplivali na presojo sodišča o obstoju zakonskih znakov ali elementov kaznivega dejanja. Obramba mora v dokaznem predlogu določno navesti, katero dejstvo naj se ugotavlja s predlaganim dokazom in iz katerih okoliščin izhaja, da bo s predlaganim dokazom mogoče sklepati o obstoju tega dejstva. Prav tako mora obramba v dokaznem predlogu s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljiti pravno relevantnost dokaza. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen, če je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan ali izključen z drugimi izvedenimi dokazi in torej izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokaznih zaključkov sodišča. Dolžnost sodišča je, da dokazni predlog pretehta in svojo oceno o njegovi očitni neuspešnosti argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša tudi predlagani dokaz (odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009 in I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021).

8. Pri presoji kršitve procesnega jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave je odločilna vsebina dokaznega predloga, o katerem sta odločali nižji sodišči. Obdolženčev zagovornik je pred sodiščem prve stopnje navedel, da je predlagani dokaz namenjen preverjanju, ali je mogoče nekoga vleči za lase 25 metrov, ne da bi ob tem nastala objektivno zaznavna poškodba. Po njegovi oceni je namreč ravno s tem, da je obsojenec oškodovanko vlekel za lase, najbolj očitno konkretiziran zakonski znak podrejenega položaja.

9. Zagovornik je dokazni predlog podal z namenom preverjanja teze, da je obsojenec oškodovanko vlekel za lase in ji s tem povzročil palpatorno občutljivost skalpa. Dokazni predlog se je posledično po vsebini implicitno nanašal na dokazovanje nasprotne teze, da bi se moralo takšno vlečenje za lase odraziti v navzven zaznavnih poškodbah in da obsojenec torej oškodovanke ni vlekel za lase in je ni spravljal v podrejeni položaj.1

10. Dokazni predlog se je torej po presoji Vrhovnega sodišča nanašal na dokazovanje odsotnosti specifičnega izvršitvenega načina in enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja. Predlog je bil v tem smislu pravno relevanten, pri čemer pa Vrhovno sodišče poudarja, da je bil dokazni predlog podan zgolj v zvezi z enim izmed več očitanih izvršitvenih ravnanj, zakonski znak podrejenega položaja pa je bil v zadostni meri konkretiziran že z očitkom, da je obsojenec oškodovanki grozil, da jo bo porezal z nožem ter jo polil z bencinom in zažgal skupaj z vozilom. Po drugi strani je bil dokazni predlog nepotreben, saj se je nanašal na dokazovanje (ne)obstoja dejstva, ki je bilo že dokazano z ostalimi izvedenimi dokazi, ki so bili za sodišče prepričljivi do te mere, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokazne ocene o obstoju odločilnega dejstva.

11. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga argumentirano umestilo v celovito dokazno oceno, v okviru katere je obrazložilo, da je na podlagi izvida zdravnika, ki je po dogodku pregledal oškodovanko in objektivno ugotovil njeno fizično stanje, ter na podlagi oškodovankine izpovedbe, ki jo je ocenilo za verodostojno, prepričano, da je oškodovankina palpatorna občutljivost objektivna posledica tega, da je obsojenec oškodovanko vlekel za lase (točki 4 in 5 obrazložitve sodbe z dne 3. 12. 2021). Izpostavilo je, da ima glede na splošno znana izkustvena dejstva nekaj časa trajajoče vlečenje za lase prav takšne posledice, kot izhajajo iz oškodovankine izpovedbe in zdravniškega izvida, in torej posebno strokovno znanje medicinske stroke v tej zvezi ni potrebno.

12. Sodišče druge stopnje je povzetim razlogom sodišča prve stopnje v celoti pritrdilo in pojasnilo, da zavrnitev izvedbe dokaza, ki je predlagan zaradi dokazovanja že dokazanega dejstva, ne pomeni kršitve obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist. Na pritožbene navedbe je odgovorilo, da v obravnavani zadevi ni šlo zgolj za vlečenje za lase, pač pa je obsojenec zadnjih petnajst metrov oškodovanko potiskal pred seboj. Obrazložilo je še, da je obsojenec oškodovanko vlekel za čop in ne za posamezne lase, kar dodatno pojasnjuje zaznano poškodbo v obsegu, kot jo je istega dne ugotovil zdravnik (točki 6 in 7 obrazložitve sodbe z dne 20. 4. 2022).

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene, ki ji je sodišče druge stopnje v celoti pritrdilo, argumentirano obrazložilo, zakaj na podlagi izvedenih dokazov in splošnih izkustvenih pravil odločilno dejstvo šteje za dokazano in zakaj predlagani dokaz njegove dokazne ocene ne bi mogel spremeniti. Iz razlogov pravnomočne sodbe ni mogoče razbrati, da bi se sodišči glede odločilnih dejstev znašli v kakršnem koli dvomu, ki bi zahteval izvedbo predlaganega dokaza. Vložnik neutemeljeno zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pri njegovem dokaznem predlogu neupravičeno pričakovali specifikacijo poškodbe, ki naj bi jo obsojenec z vlečenjem za lase prizadejal oškodovanki. Sodišči sta namreč na podlagi navedene ustrezne dokazne podlage sprejeli zaključek, da je obsojenkina palpatorna občutljivost skalpa posledica obsojenčevega vlečenja za lase, ob tem pa je sodišče prve stopnje zgolj dodalo, da si ne predstavlja, kakšna drugačna poškodba naj bi sploh nastala, in da tega s potrebno stopnjo verjetnosti ni izkazal niti obsojenčev zagovornik.

14. S tem, ko je sodišče dokazni predlog zavrnilo z vsebinskimi razlogi in se pri tem oprlo na predhodni uspeh dokazovanja, ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zato je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

16. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso. Vrhovno sodišče je sodno takso na podlagi tarifnih številk 7112, 71113 in 7152 taksne tarife po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) ob upoštevanju pravnomočno izrečene sankcije, zahtevnosti zadeve in premoženjskih razmer obsojenca odmerilo na 300 EUR.

17. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno 1 Prim. navedbe v pritožbi z dne 6. 2. 2022 in v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 17. 8. 2022: „ [...] če bi izvedenec medicinske stroke podal mnenje, da to ni možno, bo to jasno pomenilo, da B. B. ni resnično izpovedala o dogodku in bi posledično morala biti zoper obdolženca izrečena oprostilna sodba.“