Jedro

Ni sporno, da nobena stranka ni predlagala razpisa naroka, zato je sodišče prve stopnje lahko izdalo sodbo brez da bi opravilo narok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 253,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 217,43 EUR od 13. 5. 2014 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi sklepa o izvršbi tožencu dalje do plačila (I). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 35,76 EUR od 13. 5. 2014 do 16. 11. 2018, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II); tožencu je še naložilo, da je dolžan v roku petnajstih dni plačati tožniku 159,33 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper I. in III. točko sodbe iz pritožbenih razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni opravilo glavne obravnave. Sodišče bi moralo toženca zaslišati, ker bi le na ta način lahko ugotovilo materialno resnico. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni imel pooblaščenca, zato bi sodišče moralo izvesti ustni postopek z zaslišanjem strank. Sodišče je ravnalo v nasprotju z institutom materialnoprocesnega vodstva, ki se uporablja tudi v sporih majhne vrednosti. Sodišče toženca ni opozorilo na njegove pravice. Nepravilna je tudi odločitev v stroškovnem delu, ker sodišče tožniku ni priznalo dela zamudnih obresti, kar predstavlja 5,1% glede na vrednost spornega predmeta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, zato gre za spor majhne vrednosti (443. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa tudi storilo nobene bistvene kršitve pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, kakor tudi ne kršitev, na katere opozarja pritožba.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 454. člena ZPP v zadevi odločilo na podlagi listin in ne da bi razpisalo narok. Drugi odstavek 454. člena ZPP določa, če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih listinskih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, sodišče brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Ni sporno, da nobena stranka ni predlagala razpisa naroka, zato je sodišče prve stopnje lahko izdalo sodbo brez da bi opravilo narok.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje opustilo dolžno materialnoprocesno vodstvo. Posebno (dodatno) materialnoprocesno vodstvo sodišča prve stopnje ni bilo potrebno, ker je sodišče prve stopnje toženca pisno opozorilo na procesnopravne posledice iz drugega odstavka 452. člena ZPP.1

7. Tožnik je v celoti uspel z glavnico, le v sorazmerno majhnem delu ni uspel z obrestnim zahtevkom.2 V zvezi z zavrnilnim delom zahtevka tudi niso nastali posebni oziroma dodatni stroški. Že iz teh razlogov so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bilo le glede na vrednost spornega premeta zavrnjen zahtevek v višini 5,1% , kar je 12,97 EUR, ob upoštevanju obračunanih in neplačanih obresti pa je ta znesek še nižji.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bila zavrnjena tudi njegova zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben.

1 Glej poziv sodišča prve stopnje z dne 22. 3. 2019 (l. št. 76 – 77). 2 Podrobneje glej II. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje.