Jedro

Zakon ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi delavca (3. odstavek 81. člena in 1. odstavek 112. člena ZDR).

Delodajalec lahko zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca in takojšnjega prenehanja dela delavca, torej zaradi nespoštovanja odpovednega roka ter odškodnino zaradi bodočih izgubljenih poslov, kar predstavlja škodo zaradi izgubljenega dobička, v smislu določbe 168. člena OZ.

Dejstvo, da tožeča stranka (delodajalec) tožencem (delavcem) ni izplačevala dogovorjenega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ne pomeni, da delodajalec ne more veljavno uveljavljati odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Konkurenčna klavzula ima pogodbeno naravo, in če delavci iz obligacijskega razmerja niso prejeli svojega dela izpolnitve (nadomestila), imajo v ta namen na voljo vsa dopustna pravna sredstva za uveljavljanje svojega zahtevka in samo dejstvo neplačila, ne izniči učinka pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule. Zakon namreč ničnost konkurenčne klavzule veže na dejstvo, da denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule sploh ni določeno (tretji odstavek 39. člena ZDR), če pa delodajalec nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ne plačuje, ima delavec, upoštevajoč določbe OZ pravico, da od delodajalca zahteva plačilo nadomestila ali od konkurenčne klavzule odstopi, s čimer je prost svojih obveznosti, v obeh primerih pa lahko od delodajalca zahteva povrnitev škode.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se razveljavi I. točka izreka sodbe, pritožbi tožnice se delno ugodi in se razveljavi sodba v prvi alineji II. točke, v drugi alineji III. točke, v drugi in četrti alineji IV. točke izreka sodbe in v V. točki izreka glede plačila odškodnine v znesku 142.283,00 EUR ter v VI. točki izreka (stroški postopka) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem se pritožba tožnice zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prvotoženec dolžan plačati tožnici 3.451,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje (I. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek zoper prvotoženca v delu, ki se nanaša na škodo zaradi predčasnega odhoda brez odpovednega roka in oddaje del, v znesku 969,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zaradi plačila 8.926,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; glede odškodnine zaradi konkurenčne prepovedi v znesku 25.037,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; glede odškodnine za škodo zaradi izgubljenega posla po ponudbi št. ..., v znesku 2.409,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; glede odškodnine zaradi izgube ugleda pravne osebe v znesku 20.864,63 EUR z zamudnimi obrestmi; glede odškodnine zaradi bodočih izgubljenih poslov v znesku 20.864,63 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper drugotoženca v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi konkurenčne prepovedi, v znesku 25.037,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v delu, ki se nanaša na škodo zaradi predčasnega odhoda brez odpovednega roka in oddaje del, v znesku 8.926,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačila 4.421,00 EUR z zamudnimi obrestmi; v delu, ki se nanaša na škodo zaradi izgubljenega posla po ponudbi št. ..., v znesku 2.409,86 EUR z zamudnimi obrestmi; glede odškodnine zaradi nedelovanja laboratorija, v znesku 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; glede odškodnine zaradi izgube ugleda pravne osebe, v znesku 8.345,85 EUR z zamudnimi obrestmi; glede odškodnine zaradi bodočih izgubljenih poslov, v znesku 16.691,70 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo glede odškodnine zaradi konkurenčne prepovedi, v znesku 16.691,70 EUR z zamudnimi obrestmi; glede škode zaradi predčasnega odhoda brez odpovednega roka in oddaje del, v znesku 12.518,00 EUR z zamudnimi obrestmi in zneska 1.787,00 EUR z zamudnimi obrestmi; glede škode zaradi izgubljenega posla po ponudbi št. ..., v znesku 2.409,86 EUR z zamudnimi obrestmi; glede škode zaradi nedokončanih projektov v znesku 12.187,33 EUR z zamudnimi obrestmi; glede odškodnine zaradi izgube ugleda pravne osebe, v znesku 20.864,63 EUR z zamudnimi obrestmi; glede odškodnine zaradi bodočih izgubljenih poslov, v znesku 12.187,77 EUR z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Zavrglo pa je tožbo v delu, ko je tožnica od prvotoženca in drugotoženca zahtevala plačilo odškodnine v višini 192.283,00 EUR z zamudnimi obrestmi, od 1. 1. 2007 dalje do plačila (V. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženim strankam povrniti stroške postopka in sicer prvotožencu, v znesku 6.687,50 EUR in drugotožencu ter tretjetoženki, v skupnem znesku 8.719,98 EUR, vse v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica in izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ter v delu, ko je sodišče odločilo o stroških postopka, uveljavlja pa pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede kršitve konkurenčne prepovedi je po mnenju pritožbe sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici zmotno uporabilo drugi odstavek 37. člena ZDR, saj je tožnica tožbo vložila pravočasno. Sama prepoved konkurence za časa trajanja delovnega razmerja je med pravdnima strankama bila nesporna, saj se delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi niti ne rabita dogovoriti o učinkih konkurenčne prepovedi in ta kljub temu zavezuje delavca k spoštovanju te prepovedi. Delodajalec namreč utemeljeno pričakuje od delavca, da mu bo v času trajanja delovnega razmerja lojalen, torej da se bo v tem času vzdržal vseh ravnanj, ki bi lahko povzročila delodajalcu škodo, kot tudi da se bo vzdržal vseh ravnanj, ki pomenijo izkoriščanje poslovnih stikov, znanj in metod dela. Že sam zakon prepoveduje delavcu opravljati posle, ki sodijo v delovno področje oziroma jih delodajalec dejansko opravlja na trgu. Zakon določa, da konkurenčna prepoved velja v času trajanja delovnega razmerja, pri tem pa za samo kršitev konkurenčne prepovedi ni potrebno, da delodajalcu nastane konkretna poslovna škoda temveč zadošča že, da dejavnost pomeni konkurenco delodajalcu. Toženci so v času trajanja zaposlitve pri tožnici kršili konkurenčno prepoved, tožnici pa je zaradi tega nastala s tožbo uveljavljena škoda. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožnica ni dokazala predpostavk odškodninske odgovornosti tožencev, da v njihovem ravnanju ni znakov protipravnosti, saj protipravnost njihovega ravnanja izhaja že iz same narave določbe 37. člena ZDR, ki absolutno prepoveduje delavcem opravljati isto dejavnost, kot jo izvaja delodajalec. Sodišče višine škode sploh ni ugotavljalo, ker je apriori zaključilo, da ne obstoji protipravnost tožencev. Sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da je tožba vložena prepozno, po izteku trimesečnega roka iz drugega odstavka 37. člena ZDR, ter je iz tega razloga zahtevek zavrnilo. Po mnenju pritožbe je bila tožba za plačilo odškodnine vložena pravočasno, v roku treh mesecev, odkar je delodajalec zvedel za opravljanje dela oziroma sklenitev poslov, ki pomenijo kršitev konkurenčne prepovedi. Na dan 16. 1. 2006 in 17. 1. 2006 je tožnica le ugotovila, da so toženci ustanovili konkurenčno podjetje, kar je za tožnico pomenil alarmantni podatek za ukrepanje. Obseg poslov in obseg kršitev konkurenčne prepovedi pa je tožnica izvedela šele kasneje in je navedeno razvidno iz sklepov o redni odpovedi delovnega razmerja iz krivdnega razloga z dne 9. 2. 2006, v katerih je tožnica delavcem konkretno očitala kršitve pri opravljanju svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Šele v navedenih sklepih je tožnica tožencem konkretno očitala sklepanje konkurenčno škodljivih poslov in takrat je tožnica vedela za ravnanje tožencev, njihovo izkoriščanje poslovnih stikov, znanj, metod dela, principov, na podlagi katerih delodajalec deluje in izvedela, da so toženci z izkoriščanjem takšnih znanj tudi sklepali posle, ki so bili za tožnico konkurenčno škodljivi. Zato je bila tožba vložena dne 20. 4. 2006 pravočasna, saj je bila vložena v trimesečnem roku iz drugega odstavka 37. člena ZDR. Prav tako so bile izpolnjene vse predpostavke, potrebne za uveljavljanje odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule, zato je presenetljiva odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi bodočih izgubljenih poslov tožnice, ker so toženci kršili določilo konkurenčne klavzule. V konkretni zadevi tožnica zoper tožence, v sklepu o uvedbi postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uveljavljala konkurenčno klavzulo ter je posebej v izreku sklepa tudi odločila o nadomestilu zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Ker je konkurenčna klavzula med tožnico in toženci nesporno zapisana v njihovih pogodbah o zaposlitvi ter je bilo določeno nadomestilo za čas trajanja konkurenčne klavzule, so podane vse zakonsko predpisane predpostavke, da je sodišče lahko in bi moralo odločiti o škodi nastali, zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče pa s strani tožnice zatrjevane škode sploh ni ugotavljalo, ker je apriori zaključilo, da konkurenčna klavzula zoper toženca v pravnem prometu nima učinka, ker tožnica tožencem ni izplačevala nadomestila za čas trajanja konkurenčne klavzule. Toženci so v mesecu decembru 2005 ustanovili družbo A. d.o.o., ki je bila glede na dejavnost konkurenčna tožnici, s tem pa ustvarili na trgu nelojalno konkurenco tožnici, ravnali so torej protipravno ter tožnici povzročili škodo. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da konkurenčna klavzula zoper toženca v pravnem prometu nima učinka, ker tožnica tožencem ni izplačala nadomestila za čas trajanja konkurenčne klavzule. Delavci, ki iz obligacijskega razmerja niso prejeli svojega dela izpolnitve, imajo za ta namen na voljo vsa dopustna pravna sredstva za uveljavljanje svojega zahtevka in ne more pasivnost delavcev, iz naslova izterjave nadomestila za konkurenčno klavzulo, izničiti učinke pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule, kot to tolmači sodišče. Tožnica je glede višine škode, ki ji je nastala zaradi ustanovitve konkurenčne družbe A. d.o.o. predlagala vpogled v poslovanje družbe A. d.o.o., saj tožnica zaradi skrivnega delovanja tožencev ne pozna vseh poslov, ki so jih toženci izvajali in jih še izvajajo na račun ali preko podjetja A. d.o.o.. Prav tako bi moralo sodišče angažirati izvedence ekonomske in finančne stroke, ki bi ocenili vrednosti poslov, ki jih je izvajala ali jih še izvaja družba A. d.o.o.. Družba A. d.o.o. je lahko zaprosila in pridobila dovoljenje za delo le zaradi zaposlitve zadostnega števila strokovnih sodelavcev, ki izpolnjujejo pogoje iz Pravilnika o pogojih in postopkih za pridobitev dovoljenja za delo za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu, ki zahteva, da morajo imeti delavci visoko strokovno izobrazbo tehnične smeri, tri leta delovnih izkušenj, opravljen strokovni izpit s področja varnosti in zdravja pri delu. Za pridobitev dovoljenja za delo družbe A. d.o.o. so delavci predložili dokazila o delovnih izkušnjah in potrdilo o strokovnih izpitih, ki so jih pridobili pri tožnici. Zato se je družba A. d.o.o., s kršenjem konkurenčne klavzule tožencev, okoristila na račun bivšega delodajalca ter s tem dejanjem povzročila nelojalno konkurenco na trgu. Revizije poročil o vplivih na okolje, okoljskih poročilih in podobno lahko v družbi A. d.o.o. opravljajo le na podlagi kršenja konkurenčne klavzule prvotoženca, ki je imenovanje za okoljskega izvedenca pridobil v času delovnega razmerja pri tožnici in zgolj na podlagi specifičnih znanj, delovnih izkušenj in referenc pri tožnici. Drugotoženec (vodja kakovosti) in prvotoženec (tehnični vodja) sta v celoti prenesla specifična znanja akreditacije na družbo A. d.o.o. in pri tem kršila konkurenčno klavzulo in izvajata postopke akreditacije z namenom povzročitve nelojalne konkurence tožnici. Sodišče ni dokazno ovrednotilo v spis predloženih dokaznih listin: seznam poslovnih partnerjev tožnice, prikaz prihodka ekologije in požara v letu 2002 do leta 2006, prikaz stroškov zunanjih strokovnjakov, račun stroška za slovensko akreditacijo, akreditacijska listina B., priloge akreditacijske listine C. in D., zapisnik E. z dne 9. 5. 2006, korespodenco po elektronski pošti med F. F., drugotožencem, G. G., H. H. ter ni izvedlo dokazov s pribavo relevantnih listin s strani tožnice: pregled poslovanja družbe A. d.o.o., pribava in vpogled v seznam poslovnih partnerjev družbe A. d.o.o., pribava in vpogled v poročila in poslovanje družbe A. d.o.o., pribava in pregled prometa podjetij I. d.o.o. in J. d.o.o., pribava in pregled prometa in celotnega poslovanja in sodelovanja družb A. d.o.o., I. d.o.o. in J. d.o.o., z družbo K. d.o.o., postavitev izvedenca finančne in ekonomske stroke in izvedenca stroke za izvajanje meritev hrupa. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov pa je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in tožnico onemogočilo v ugotavljanju in dokazovanju višine njej nastale škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule tožencev. V sodnem postopku opr. št. Pdp 565/2007 je sodišče pravnomočno ugotovilo, da izredne odpovedi tožencev niso bile utemeljene in je zato tožnici, ki je morala za čas odpovednega roka naloge tožencev prenesti na zunanje izvajalce, nastala škoda. Tožnica je v postopku trdila, da je oškodovana za znesek plačila izvedbe za tožnico nujnih del, ki so bila naročena že v času trajanja delovnega razmerja tožencev, pa jih slednji niso zaključili. Nastalo škodo je tožnica dokazovala z računi podjetja L. d.o.o. z dne 9. 2. 2006, pri katerem je tožnica naročila meritve emisij in izdelavo poročila, v višini 705.600,00 SIT in M. izstavljen na znesek 121.440,00 SIT. Sodišče je odgovornost za tožnici nastalo škodo, v znesku 3.451,18 EUR, pripisalo prvotožencu, ki je pri tožnici pokrival področje ekologije, drugotoženca in tretjetoženko pa je oprostilo odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče tudi ni zadostno ovrednotilo dokaznih listin (sklepanje pogodbe s N. N., seznam njemu izvršenih plačil, račun O. d.o.o.), temveč je na kratko zavzelo stališče, da ker se izstavljeni računi datumsko nanašajo na čas po izteku odpovednega roka tožencev, takšni stroški niso v vzročni zvezi s protipravnostjo tožencev. Takšno stališče sodišča ne vzdrži, ker sodba nima razlogov o pomembnih dejstvih, ki izhajajo iz računa O. d.o.o. z dne 9. 8. 2006 in sicer, da je bil račun izstavljen za opravljanje dela izdelave laboratov za trgovski objekt P., torej za objekt, za katerega je bila v času delovnega razmerja zadolžena tretjetoženka. Sodišče je nadalje iz enakih kršitvenih razlogov zavrnilo tožničin priglašen strošek za delo, ki ga je opravil R. R., stroški pa so tožnici nastali, ker so toženci kršili odpovedni rok, tožnica pa je morala izvedbo vseh naročenih in tekočih poslov zagotoviti tudi po zunanjem izvajalcu R. R.. Sodišče je zmotno in neutemeljeno zaključilo, da angažiranje R. R. s strani tožnice ni v vzročni zvezi s posledico nezakonite odpovedi tožencev. R. R. je nadaljeval z deli na projektih, ki so jih začeli in bili dolžni izvesti ter zaključiti toženci, pa tega niso storili. Če pa je z izvedbo takšnih projektov prišlo do časovnega zamika in so ti bili nato zaključeni po izteku odpovednega roka tožencev, pa to ne izključuje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožencem in nastalo škodo. Sodišče ni dokazno ovrednotilo, niti sodba nima razlogov o v spis predloženih obračunih N. N., kot priloge k letni avtorski pogodbi, iz katerih je razvidno, da so se njegove aktivnosti nanašale na izdelavo poročila S., modeliranje hrupa za prireditev Zavoda T., izdelava modela hrupa za U. in za V., vsi navedeni projekti pa so bili v delu pri tožencih. Sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da strošek izvedbe del po tretjem, iz področja študije požarne varnosti in izkaze požarne varnosti za objekt Z., a., b., c,, Stadion d., e., f. d.o.o., g., h., Zavod za i., Stanovanjski objekt j., tožnica ni stroškovno opredelila. Tožnica je v spis predložila študije požarne varnosti in izkaze požarne varnosti v letu 2006, prav tako pa je tožnica v svoji trditveni podlagi višino povzročene škode zaradi plačila tretjim za nadomestitev dela tožencev iz področja požara ocenila na skupno vrednost 14.305,00 EUR, prav tako pa je tožnica, v dokaz svojih trditev, predlagala še zaslišanje k. k. kot priče. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožnice zaradi izgube na dohodku zaradi namerne oddaje visoke ponudbe tožencev, št. 3282. Pri tem pa je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo, zavrnilo izvedbo ključnih dokazov in zaradi tega je odločitev sodišča nezakonita. Pri ugotavljanju odgovornosti prvotoženca in drugotoženca sodišče ni upoštevalo trditev tožnice, ki so izkazane s preverljivo listinsko dokumentacijo, da je bil namen vseh treh tožencev, z izdajo ponudbe št. ..., oškodovati tožnico na način, da slednja ne bi pridobila posla in posledično z namenom pridobitve posla za novoustanovljeno družbo A. d.o.o.. Pri sestavi ponudbe so sodelovali vsi toženci, podpisnica takšne ponudbe pa je bila tretjetoženka, vendar je tožnica vseskozi zatrjevala njihovo medsebojno sodelovanje in usklajenost, s skupnim že pojasnjenim interesom. Tretjetoženka je sama izpovedala, da je bila v okviru ponudbe cena določena 10 do 15 % višje od realne, ker naj bi bila tehnologija zahtevna, v tem primeru zvišane cene pa je bil upoštevan manevrski prostor za dogovarjanje. Protipravnost tretjetoženke se odraža tudi v opustitvi njene obveze, da bi ponudbo, ki je bila stroškovno ovrednotena nad 1 milijon SIT predložila na vpogled in v podpis direktorju tožnice in tega ni storila, ker se je očitno zavedala, da ne bi mogla izvesti svojega manevra in pretirane ponudbe vročiti stranki. Višino škode je tožnica izkazala v razliki med ponudbo št. ... ter v spis predloženo realno ponudbo iz delovne strani tožnice, ki pa ji ni mogoče očitati pomanjkanje dokazne vrednosti, kakor je to obrazložilo sodišče. Sodišče višine škode sploh ni ugotavljalo, vzročna zveza med protipravnostjo tožencev in nastalo škodo pa je očitna, vendar je sodišče iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v obrazložitev sodbe ni vključilo. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube ugleda tožnice, zaradi izdaje previsokih ponudb tožencev (15. točka obrazložitve sodbe), pri čemer sodišče ni niti ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče tožnici očita, da v dokaz svojih trditev ni ponudila nobenega dokaznega predloga, razen splošnega zaslišanja strank, pri čemer pa tožnica v tem delu uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj se v spisovni dokumentaciji nahajajo številne listine, ki dokazujejo škodo zaradi izgube ugleda tožnice. Ker so toženci namerno in zavestno na trg pošiljali previsoke ponudbe, da bi tožnica na trgu pridobila rezime dragega in nekonkurenčnega podjetja. Tožnici je bila povzročena škoda zaradi izdelave previsokih ponudb, posledično pa ji je nastala tudi škoda na ugledu, saj podjetje l. d.o.o. pri tožnici ni naročilo izdelave petih elaboratov za m., po prejeti ponudbi št. ..., prav tako pa podjetje v nadaljevanju ni več sodelovalo s tožnico. Tožnica je predložila seznam svojih poslovnih partnerjev in izkazala, da je podjetje m. pred prejemom ponudbe št. ... redno sodelovalo s tožnico, tožnica pa je tudi podala trditve, da je to podjetje kasneje sodelovalo z družbo A. d.o.o. in v dokaz predlagala pribavo in vpogled v seznam poslovnih partnerjev družbe A. d.o.o., ki pa ga je sodišče zavrnilo kot neutemeljen. S takšnim dokaznim predlogom bi tožnica uspela dokazati, da je v posledici ravnanja tožencev izgubila poslovnega partnerja, izgubila pa ga je zaradi previsoke ponudbe. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je razlog za nedelovanje laboratorija pri tožnici v sferi tožnice, pri tem pa sodišče ni upoštevalo spisovne dokumentacije, da je drugotožencu tožnica prepovedala opravljati delo pri delodajalcu zaradi drugotoženčevega konkurenčnega in za tožnico škodljivega dela. Razlog, da je prišlo do prepovedi opravljanja dela drugotožencu je v njegovem protipravnem ravnanju in v kolikor drugotoženec ne bi kršil določil konkurenčne prepovedi in bi podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter upošteval pravila odpovednega roka, potem tožnici tudi ne bi nastala posebna škoda, zaradi nefunkcioniranja laboratorija od 16. 1. 2006 do 26. 1. 2006. Če bi toženec upošteval odpovedni rok, bi v tem času delodajalec lahko nemoteno posloval in v času odpovednega roka okrepil kadre za nemoteno delo naprej. Sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezaključenih projektov tožencev z obrazložitvijo, da so toženci vse začete projekte zaključili. Kar pa je ostalo nedokončano, pa je bil vzrok izven sfere tožencev. Sodišče je nekritično povzelo zaključke tretjetoženke, da je bilo delo na dveh projektih n. in o. odvisno od investitorja in projektanta in da je naredila vse, kar je lahko. Tretjetoženka ni dokazala, da je bila nezaključenost projektov posledica vzroka tretjega, prav tako pa ni ugovarjala, da projektov do izteka odpovednega roka ne bi bilo možno zaključiti. Dejstvo je, da tretjetoženka projektov n. in o.. ni zaključila, iz listin v spisu pa izhaja, da je kasneje delo toženke nadaljeval in izvedel R. R., ki mu je morala tožnica delo plačati, takšno plačilo pa predstavlja škodo, ki jo je utrpela tožnica. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnica zoper prvotoženca zahtevka ni postavila in zato sodišče v nadaljevanju ni ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti, pri čemer je iz obrazložitve izpadla v celoti dokazna ocena o trditveni podlagi tožnice in predloženih dokaznih listinah in sicer zapisnika o nedokončanih projektih z dne 27. 1. 2006, 1. 2. 2006, dogovora z dne 30. 1. 2006 in uradnega zaznamka z dne 19. 1. 2006. Iz vseh listin namreč izhaja, da je prvotoženec pustil nedokončane projekte, da so bili ti projekti nujni, zaradi česar je tožnica tudi pristala na začasno prenehanje suspenza, vse z namenom, da se zaključijo posli. Sodišče pa je zmotno in neutemeljeno zavrglo tožbo in zahtevek v delu, ko tožnica uveljavlja povrnitev škode zaradi nepridobitve akreditacije (18. točka obrazložitve). Sodišče je zahtevek zavrglo, ker naj bi o identičnem zahtevku že tekla pravda, ki se vodi pod opr. št. Pd 8/2008, vendar pa ne gre za istovrstni zahtevek, pa tudi sicer so toženci v postopku Pd 8/2008 toženi solidarno. Tožnica je v letu 2005 razširila akreditacijo na meritve HCL in organske spojine ter dimne pline. Na ocenjevanju s strani p. dne 16. 6. 2005 je tožnica ugotovila, da laboratorij ni ustrezno pripravil metodo za dimne pline, na ostalih metodah pa je bilo nekaj pomanjkljivosti. Vodstvo poskusnega laboratorija je moralo odpraviti pomanjkljivosti do 16. 12. 2005. Toženci, glede na to, da so ustanovili novo družbo A. d.o.o., v decembru niso imeli interesa izdelati poročilo o odpravi pomanjkljivosti in je drugotoženec, ki je bil ključna oseba za izdelavo poročila je nastopil bolniški stalež dne 12. 12. do 31. 12. 2005 in je tehnični vodja prvotoženec, na zahtevo direktorja tožnice, to poročilo pripravil ter jo do roka oddal na p.. Z odpravo pomanjkljivosti je tožnica izpolnila pogoje za pridobitev razširjene akreditacije, vendar je na podlagi neverodostojnega obveščanja p., s strani drugotoženca in prvotoženca, tožnici akreditacijske listine ni dodelila. Z nepodelitvijo akreditacijske pa je tožnici bila povzročena škoda: - zaradi direktnega izpada prometa (118.928,00 EUR); - kar pomeni 30 % prometa od prihodka; - neposredno poslovna škoda, ker tožnica ni pridobila novih strank, ker laboratorij tožnice ni bil ustrezno akreditiran, v višini 14.272,00 EUR; - plačilo akreditacijskega postopka v višini 5.883,00 EUR. Tožnici so nastali dodatni stroški tudi zaradi ponovnega plačila razširitve za HCL in organske s strani Slovenske akreditacije v višini 8.700,00 EUR ter dodatno nastali stroški za pridobitev akreditacije, zaradi nestrokovnega dela predhodnih odgovornih oseb in odpravo napak s strani E. in p., v višini povprečno 3 mesečne realizacije v višini cca.45.000,00 EUR. Tožnica se pritožuje tudi zoper stroške postopka in navaja, da jih je sodišče previsoko odmerilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo se pritožuje tudi prvotoženec, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da pritožbi prvotoženca stroškovno ugodi v celoti in tožbeni zahtevek tudi glede I. točke izreka izpodbijane sodbe razveljavi s tem, da se zahtevek tožnice 1,25 %, v razmerju do celotnega zahtevka, zavrne v celoti in zgolj podredno, da sodišče prve stopnje v delu, kjer je tožbenemu zahtevku deloma ugodeno, razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tekom izvajanja dokaznega postopka pod točko 13 obrazložitve sodbe ugotovilo, da naj bi bil prvotoženec odgovoren za nastalo škodo delodajalcu, v višini 3.451,18 EUR zaradi tega, ker je bil odgovoren za meritve misij v času zaposlitve in je pokrival področje ekologije. Zato naj bi bila škoda iz naslova naročila družbe L. d.o.o., v višini 2.944,42 EUR z zapadlostjo 7. 3. 2006 in za objekt M., v višini 506,76 EUR z zapadlostjo 7. 4. 2006. Ker gre za delo, ki bi ga moral opraviti prvotoženec v času trajanja odpovednega roka, bi ga moral opraviti, če bi upošteval redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pri odločitvi, da je prvotoženec odgovoren za plačilo zneska 3.451,18 EUR, spregledalo, da je kasneje prvotoženec vse nedokončane objekte dokončal, o čemer prvostopno sodišče razpolaga s pisnim dokazom (sporazum v rokopisu z dne 1. 2. 2006, da so vsi projekti dokončani v celoti). Zatrjevano dejstvo pa je potrdil tudi direktor tožnice, kot tudi nova direktorica r.r.. Sodišče utemeljuje svojo odločitev, da je delodajalec 8 dni kasneje, po sestavi zapisnika z dne 9. 2. 2006, naročil podjetju L. meritve emisij, za kar prvotoženec ne more odgovarjati, ker ni bil več v delovnem razmerju s tožnico, saj mu je delovno razmerje prenehalo že 27. 1. 2006, torej 13 dni pred naročilom delodajalca družbi L.. Ves čas sodnega postopka med strankama ni bilo sporno, kar izhaja tudi iz zapisnika s prvega naroka, da je tožencem pravnomočno prenehalo delovno razmerje dne 27. 1. 2006. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče. Prav tako prvotoženec pri projektih, za katere se mu očita odškodninska odgovornost, sploh ni sodeloval v nobeni od pripravljalnih faz ter se nikoli ni dogovarjal glede izvedbe meritev in prav tako ni bil na lokaciji podjetja s. in M.. Prvotoženec tudi ni sodeloval pri pripravi ponudb in se tudi ni dogovarjal kdaj in kako bodo meritve izvedene. Prav tako pa je iz računa družbe L. v višini 2.944,42 EUR razvidno, da se nanaša na izvedbo meritev celokupnega organskega ogljika (TOC), za kar tožnica v času izvedbe meritev sploh ni bila akreditirana. Prav tako je v tem času bilo pri tožnici zaposlenih 5 usposobljenih oseb za izvedbo meritev, ki bi lahko brez problemov te meritve opravili, če bi seveda tožnica bila za te meritve akreditirana. Odločitev sodišča pa je napačna tudi v obrestnem delu, saj prva točka nalaga prvotožencu, da je dolžan v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe tožnici plačati 3.451,18 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje, v obrazložitvi pa sodišče navaja, da tečejo zamudne obresti od 14. 9. 2009 dalje, to je datum razširitve tožbe. Zato je v tem delu sodba nerazumljiva in izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Prvotoženec priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica je odgovorila na pritožbo prvotoženca in prerekala trditve prvotoženca v pritožbi in navaja, da je sodišče v celoti in popolno ugotovilo, da je bila izredna odpoved prvotoženca nezakonita, torej je prvotoženec tožnici odgovoren za škodo, ki je nastala v času od 27. 1. 2006 za celotno obdobje trajanja odpovednega roka, torej 45 dni. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Odgovor na pritožbo pa je podal tudi prvotoženec, ker prereka navedbe tožnice v pritožbi in navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da ni nobena od toženih strank odgovorna za vtoževano enormno škodo, ker ni izkazano protipravno ravnanje, ni izkazana škoda, ni izkazana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter ni izkazana krivda s strani povzročitelja (namen ali huda malomarnost) ter je prekoračen 3 mesečni rok, določen v drugem odstavku 37. člena ZDR. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba prvotoženca je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in v njih ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Če je sodišče sledilo nekaterim materialnopravnim stališčem tožencev oziroma če se tožnica ne strinja z materialnopravno presojo sodišča, to ni vprašanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v smislu določb drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava, v posledici tega pa tudi za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, je pa delno zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter v posledici navedenega delno zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da so toženci ustanovili decembra 2005 družbo A. d.o.o., ki je bila vpisana v sodni register 5. 1. 2006, torej v času, ko so toženci imeli s tožnico sklenjene pogodbe o zaposlitvi in so torej bili zaposleni pri tožnici. Zaradi navedenega je direktor tožnice dne 16. 1. 2006 prvotožencu in drugotožencu izdal suspenz in pričel s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, dne 17. 1. 2006 pa enako za tretjetoženko. Vsi trije toženci pa so dne 20. 1. 2006 tožnici poslali pisni opomin za odpravo nepravilnosti zaradi kršitev pogodb o zaposlitvi ter obvestili Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Po poteku zakonskega roka pa so nato toženci 27. 1. 2006 podali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dne 21. 2. 2006 pa so toženci podali izjave, da jih konkurenčna klavzula ne zavezuje. Tožnica je po prejemu izrednih odpovedi tožencev ocenila, da so izredne odpovedi nezakonite in je izredne odpovedi zavrgla ter tožencem podala redne odpovedi delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Zakon ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi delavca (tretji odstavek 81. člena in prvi odstavek 112. člena ZDR) in odpovedi konkurenčne klavzule na podlagi enostranske izjave delavca in je sodno varstvo v tretjem odstavku 204. člena ZDR predvideno le v korist delavca (sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 178/2007 z dne 28. 5. 2008, sodba VIII Ips 337/2007 z dne 12. 1. 2009), zato sodna praksa stoji na stališču, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca potrebno upoštevati tako, kot je bila podana. Ni podlage zato, da bi delodajalec sam presojal in štel, da je delavec pri izredni odpovedi prekoračil rok za to odpoved, da ni izvedel predhodnega postopka pred odpovedjo oziroma, da odpovedni razlogi sploh ne obstajajo ter takšno odpoved štel kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato bi tožnica morala tožencem, na podlagi izredne odpovedi zaključiti delovno knjižico, ker jim je prenehalo delovno razmerje na podlagi njihove izredne odpovedi. Kot so skladno izpovedali toženci, pa jih je tožnica odjavila iz delovnega razmerja šele 10. 3. 2006 in so se šele takrat zaposlili v družbi A. d.o.o.. O odpovedi in datumu prenehanja delovnega razmerja je že pravnomočno odločeno v zadevi opr. št. Pd 239/2006 z dne 14. 9. 2009 v povezavi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 92/2010 z dne 13. 5. 2010, s katero so bili razveljavljeni sklepi tožnice o redni odpovedi delovnega razmerja tožencem. Ugotovljeno je bilo, da je tožencem prenehalo delovno razmerje pri tožnici dne 27. 1. 2006, na podlagi njihovih izrednih odpovedih. Istočasno pa je bila pravnomočno zavrnjena zahteva tožencev za plačilo odpravnine in odškodnine, na podlagi 112. člena ZDR, ker je sodišče ugotovilo, da izredne odpovedi niso bile utemeljene. Delodajalec lahko zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izredne odpovedi in takojšnjega prenehanja dela delavca, torej zaradi nespoštovanja odpovednega roka ter odškodnino zaradi bodočih izgubljenih poslov, kar predstavlja škodo zaradi izgubljenega dobička, v smislu določbe 168. člena OZ.

9. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnica ni mogla veljavno uveljavljati konkurenčne klavzule, ker tožencem ni izplačevala dogovorjenega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Konkurenčna klavzula je bila zapisana v pogodbah o zaposlitvi tožencev, tudi v pogodbi o zaposlitvi prvotoženca, določeno pa je bilo tudi nadomestilo za čas trajanja konkurenčne klavzule. Konkurenčna klavzula ima pogodbeno naravo in če delavci iz obligacijskega razmerja niso prejeli svojega dela izpolnitve (nadomestilo) imajo v ta namen na voljo vsa dopustna pravna sredstva za uveljavljanje svojega zahtevka in samo dejstvo neizplačila, sicer dogovorjenega nadomestila za konkurenčno klavzulo, ne izniči učinka pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule, kot to zmotno tolmači sodišče prve stopnje. Zakon namreč ničnost konkurenčne klavzule veže na dejstvo, da denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule sploh ni določeno (tretji odstavek 39. člena ZDR), če pa delodajalec nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ne plačuje, ima delavec, upoštevajoč določbe OZ pravico, da od delodajalca zahteva plačilo nadomestila ali od konkurenčne klavzule odstopi, s čimer je prost svojih obveznosti, v obeh primerih pa lahko od delodajalca zahteva povrnitev škode. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnice v zvezi z uveljavljanjem odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule zoper prvotoženca v višini 20.864,63 EUR, zoper drugotoženca v višini 16.691,70 EUR in zoper tretjetoženko v višini 12.187,77 EUR vseeno pravilna, ker tožnica v zvezi z uveljavljanjem navedene odškodnine ni podala zadostnih trditev o obstoju toženčevih škodnih ravnanj in škodi, ki naj bi ji nastala ter njeni višini. Na podlagi pravil o dokaznem bremenu (212. in 215. člen ZPP) je namreč na tožnici dokazovanje obstoja škodnega dejanja in obstoj škode ter njene višine. Tožnica ni navedla zadostnih trditev o obstoju škodnega dejanja (razen registracije konkurenčne firme s strani tožencev), niti kakšna škoda je tožnici zaradi navedenega nastala. Trditve tožnice o nastanku škode, njeni višini in vzročni zvezi so tako splošne, da iz njih ni mogoče sklepati, da bi šlo za škodo, ki bi nastala z ravnanjem tožencev, zaradi česar tudi predlaganih dokazov ni bilo mogoče izvesti. Tožnica je predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi naj vpogledal v poslovanje družbe A. d.o.o. in po vpogledu v poslovno dokumentacijo poslovnih partnerjev šele ugotovil, ali je morda kateri izmed poslovnih partnerjev tožnice prešel k družbi A. d.o.o..

10. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen Zakona o pravdnem postopku), to pomeni, da v tem postopku nosita trditveno in dokazno breme pravdni stranki; sami morata navajati dejstva, ki so jima v prid in za trditve o teh dejstvih tudi sami ponuditi dokaze. Tožnica bi morala torej navesti tista dejstva, ki so pravnorelevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se izražajo v tožbenem zahtevku ter za ta dejstva predlagati dokaze. Sodišče svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, ki jih ni navedla nobena od strank. Z dokazi pa se ugotavlja obstoj samo zatrjevanih dejstev. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedencev ustrezne stroke in pridobitev njegovega mnenja ali zaslišanje stranke oziroma priče – to je del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti. Dokazi s postavitvijo izvedencev ali zaslišanjem strank so namenjeni zgolj ugotavljanju obstoja že prej pravočasno zatrjevanih spornih (pravnorelevantnih) dejstev, ne pa šele njihovemu odkrivanju. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Sodišče mora torej na podlagi navedb strank ugotoviti, katera pravnorelevantna dejstva so med njimi sporna (to je predmet razpravljanja v pravdnem postopku) in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odločiti ali so ta dejstva dokazana, ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz tožnice o postavitvi izvedenca ekonomske stroke, ki bi naj po pribavi in vpogledu v poslovno dokumentacijo družbe A. d.o.o. in vpogledu v poslovno dokumentacijo poslovnih partnerjev šele ugotovil, ali je morda kateri izmed poslovnih partnerjev tožnice prešel k družbi A. d.o.o.. Dokazni predlog informativne narave, pri katerim manjkajo dejanske navedbe in ki naj bi se izpeljal zato, da bi tožnica na njegovi podlagi lahko oblikovala svoje trditve o izgubljenem dobičku zaradi prehoda poslovnih partnerjev k družbi A. d.o.o., ni dopusten (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 234/2005 z dne 10. 5. 2007, sklep in sodba III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012). Sicer pa tožnica tekom postopka ni navedla niti ene stranke, ki naj bi jo izgubila zaradi domnevne kršitve konkurenčne klavzule s strani tožencev, niti ni specificirala kakšno izgubo bi naj utrpela zaradi konkuriranja nove družbe. Glede na navedeno pa je odločitev sodišča, ki je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule pravilna.

11. Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnice iz naslova odškodnine za škodo, zaradi kršitve konkurenčne prepovedi tožencev, ker je tožnica tožbo vložila prepozno. Delavcu je med trajanjem delovnega razmerja prepovedano opravljanje dejavnosti, s katero bi konkuriral delodajalcu, razen če se delodajalec s tem strinja. Če delavec takšno dejavnost opravlja brez soglasja delodajalca, lahko delodajalec od njega zahteva povrnitev škode. Gre za zakonsko prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti, ki se nanaša le na čas, ko je delavec v delovnem razmerju. Delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla oziroma v roku 3 let od dokončanja dela in sklenitve posla (drugi odstavek 37. člena). Tožnica je zatrjevala, da so toženci kršili konkurenčno prepoved s tem, ko so v času trajanja zaposlitve pri tožnici ustanovili podjetje A. d.o.o., ki ima isto dejavnost kot tožnica, ustanovitev lastnega podjetja pa je bila naperjena v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi komitenti, ker so toženci imeli namen prevzeti posle tožnice. Sodišče je na podlagi izpovedi direktorja tožnice, da so izvedeli, da so toženci ustanovili konkurenčno družbo dne 13. 1. 2006 in da so istega dne delavcem izdali obdolžilna pisma zaključilo, da je tožnica najkasneje 13. 1. 2006 zvedela za kršitev konkurenčne prepovedi tožencev, zato je tožba vložena 20. 4. 2006 prepozna. Po mnenju tožnice je zaključek sodišča prve stopnje napačen, ker tožnica v času, ko je zoper tožence uvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 16. 1. 2006 (za tretjetoženko dne 17. 1. 2006) še ni vedela za konkretne škodljive posle tožencev, zato 16. 1. 2006 še ni mogel začeti teči rok za vložitev tožbe. Tožnica v pritožbi trdi, da je navedenega dne samo ugotovila, da so delavci ustanovili, po vrsti dejavnosti, za tožnico konkurenčno podjetje, sam obseg poslov, obseg kršitve konkurenčne prepovedi pa tožnici še ni bil znan ter je šele 9. 2. 2006 (sklep o redni odpovedi tožencem) zvedela za ravnanje delavcev ter škodo, ki je tožnici nastala zaradi konkurenčno škodljivih ravnanj tožencev. Pritožbene trditve tožnice niso utemeljene, saj je tožnica v pisni obdolžitvi prvo in drugotožencu z dne 16. 1. 2006 in tretjetoženki z dne 17. 1. 2006 zapisala, da jim očita ustanovitev konkurenčne družbe, zaradi katere je tožnica utrpela veliko materialno škodo, najmanj v višini takratnih 10 milijonov SIT (333.894,00 EUR). Navedena višina škode pa izhaja tudi iz sklepa o redni odpovedi delovnega razmerja iz krivdnega razloga. Tožnica v navedenem sklepu tožencem ni konkretno očitala, katere posle so sklenili v škodo tožnice, temveč je v obrazložitvi sklepa le zapisala, da so toženci soustanovitelji podjetja A. d.o.o., ki se ukvarja z enakovrstno dejavnostjo in nastopa na istem trgu kot delodajalec, kar predstavlja grobo kršitev pogodbenih obveznosti, kar je razlog za krivdno odpoved pogodb o zaposlitvi tožencem. Torej ne drži pritožbena trditev, da je tožnica šele 9. 2. 2006 zvedela za ravnanje delavcev, njihovo izkoriščanje poslovnih stikov, znanj, metod dela in da so delavci z izkoriščanjem navedenih znanj sklepali posle in opravljali dejanja, ki bi bila za tožnico konkurenčno škodljiva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica tožencem že v obdolžilnem pismu dne 16. 1. 2006 (17. 1. 2006) očitala, da so v času rednega delovnega razmerja, kljub konkurenčni prepovedi zapisani v 10. in 11. členu pogodbe o zaposlitvi, dne 2. 12. 2005 ustanovili podjetje z enako dejavnostjo, in s tem tožnici povzročili materialno škodo v višini cca. 10 milijonov tolarjev (333.894,00 EUR). Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožba vložena prepozno, po izteku trimesečnega roka iz drugega odstavka 37. člena ZDR ter je zahtevek iz navedenega razloga zavrnilo.

12. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevek tožnice, da so toženci dolžni povrniti vsak eno četrtino od zneska 9.639,40 EUR (torej vsak toženec znesek 2.409,86 EUR), ki predstavlja zahtevano odškodnino zaradi izdaje previsoke ponudbe št. ... . Gre za ponudbo, ki jo je tožnica dne 31. 10. 2005, z veljavnostjo do 30. 11. 2005 dala družbi l. d.o.o. za izdelavo petih elaboratov za m. za ceno 6 milijonov SIT brez DDV in je ponudbo podpisala tretjetoženka. Sodišče je pravilno ugotovilo, glede na to, da sta ponudbo pripravila tretjetoženka in t.t., prvotoženec in drugotoženec pri ponudbi nista sodelovala, zato ne morata biti odgovorna za morebiti nastalo škodo. Kot je izpovedala tretjetoženka sta s t. t. določila ceno, ki je bila sicer visoka, ker je bila tehnologija zahtevna, da pa se v zvezi z višino ponudbe naročnik ni pritoževal. Te ponudbe tudi nista dala v podpis direktorju, ker je kolegij sprejel sklep, po katerem so bili zaposleni dolžni ponudbe, sklenjene nad 1 milijon SIT, dati v podpis direktorju šele po datumu, ko je bila ponudba že posredovana stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica tretjetoženki ni dokazala, da je namenoma ali iz hude malomarnosti sestavila ponudbo, ki je bila cenovno previsoko ovrednotena in da zaradi navedenega tožnica ni dobila tega posla. Tožnica tudi ni dokazala, da ji je iz tega naslova nastala škoda in prav tako ni dokazala višine škode.

13. Sodišče pa je tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube ugleda tožnice, ker naj bi zaradi previsokih ponudb prišli na slab glas kot drago podjetje. Tožnica v tožbi in tudi kasneje v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2009 in na prvem naroku v zvezi s ponudbami, ki bi naj bile previsoko ovrednotene, ni podala konkretnih trditev o pravno pomembnih dejstvih in ni predlagala ustreznih dokazov. Izpoved direktorja tožnice (da so dobivali informacije, da so predragi), pa ne more nadomestiti pomanjkljivih tožbenih trditev, zato je sodišče tudi zahtevek tožnice, ki se nanaša na vse tri tožence in sicer zoper prvotoženca za plačilo 5 milijonov SIT oziroma 20.864,63 EUR z zamudnimi obrestmi, zoper drugotoženca za plačilo 2 milijona SIT oziroma 8.345,85 EUR z zamudnimi obrestmi, zoper tretjetoženko za plačilo 5 milijonov SIT oziroma 20.864,63 EUR z zamudnimi obrestmi, pravilno zavrnilo.

14. Tožnica tekom postopka ni navedla niti ene stranke, ki bi jo naj izgubila zaradi domnevne kršitve konkurenčne klavzule in konkurenčne prepovedi s strani tožencev, niti ni specificirala izgube, ki bi jo naj utrpela zaradi konkuriranja novega podjetja A. d.o.o.. Prav tako ni navedla nobene stranke, ki bi se pritožila, da so cene ponudb previsoke in so zato ponudbe pridobivali pri drugem podjetju ter za koliko so stranke predlagale znižanje ponudb oziroma cen oziroma druge okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obseg nastale škode zaradi morebitnih previsokih ponudb toženca. Zatrjevanja tožnice, da so toženci pridobivali stranke za svojo firmo A. d.o.o. in je zato tožnici nastala škoda v določeni višini so presplošna, saj tožnica škode ni konkretizirala niti v tožbi, niti v obsežni pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2009. Pritožbeno sodišče poudarja, da ne zadošča, da stranka zatrjuje verjetnost nastale škode, ampak mora škoda dejansko tudi nastati. Tudi če delavčevo ravnanje izpolnjuje pogoje za nezakonito kršitev konkurence (ustanovitev konkurenčnega podjetja), delodajalcu pa s tem ravnanjem ni bila povzročena škoda, delodajalec ne more od delavca zahtevati odškodnine (sodba VDSS opr. št. Pdp 1210/2009 z dne 20. 5. 2010). Ker je bilo dokazno breme glede nastale škode in njene višine na tožnici in njene pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke in izvedenca ekonomske stroke.

15. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine zoper drugotoženca zaradi neoperativnosti laboratorija v višini 2 milijona SIT (8.345,83 EUR). Tožnica je dne 16. 1. 2006 drugotožencu izdala sklep o uvedbi postopka izredne odpovedi, ker je soustanovitelj konkurenčnega podjetja A. d.o.o. in mu prepovedala opravljati delo od 16. 1. 2006 ter mu prepovedala vse kontakte s strankami, poslovnimi partnerji v imenu tožnice in odredila, da mora takoj vrniti vso delovno opremo. Kot je izpovedal direktor tožnice drugotožencu niso preklicali suspenza, ker ni imel nedokončanih projektov in ni imel nobenih konkretnih zadolžitev zaradi akreditacije. Glede na to, da je tožnica drugotožencu prepovedala opravljati delo od 16. 1. 2006, do nedelovanja laboratorija po tem datumu ni prišlo zaradi naklepa oziroma hude malomarnosti drugotoženca, zaradi neupoštevanja odpovednega roka, temveč zaradi ravnanja tožnice, zato drugotožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in posledično vzročne zveze med njegovim ravnanjem in povzročeno škodo tožnici. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je razlog, da je prišlo do prepovedi opravljanja dela drugotožencu v njegovem protipravnem ravnanju in v kolikor toženec ne bi kršil določil konkurenčne prepovedi in ne bi bilo v njegovem interesu prenehanje delovnega razmerja brez odpovednega roka, potem tožnici ne bi nastala škoda, zaradi nefunkcioniranja laboratorija od 16. 1. 2006 do 26. 1. 2006, ko je trajala prepoved opravljanja dela. Neutemeljeno se tožnica v pritožbi sklicuje, da če bi toženec upošteval odpovedni rok, bi v tem času delodajalec lahko nemoteno posloval in v tem času odpovednega roka okrepil kadre za nemoteno delo, tako pa je bila zaradi protipravnega ravnanja toženca dolžna slednjemu prepovedati opravljanje dela, kar pa je imelo za posledico neoperativnost laboratorija. Drugotoženec po 16. 1. 2006, ko mu je tožnica prepovedala opravljati delo, ne more odgovorjati za škodo, ki je nastala tožnici zaradi nedelovanja laboratorija v času od 16. 1. 2006 do 26. 1. 2006. Če je bilo delovanje laboratorija tako pomembno za tožnico in je tožnica vedela, da bi ji lahko zaradi nedelovanja laboratorija nastala velika škoda, bi torej lahko tudi drugotožencu, tako kot prvotožencu preklicala prepoved opravljanja dela. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, čeprav je bilo na njej dokazno breme, da ji je zaradi nedelovanja laboratorija nastala škoda in v kakšni višini.

16. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo zahtevke tožnice zoper tožence za plačilo odškodnine zaradi nezaključenih projektov. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da so toženci vse začete projekte zaključili, kar pa je ostalo nedokončanih projektov pa je vzrok izven sfere tožencev. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na poročilo o dokončanih in nedokončanih projektih z dne 27. 1. 2006, iz katerega izhaja, da je tretjetoženka dokončala projekte, ki jih je imela v delu, razen projekta za objekt n. in objekt o.. Pri tem je sodišče v celoti povzelo izpoved tretjetoženke, da je bilo nadaljnje delo na teh dveh projektih odvisno od investitorja in od projektanta. Utemeljena je pritožbena trditev, da tretjetoženka ni dokazala, da projektov ni zaključila iz razlogov na strani investitorjev, prav tako pa ni ugovarjala, da projektov do izteka odpovednega roka ne bi bilo možno zaključiti iz razlogov na strani tretjih. Dejstva, ki izhajajo iz listin so, da tretjetoženka projektov n. in o.. ni zaključila, tožnica pa je trdila, da je projekta kasneje zaključil zunanji izvajalec R. R., za kar mu je tožnica plačala in navedeno plačilo predstavlja škodo, ki jo je utrpela tožnica zaradi nedokončanih projektov, ki so posledica nespoštovanja odpovednega roka tretjetoženke. Utemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnica tožbenega zahtevka zoper prvotoženca sploh ni postavila, v zvezi s povrnitvijo škode zaradi nedokončanja del. Dejansko je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2009, pod točko X postavila tožbeni zahtevek v višini 8.926,00 EUR zaradi nespoštovanja odpovednega roka in predčasnega odhoda prvotoženca in drugotoženca in navedeno pojasnila tudi na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 5. 2009 (stran 3 zapisnika). Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnica zahtevka zoper prvotoženca ni postavila, sodišče v nadaljevanju ni ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti in sodišče ni ocenilo dokaznih listin: zapisnik o nedokončanih objektih z dne 27. 1. 2006 in 1. 2. 2006 ter dogovor z dne 30. 1. 2006. 17. Tožnica je tudi uveljavljala odškodnino za škodo, ki ji je nastala, ker toženci niso spoštovali s pogodbo določenega odpovednega roka (3 meseci) in zaradi tega tožnica ni pridobila akreditacije. Tožnica je zatrjevala, da je konec leta 2005 izpolnila vse pogoje, da bi prejela akreditacijsko listino za obseg razširitve, vendar je p. izdajo akreditacije najprej zadržala, nato pa po odhodu tožencev niti ni podelila. Če bi tožencem bilo zaključeno delovno razmerje 27. 4. 2006, torej po izteku odpovednega roka, bi potrditvah tožnice pri p. vsekakor pridobili akreditacijo. Tožnica je iz tega naslova uveljavljala povračilo škode v višini 192.283,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na ugovor tožencev tožbo v delu, ki se nanaša na toženca drugotoženca in prvotoženca glede zahtevka za plačilo 192.283,00 EUR, zavrglo z obrazložitvijo, da je tožnica dne 20. 11. 2007 vložila tožbo v zadevi Pd 8/2009, ki je bila tožencem vročena 5. 2. 2008 (drugotožencu) in dne 30. 1. 2008 (prvotožencu), zato je z vročitvijo tožbe začela teči pravda o istem zahtevku med istimi strankami, zato je utemeljen ugovor tožencev o litispendenci.

18. Pravilno opozarja pritožba, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na toženca drugotoženca in prvotoženca, glede zahtevka za plačilo 192.282,00 EUR, nepravilna. Pravilno opozarja pritožba, da je tožnica v tožbi, ki se vodi pod opr. št. Pd 8/2008 z dne 20. 11. 2007 od tožencev zahtevala plačilo škode zaradi nepridobitve akreditacije s praktično identičnimi navedbami (XI. izreka tožbe, enako kot v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2009 v točki XII), vendar je tožnica v tožbi v zadevi Pd 8/2008 zahtevala iz naslova izgube akreditacije odškodnino v znesku 50.000,00 EUR, v sporni zadevi pa je iz tega naslova uveljavljala odškodnino v znesku 192.283,00 EUR. Litispendenca je zato podana le delno. Tožba je zato za znesek 50.000,00 EUR zaradi litispendence nedopustna in je zato v tem delu sodišče utemeljeno tožbo zavrglo, dopustna pa je glede preostanka 142.283,00 EUR. Zato je v tem delu sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo tožbo in je ni obravnavalo po vsebini. Glede na navedeno bo moralo sodišče v ponovljenem postopku, glede na podano trditveno in dokazno podlago tožnice, meritorno odločiti o tožbenem zahtevku v višini 142.283,00 EUR, kot odškodnini iz naslova nepridobljene akreditacije v letu 2006. 19. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z zaslišanjem strank in izvedbo predlaganih dokazov tožnice ugotoviti, ali tretjetoženka ni dokončala projekta za objekt n. in projekt o.. dejansko iz razlogov, ki so bili v sferi investitorja in projektanta ali sferi tretjetoženke. Če navedenih objektov ni zaključila, ker je predčasno (zaradi nespoštovanja odpovednega roka) prenehala z delom pri tožnici in je zato dejansko njeno delo kasneje zaključil R. R. (zunanji izvajalec), pa bo moralo sodišče ugotoviti še ostale elemente odškodninske odgovornosti. Zgolj dejstvo, da je račun za zunanjega izvajalca bil izstavljen šele avgusta 2006 dejansko ne pomeni avtomatično, da tožnici ta škoda v višini računa ni nastala. Prav tako pri tem ni pomembno, ali je tožnica začela sodelovati z zunanjim izvajalcem R. R. že v mesecu novembru, decembru 2005, torej še v času trajanja zaposlitve tožencev. Bistveno je, katera dela in koliko del je morala tožnica predati v delo R. R., ker toženci niso upoštevali odpovednega roka. Sodišče prve stopnje bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti, ali je R. R. nadaljeval z deli na projektih, ki so jih začeli ali bili dolžni izvesti in zaključiti toženci, pa tega niso storili, pri tem pa ni bistveno, če je do dokončanja teh projektov prišlo z časovnim zamikom in so bili projekti zaključeni po izteku odpovednega roka tožencev. Sodišče bo moralo ugotoviti, ali so bila izvedena plačila R. R. v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožencev (neupoštevanjem odpovednega roka), kar pa sodišče dejansko ni ugotavljalo, ker je že na podlagi datuma izvedenih plačil tožnice R. R., izključilo obstoj vzročne zveze med zahtevano škodo tožnice in protipravnim ravnanjem tožencev. Sodišče bo moralo dokazno ovrednotiti tudi predložene obračune N. N., kot priloge k letni avtorski pogodbi, iz katerih je razvidno, da so se njegove aktivnosti nanašale na izdelavo poročila S., modeliranje hrupa za prireditev Zavoda T., izdelava modela hrupa za U. in za V., za vse navedene projekte bi naj bili zadolženi toženci. V dopolnjenem dokaznem postopku pa bo sodišče tudi moralo oceniti, s strani tožnice predložene študije požarne varnosti in izkazov požarne varnosti v letu 2006, ki jih je izdelal k. k., čeprav je bila zanje potrditvah tožnice, zadolžena tretjetoženka.

K pritožbi prvotoženca

20. Tožnica je od prvotoženca zahtevala povračilo škode, ki ji je zaradi izredne odpovedi prvotoženca, ki ni bila utemeljena nastala s tem, da je morala zaradi odhoda prvotoženca brez odpovednega roka angažirati zunanje sodelavce ter del poslov prenesti na ustrezno usposobljene zunanje organizacije zaradi izpolnjevanja dogovorjenih in zakonskih rokov. Sodišče je ugotovilo, da podana izredna odpoved prvotoženca ni bila utemeljena, kar pomeni, da je prvotoženec pri podaji odpovedi kršil pogodbo o zaposlitvi in s tem ravnal protipravno. Prvotoženec je bil pri tožnici zaposlen od leta 1998 in do 27. 1. 2006, zato je sodišče ugotovilo, da bi zanj veljal 45 dnevni odpovedni rok (druga alineja drugi odstavek 92. člena ZDR). Tožnica je dne 9. 2. 2006 podjetju L. d.o.o. naročila, da ta izdela meritve emisij in izdela poročilo (objekt s.) za kar je tožnica podjetju, po izstavljenem računu (A/40) plačala 2.244,42 EUR in za objekt M. po računu znesek 506,76 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, ker gre za delo, opravljeno v času odpovednega roka, ki ga bi bil dolžan izvesti prvotoženec, ki je bil zadolžen pri tožnici za meritve emisiji in je pokrival področje ekologije, je ta škoda v vzročni zvezi z njegovim predčasnim odhodom. Zato je sodišče prve stopnje odločilo, da je prvotoženec odgovoren za škodo v višini 3.451,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper odločitev sodišča se pritožuje prvotoženec in navaja, da je sodišče spregledalo, da je tožnica sama odpovedala delo prvotožencu, ko mu je izdala suspenz in prepoved dela in zato prvotoženec nikakor ne more odgovarjati za škodo v znesku 3.451,18 EUR. Pritožbene trditve so neutemeljene, saj je tožnica dne 18. 1. 2006 preklicala sklep o prepovedi opravljanja dela in prvotožencu naložila, da se je dolžan zglasiti na svojem delovnem mestu in začeti z opravljanjem delovnih nalog dne 19. 1. 2006, ter je dolžan tožnici oddati poročilo o vseh projektih, kateri še niso zaključeni. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev prvotoženca, da ne more odgovorjati za škodo, ker mu je pri tožnici delovno razmerje prenehalo že 27. 1. 2006, torej 13 dni pred naročilom delodajalca družbi L.. O odpovedi in datumu prenehanja delovnega razmerja tožencev je bilo pravnomočno odločeno v zadevi opr. št. Pd 239/2006 s sodbo z dne 14. 9. 2009, ko je sodišče odločilo, da je tožencem prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 27. 1. 2006, na podlagi njihovih izrednih odpovedi, hkrati pa je ugotovilo, da toženci niso upravičeni do plačila odpravnine in odškodnine na podlagi 112. člena ZDR, ker izredne odpovedi niso bile utemeljene. Glede na odločitev sodišča pa so toženci vsekakor odškodninsko odgovorni tožnici zaradi škode, ki je tožnici nastala, ker niso spoštovali odpovednega roka, ki bi ga bili dolžni v primeru podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

21. Vendar pa prvotoženec v pritožbi upravičeno opozarja, da je prvotoženec dne 27. 1. 2006 tožnici posredoval dopis „Nedokončani projekti“ in da iz tega dopisa ni razvidno, da bi bila nedokončana projekta s. in M. ter da iz dogovora, ki ga je podpisal prvotoženec s tožnico dne 30. 1. 2006 izhaja, da bo tožnik dokončal vse nedokončane projekte. Prvotoženec pa je tudi trdil, da ni bil zadolžen za objekta s. in M. in ni bil zadolžen za meritve emisij v teh podjetjih ter da tožnica za meritve TOC, v času izvedbe meritev, sploh ni bila akreditirana in bi v vsakem primeru morala meritve naročiti pri družbi L.. Navedenega pa sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotavljalo, zato je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje po izvedbi predlaganih dokazov ugotovilo, ali je prvotoženec za projekte, za katere se mu očita odškodninska odgovornost (s. in M.) sploh bil zadolžen in ali je tožnica bila sploh akreditirana za izvedbo navedenih meritev. Sodišče bo moralo ponovno oceniti tudi izpoved zakonitega zastopnika u. u., ki je izpovedal, da sta se prvotoženec in tretjetoženka, po preklicu suspenza vrnila na delo, da sta končala nedokončane projekte. Prav tako bo moralo oceniti tudi „dogovor“, sklenjen med tožnikom in prvotožencem o dokončanju objektov z dne 27. 1. 2006. 22. Pravilno pa prvotoženec v pritožbi tudi opozarja, da gre za nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, ko sodišče prve stopnje v izreku sodbe odloči, da je prvotoženec dolžan tožnici plačati 3.451,18 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007, v obrazložitvi sodbe pa obrazlaga, da je prvotoženec odškodninsko odgovoren za škodo v višini 3.451,18 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2009, torej od razširitve tožbe dalje do plačila.

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prvotoženca ugodilo in prav tako je delno ugodilo pritožbi tožnice ter sodbo sodišča delno razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Ostale pritožbene navedbe niso relevantne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (360. člen ZPP).

25. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.