Jedro

Odredba o hišni preiskavi je eno izmed preiskovalnih dejanj, ki jih predvideva XVIII. poglavje ZKP, zato njena vsebina nujno ne dokazuje vseh zakonitih dejanj, za katere obstajajo sumi ali razlogi za sum, da jih je določena oseba (osumljenec) storila ali sodelovala pri njih in ki so praviloma razvidni iz odredbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožnika zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 2.023,80 EUR v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od takrat dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je toženka kot odgovorna urednica informativnega programa E. dolžna objaviti popravek in prikaz nasprotnih dejstev tožnika z dne 22. 12. 2015 na prispevek z naslovom: “Pri predsedniku A. našli konopljo“, ki je bil prikazan v oddaji ... na programu televizije E. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Navedbe revidentke

3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče druge stopnje ni opravilo testa sorazmernosti med pravico do objave popravka in pravico do svobode izražanja in je pravico do objave popravka dejansko spremenilo v pravico do dostopa do medija, kar podrobneje argumentira. Izpostavlja, da v objavljenem prispevku ni neresničnih in napačnih navedb in da se tožnik pri uveljavljanju pravice do popravka pavšalno sklicuje na policijski zapisnik in v ničemer ne zanika objavljenih informacij. Zmotna uporaba Zakona o medijih je podana tudi v tem, da pritožbeno sodišče vrednoti objavljene navedbe, namesto da bi presojalo vprašanje njihove resničnosti. Meni, da tožnik izjavo predstavnice Policije spodbija tako, da navede okoliščino, ki nima zveze z vsebino njene izjave. S sklicevanjem na Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah in Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah (Direktiva 2010/13/EU) opozarja na različno naravo medijev in učinka izvrševanja pravice do objave popravka, kar po njenem mnenju nasprotuje 14. členu Ustave. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Uresničevanje pravice do popravka (40. člen Ustave) posega v svobodno uredniško politiko medijev in s tem v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave), posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija. Ker torej izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, je treba med kolidirajočimi pravicami vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave). Logičen sklep, ki iz tega izhaja, je, da popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice. Konkretizacija opisanega merila pa je na zakonodajni ravni podana v odklonilnih razlogih iz prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed).

7. Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 237/2015 z dne 19. 11. 2015 pojasnilo, da je pravna podlaga pravice do popravka podana že na ustavni ravni (40. člen Ustave) in da normativna hipoteza 40. člena Ustave ne predvideva, da bi moralo biti obvestilo, katerega popravek se zahteva, netočno, neresnično. Ker je z zakonom mogoče določiti le način uresničevanja te pravice (način uresničevanja pravice pa ne more posegati v samo substanco pravice), je revizijski očitek o izostanku zakonske podlage v zvezi z ustaljeno sodno prakso, ki navedenemu dosledno sledi, neutemeljen. Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah, s katerim je bila Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah (Direktiva 2010/13/EU) prenesena v slovenski pravni red, v 13. členu v zvezi z pravico do popravka odkazuje na ureditev v ZMed. Revidentkino sklicevanje na 28. člen Direktive je selektivno in zaradi necelovitega navajanja besedila člena tudi nekorektno. Besedilo 28. člena Direktive se namreč glasi: „Brez vpliva na druge predpise, ki so jih države članice sprejele na podlagi civilnega, upravnega ali kazenskega prava, mora imeti vsaka fizična ali pravna oseba, ne glede na njeno državljanstvo, katere zakoniti interesi, zlasti ugled in dobro ime, so bili oškodovani z navedbo neresničnih dejstev ...“. Navedeno pomeni, da mora biti prizadeti osebi omogočena pravica do popravka zaradi objave neresničnih dejstev, njena pravica pa je lahko tudi širša, kar je razumeti iz začetka besedila navedenega člena.

8. Neutemeljen je revizijski očitek, ki kršitev 14. člena Ustave utemeljuje z različnim učinkom pravice do objave popravka v različnih vrstah medija. Revidentka namreč spregleda, da je zrcalna slika objave popravka v televizijskem prispevku izpostavljenost in odmevnost navedb v prispevku, popravek katerih se z navedeno pravico zasleduje in s katerimi je bila prizadeta pravica ali interes nekoga. Ima pa vrsta medija pomen pri celovitosti presoje, ali je bilo s spornim prispevkom poseženo v tožnikove pravice. Narava televizijskega prispevka v dnevno informativni oddaji je drugačna od npr. članka v tiskanem mediju predvsem s časovnega vidika (kratkost prispevkov v dnevno informativni oddaji) in zgoščenosti informacij, ki jih narekuje dolžina prispevka, pa tudi narave občinstva, saj povprečnega gledalca dnevno informativne oddaje udarna napoved prispevka pritegne na način, da si želi prispevek ogledati v celoti, medtem ko je v tiskanih medijih pogosto, da bralec naslove le preleti in člankov, pogosto tudi zaradi časa in določenega truda, ki bi ga moral v to vložiti, sploh ne prebere. V konkretnem primeru to pomeni, da je treba poseg v tožnikove pravice presojati na podlagi vseh informacij, objavljenih v spornem prispevku, ne le na podlagi njegovega naslova.

9. ZMed v 26. členu uzakonja pravico do popravka objavljenega obvestila, razen če so podani odklonitveni razlogi iz 31. člena istega zakona. Četrti odstavek 26. člena ZMed vsebino popravka opredeljuje s popravkom v ožjem smislu, to je zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ter s popravkom v širšem smislu, to je navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Neizpolnjevanje omenjenih meril glede vsebine popravka predstavlja odklonilni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik aktivno legitimiran za objavo predlaganega popravka, da sta bila s prispevkom, naslovljenim: “Pri predsedniku A. našli konopljo“, prizadeta njegova pravica in interes, in da predlagani popravek v delu, ki glasi: “Kriminalisti pri gospodu B.B. niso našli sadik indijske konoplje. To dejstvo potrjuje vsebina policijskega zapisnika o opravljeni hišni preiskavi z dne 9. 12. 2015,“ ustreza pojmu popravka v smislu določila četrtega odstavka 26. člena ZMed. Pritrditi je revizijskemu očitku, da s popravkom tožnik ne navaja drugih dejstev, ki bi bistveno dopolnila navedbe v obvestilu, saj zahtevani popravek v delu “Kriminalisti pri gospodu B.B. niso našli sadik indijske konoplje. To dejstvo potrjuje vsebina policijskega zapisnika o opravljeni hišni preiskavi z dne 9. 12. 2015,“ ne zanika oziroma ne navaja drugih dejstev, ki bi bistveno dopolnile navedbe v obvestilu - in sicer navedb v nadaljevanju prispevka, da so konopljo našli v eni izmed B. nepremičnin (glej 7. točko obrazložitve sodbe sodišče druge stopnje). Ost novinarskega poročanja je bila izrazito negativna za tožnika (v javnosti poznana oseba in predsednik A.-a), vendar oprta na izsledke kriminalistične preiskave in dejstvo, da so bile sadike indijske konoplje najdene v nepremičnini, ki je last tožnika. Tožnik ne zatrjuje, da nad nepremičnino ne bi imel posesti, da je bila nepremičnina oddana v najem ali da jo je nekdo protipravno uporabljal, zato v članku izražena povezava med njim in v njegovi nepremičnini najdenimi sadikami ni neresnična. Čeprav tožnik v nepremičnini, ki je bila predmet kriminalistične preiskave, ni prebival, pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da nepremičnine ne bi imel v svoji neposredni posesti, kar pomeni da je bila pod njegovo neposredno oblastjo in kontrolo.

11. Tožnik je s tožbo zahteval tudi objavo popravka z naslednjo vsebino:“Gospod B.B. ni osumljen kaznivega dejanja zlorabe položaja oziroma zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti. To dejstvo potrjuje vsebina odredbe o hišni preiskavi z dne 1. 12. 2015.“ Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da je v prispevku izjavo novinarja F.: “B., ki se že leta uspešno otepa preiskovalcev in sumov...“ dokončala Maja Cimperle Adlešič (PU Ljubljana), ki je izjavila: “... zlorabe položaja oziroma zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, izneverjenju in pa kaznivemu dejanju pranja denarja ...“. Zavzelo je stališče, da gre za izjavo tretje osebe, za katero toženka ne odgovarja. Ker mora biti skladno z določilom prvega odstavka 27. člena ZMed popravek objavljen brez sprememb in dopolnitev, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

12. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da ZMed ne omejuje pravice do popravka zgolj na obvestila, izrečena s strani novinarjev, ki pripravljajo prispevek, temveč na obvestila o prispevku kot celoti, torej tudi, če so slednja podana v obliki izjav tretjih oseb, kot v konkretnem primeru s strani predstavnice Policije. Vendar pa je utemeljen očitek revizije, da zgolj sklicevanje na vsebino odredbe o hišni preiskavi še ne zanika tega, česar je bil tožnik osumljen. Odredba o hišni preiskavi je eno izmed preiskovalnih dejanj, ki jih predvideva XVIII. poglavje Zakona o kazenskem postopku, zato njena vsebina nujno ne dokazuje vseh kaznivih dejanj, za katere obstajajo sumi ali razlogi za sum, da jih je določena oseba (osumljenec) storila ali sodelovala pri njih in ki so praviloma razvidni iz ovadbe.

13. Ker popravek niti ne zanika niti v bistvenem ne dopolnjuje bistvenega sporočila objavljenega prispevka, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz I. točke izreka.

14. Ker je toženka z revizijo uspela, ji je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP tožnik dolžan povrniti stroške revizijskega in pritožbenega postopka po priloženih stroškovnikih na l. št. 105 in 130, 2% materialnih stroškov in 22% DDV in plačane sodne takse (810,00 EUR).