Jedro

Sodišče prve stopnje je zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj si je prihajalo v nasprotja, nekateri zaključki pa nimajo podlage v izvedenih dokazih in podatkih spisa. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti na podlagi pooblastila iz 354. člena ZPP. Glede na naravo kršitev prvostopenjskega sodišča teh namreč ne more samo odpraviti; ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, kar pa bi moralo, da bi lahko odpravilo obrazložene pomanjkljivosti sodbe. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva - pritožbe (25. člena URS).

Odškodnina iz tega naslova ob zgolj začasnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti oškodovancu praviloma ne gre. Se pa denarno zadoščenje za to obliko škode dosoja v okviru odškodnine za telesne bolečine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine prvotožeči stranki v višini 1.606,58 EUR (385.000,00 SIT) s pripadki iz naslova materialne in nematerialne škode, drugotožeči stranki pa v višini 3.455,18 EUR (828.000,00 SIT) s pripadki iz naslova povračila materialne škode ter tožeči stranki naložilo v plačilo 163,89 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude s pripadki.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da ne sledi dopolnitvi izvedenskega mnenja dr. K., ker da je do ugotovitev v dopolnitvi prišel le na podlagi navedb oškodovanke, je zmoten. Iz dokazov v spisu izhajajo drugačna dejstva kot iz sodbe, namreč, da je po detaljnem pregledu mnenja in medicinske dokumentacije dopolnil svoje ugotovitve in da je ravnal po svojih izkušnjah, po diagnozah ter na osnovi tega, kar mu je povedala oškodovanka (15. točka 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pri dosoji odškodnine iz naslova strahu je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj je bil tožničin primarni strah zelo močan, intenziven in nenaden in bi ji šla višja odškodnina. Protispisne in nerazumljive so ugotovitve sodišča, da tožničino začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni bilo take stopnje intenzitete, da bi opravičevalo dosojo odškodnine iz tega naslova. Izvedenec in posledično sodišče, ki mu je nekritično sledilo, sta si namreč prišla sama s seboj v nasprotje, saj je izvedenec ugotovil, da tožnica še vedno trpi bolečine v križu. Tožnica je izpovedala, da se je kvaliteta njenega življenja spremenila, delo opravlja s povečanimi napori. Tudi izvid nevrologa z dne 26.9.2002 potrjuje bolečine tožnice v lumbalni hrbtenici pri sedenju. Torej je tudi dejansko stanje v zvezi z zahtevano odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ostalo nepopolno ugotovljeno. Nenazadnje sodišče samo ugotavlja, da je bila prehodno, za štiri mesece, zmanjšana življenjska aktivnost tožnice. Zato bi ji moralo dosoditi tudi odškodnino iz tega naslova. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za prvo tožnico iz naslova materialne škode, saj je pojasnila, da jo je k specialistu nevrologu zaradi bolečin v križu napotil lečeči zdravnik ter da je obiskala 20 fizikalnih terapij. Slednje žal ni izkazano z vpisi v kartonček in bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati razloge za pomanjkljiv vpis v kartonček. Tudi ugotovitve sodbe v zvezi z zavrnitvijo zahtevka drugega tožnika so napačne in protispisne. Tožnica je podala trditve in predlagala ustrezne dokaze, s katerimi je dokazovala, da je v posledici obravnavanega škodnega dogodka nastala škoda tudi drugotožeči stranki ter višino te škode. Zatrjevana dejstva je dokazovala s predložitvijo računa L.J., pogodbami, zaslišanjem priče L.J. in predlogom za postavitev izvedenca ekonomske stroke ter je nasprotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča napačna.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje stališčem prvega sodišča in argumentom sodbe ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v izvedenskem mnenju dr. K. dejansko prisotna nasprotja, na katera je opozarjala tekom postopka tožeča stranka. Ta je izvedenec v dopolnitvi mnenja sicer (deloma) odpravil, vendar pa se višje sodišče pridružuje mnenju tožene stranke, da pojasnilo izvedenca, zakaj je mnenje tako spremenil, ni zadovoljivo in sprejemljivo. Mnenje o posledicah poškodbe, ki jo je utrpela prva tožnica v škodnem dogodku, je izvedenec radikalno spremenil. Obdobje, ko naj bi tožnica trpela bolečine, je očitno prilagodil svojim predhodnim ugotovitvam glede nezmožnosti za delo. Najprej je menil, da je tožnica skupaj trpela bolečine srednje in lahke intenzitete 40 dni, po spremembi mnenja pa, da so bile prisotne bolečine od težke do lahke intenzitete kar 97 dni. Ker je izvedenec mnenje spremenil ob istem stanju, ne da bi nastopila neka objektivna okoliščina, ki bi navedla na spremembo mnenja, se je izkazal za nekonsistentnega. Zato bi moralo prvo sodišče, glede na to, da je tak dokazni predlog bil podan, angažirati novega izvedenca. Ker pa ni ravnalo tako, pač pa sledilo prvotnemu mnenju izvedenca, torej mnenju, v katerem so bila prisotna nasprotja, je tudi samo prišlo v nasprotja pri zaključkih o trajanju in stopnji telesnih bolečin, v primerjavi z obdobjem jemanja protibolečinskih tablet in obdobjem nezmožnosti oziroma delne nezmožnosti za delo oziroma obdobjem prehodno zmanjšane življenjske aktivnosti tožnice zaradi bolečin. Sledilo je namreč izvedencu, da so bolečine skupaj trajale 40 dni, hkrati pa, da je protibolečinske tablete jemala tri mesece, štiri mesece pa je zaradi bolečin bila omejena v svojih življenjskih aktivnostih. Podana je kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Razen tega so razlogi sodbe o tem, zakaj sodišče ni sledilo dopolnitvi izvedenskega mnenja, v nasprotju z izpovedbo izvedenca (kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, na katero utemeljeno opozarja pritožba). Izvedenec je namreč izpovedal, da je pri spremembi ravnal po svojih izkušnjah, po diagnozi ter na osnovi tistega, kar mu je povedala prva tožnica, kateri je verjel; ne pa, da je do ugotovitev prišel samo na podlagi navedb oškodovanke. V nasprotju z izpovedbo prve tožnice pa je ugotovitev, da ni hodila na fizioterapijo, na katero je bila napotena. Prvostopenjsko sodišče je brez dokazne ocene izpovedbe tožnice, da je opravila 20 fizioterapij, sprejelo zaključek, da se v času zdravljenja ni poslužila predpisane fizioterapije. Zakaj tožnici ne verjame ni pojasnilo. Hkrati pa je pri dosoji odškodnine v okviru nevšečnosti tekom zdravljenja upoštevalo, da so se te kazale tudi v obliki boleče in neprijetne fizioterapije. Enako velja za ugotovitve v zvezi s pregledom pri nevrlogu 26.9.2002: upoštevan je v zvezi z nevšečnostmi tekom zdravljenja, odškodnine za materialno škodo v zvezi s tem pregledom pa sodišče ni dosodilo, češ da ni bil potreben. Tudi pri tem ni dokazno ocenilo tožničine izpovedbe, zakaj je šla na pregled k nevrologu in nato še na štiri dodatne preglede s terapijami.

Tožeča stranka je podala vse potrebne tožbene trditve glede škode, ki jo vtožuje drugi tožnik. Iz trditvene podlage izhaja, da vtožuje povrnitev t. i. navadne škode po 168. členu Obligacijskega zakonika (OZ), in ne izgubljenega dobička kot materialnopravno zmotno meni prvo sodišče. Vtoževana škoda drugotožeči stranki gre, če dokaže, da ji je nastala v posledici škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu, da je vzročna zveza dokazana. Povsem v nasprotju s podatki spisa pa so razlogi sodbe za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Priča L.J., ki je izstavila račun za plačilo 828.000,00 SIT drugotožeči stranki (račun je v spisu), je potrdila, da je bil račun plačan in tudi pojasnila za kakšne opravljene storitve in zakaj v takšni višini. Zato zaključki sodišča o pomanjkanju trditvene podlage in o nedokazanosti nastanka škode nimajo podlage v gradivu v spisu. Razen tega pa je tožeča stranka za primer, če bi sodišče dvomilo v potrebnost obsega opravljenih del in plačila predlagala, da se angažira ustrezni izvedenec.

Ob obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj si je prihajalo v nasprotja, nekateri zaključki pa nimajo podlage v izvedenih dokazih in podatkih spisa. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti na podlagi pooblastila iz 354. člena ZPP. Glede na naravo kršitev prvostopenjskega sodišča teh namreč ne more samo odpraviti; ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, kar pa bi moralo, da bi lahko odpravilo obrazložene pomanjkljivosti sodbe. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva - pritožbe (25. člena Ustave RS).

V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče odpravi zgoraj obrazložene pomanjkljivosti, predvsem nasprotja o pravno odločilnih ugotovitvah, in sicer, če meni, da je to smotrno, z dodatnim zaslišanjem izvedenca dr. K., sicer pa naj angažira novega izvedenca. Ker je za ugotovitve o vzročni zvezi in potrebnosti zdravljenja pri nevrologu potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, naj ta dejstva razčisti s pomočjo izvedenca. V ponovnem sojenju bo moralo upoštevati vse relevantne dokaze in jih dokazno oceniti (8. člen ZPP). Če torej en dokaz govori za obstoj določenih dejstev, drug dokaz pa proti, naj obrazloži, zakaj sledi enemu od dokazov. Glede na pritožbena izvajanja o dosoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prve tožnice, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je materialnopravno pravilno stališče prvega sodišča, da odškodnina iz tega naslova ob zgolj začasnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti oškodovancu praviloma ne gre. Se pa denarno zadoščenje za to obliko škode dosoja v okviru odškodnine za telesne bolečine.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.