Jedro

Toženec si prihaja v logično nasprotje, ko trdi, da je bil s tožnikom dogovorjen, da za delo in stroške prejme različne kmetijske stroje, ki jih pri tem potrebuje, poleg tega pa želi še plačilo svojega dela v denarju. Tudi toženec tega dogovora ni dokazal in sedaj zaman želi dokazno oceno, ki je prepričljiva, prikazati kot nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi, in med zapisniki o zaslišanjih.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki naj sami krijeta tudi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako tožnikov zahtevek po tožbi, kot tudi toženčevega po nasprotni tožbi (tako primarnega kot podrednega) ter sklenilo, da vsak sam krije svoje pravdne stroške. Ocenilo je, da noben od njiju ni dokazal podlage, po kateri bi bil katerikoli od njiju upravičen do plačila, čeprav ni sporno, da sta dolga leta poslovno sodelovala.

2. Zoper sodbo se pritožujeta oba, vsak proti delu, s katerim ni uspel. Nominalno uveljavljata vse predvidene pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlagata spremembo ali pa razveljavitev sodbe ter opredeljujeta vsak svoje pritožbene stroške. Oba sta tudi odgovorila na pritožbo drugega in se vzajemno zavzela za zavrnitev pritožbe ter opredelila nadaljnje pravdne stroške.

3. Tožnik zavrača očitek, da je glede zatrjevanega posojila večkrat spremenil svoje navedbe. Pravi, da je 10. 2. 2012 spremenil tožbo, kar je bilo dovoljeno, od tedaj dalje pa naj bi vseskozi enako navajal, da sta bila s tožencem prijatelja, da mu je l. 2007 posodil 42.000 EUR, l. 2008 pa da sta se ustno dogovorila za posojilo za nakup kmetijskih strojev balirke, ovijalke in obračalnika. Posojilo je bilo izročeno s plačilom na račun prodajalca, roka vračila in obresti pa zaradi prijateljstva nista določila. Navaja, da po prenehanju prijateljstva terja posojilo nazaj. Kaj naj bi drugega še navedel, mu sodišče ni povedalo, očita pritožnik. Navaja, da sta vse urejala sama, na zaupanje in brez prič, zato prič ni mogel predlagati. Toženčevo vračilo 7.000 EUR naj bi to potrjevalo, saj sicer ni prepričljivo, da bi šlo za DDV, ki naj bi mu ga nakazal po dogovoru. Trdi, da je bil nejasen in neprepričljiv ravno toženec, ko po eni strani navaja, da ga je s stroji poplačal, po drugi strani pa si je beležil opravljeno delo zanj zaradi plačila. Tudi naj ne bi bilo prepričljivo, da naj bi ga poplačal ravno z vrednostjo strojev v višini 156.292,00 EUR, kot tudi ne, da v šestih letih od njega ne bi dobil plačila za delo. Trdi, da je ob zaključku vsake sezone toženca plačal, po okoli 3000 EUR, za okoli 100 ur. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bil traktor z nakladalcem C. kupljen za potrebe družbe L., ne strinja pa se da ni upravičen do povračila sredstev, ki jih je dal za nakup iz naslova neupravičene obogatitve. Ker proizvodnja lesnih sekancev ni zaživela, je podlaga namreč odpadla. Šlo naj bi namreč za združevanje sredstev za ta namen in je beseda posojilo vzeta iz konteksta. Pritožnik očita, da sodba o tem nima razlogov.

4. Toženec pa nasprotuje zaključku, da je bil za svoje delo v celoti poplačan s stroji, saj naj bi dokazal, da je vrednost del, ki jih je opravil, znašala 214.105,90 EUR, kar presega vrednost strojev, poleg tega je za stroje sam prispeval 29.663,89 EUR. Če se višina plačila ne da določiti, bi jo moralo določiti sodišče glede na običajno, meni toženec. Toženec vztraja, da s stroji ni bil v celoti poplačan, kar naj bi sam jasno izpovedal in očita, da je sodba tu v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju. Sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče K. P. in s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke. Navaja, da je izkazal dogovor glede lesa, sena in silaže, pa tudi glede traktorskih ur meni, da ne drži, da je to od tožnika že uveljavil njegov brat v drugem postopku. Meni, da je sodba tako glede zavrnitve primarnega kot podrednega zahtevka neobrazložena, kar je kršitev ustavnih procesnih jamstev. Potem še navaja, da tožnika, ki je pravdno nesposoben, ni zastopal zakoniti zastopnik, in da sodišče o tem ni posebej odločilo. Toženec še nadrobneje pojasnjuje, kako sta bila s tožnikom konkretneje dogovorjena, da se poplača za delo zanj z nakupom strojev ter kaj je glede tega povedal sam ter priča J. P. ml. Pojasnjuje, kako sta s preklicem zadolžnice l. 2009 vse med seboj poravnala le do takrat. Zaslišan ni mogel vedeti vseh podrobnosti na pamet, je pa pojasnil, da mu tožnik dolguje še 126.628,11 EUR, torej še razliko. Glede pravdnih stroškov toženec meni, da bi jih glede na njegovo soglasje k umiku moral nositi tožnik oz. glede na uspeh celotne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Pritožbeno sodišče je že v prvem pritožbenem postopku pojasnilo, da kršitve po 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, saj se pravdna sposobnost domneva, sodišče pa na to pazi po uradni dolžnosti (80. čl. ZPP). Toženec s svojimi navedbami pri sodišču prve stopnje očitno ni zbudil dvoma o tožnikovi pravdni sposobnosti, te ocene pa ne omaje s svojimi pritožbenimi navedbami o tožnikovih zdravstvenih težavah in neutemeljenosti njegove tožbe. Še enkrat kaže očitno tudi povedati, da bi to kršitev lahko uveljavljal kvečjemu tožnik, če sodišče ne bi pazilo na to, da je pravdno sposoben oz. pravilno zastopan.1

8. Izpodbijana sodba nima od toženca očitanih pomanjkljivosti; vsebuje jasne in natančne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse bistvene navedbe pravdnih strank, še zlasti o nedokazanosti zatrjevanih dogovorov in tudi o morebitni odpadli podlagi, zato nasprotni tožnikov očitek ni utemeljen.

9. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Temelji na dokazni oceni, ki je prepričljiva, življenjsko verjetna, logična, razumna in jasno artikulirana (8. čl. ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in večinoma ni bilo niti sporno, da sta tožnik in toženec od leta 2002 pa do leta 2009 precej sodelovala, in sicer je toženec za tožnika opravljal razna kmetijska dela, tožnik pa je prispeval precej denarja za nakup več kmetijskih strojev, ki so se vsi glasili na toženčevo ime. Dogovorjena sta bila, da bo toženec, ki je imel status kmeta, kandidiral na razpisih za pridobitev nepovratnih sredstev, da bo tožnik nanj prenesel določen delež njegove gospodarske družbe in da bosta skupaj izvajala dejavnost proizvodnje lesenih sekancev. Glede traktorja je bilo dogovorjeno, da bo kupljen za tožnikovo družbo. Ker sta se sprla, je njuno sodelovanje prenehalo in skupni podjem proizvodnje sekancev ni zaživel, prav tako tožnik ni prenesel nobenega deleža svoje družbe na toženca. Zadolžnico, ki sta jo za 600.000,00 EUR napisala 14. 12. 2007, in na podlagi katere je tožnik sprva terjal vračilo posojila, sta pravdni stranki 18. 8. 2009 preklicali, češ da so obveznosti iz nje poravnane. Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve in nesporna dejstva glede vsega tega natančno navede in opiše v tč. 13 do 15 na str. 11-13 ter tč. 36 - 37 na str. 25 - 28, česar pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena.

11. Pravilna je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi bil s tožencem dogovorjen za vračilo denarja, ki ga je dal za nakup strojev, niti ni toženec dokazal, da je bil s tožnikom dogovorjen, da ga bo za njegove storitve plačeval v denarju. Za kaj takega ni podlage v prav nobenem dokazu, tudi ne v njunih lastnih izpovedbah, če se jih presodi kritično in celovito, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Tako iz tožnikove izpovedbe izrecno izhaja, da so bili stroji, razen traktorja C. (ta je bil najdražji, stal je 92.664,00 EUR, od česar je tožnik prispeval 70.000,00) kupljeni "(...) za toženca, da se mu olajša delo" in "ker se mu je smilil" (list 143 in 145). Ilustrativna pa je tudi izjava toženca, da "natančno ni bilo nobenega dogovora, samo da se dela in da se ureja. To je bilo moje geslo in vse je lepo potekalo." (list 156). Sodišče prve stopnje je zato pravilno po dokaznem bremenu presodilo, da nihče od njiju ni dokazal konkretnega dogovora, na podlagi katerega bi smel drugega terjati plačilo kakršnegakoli denarnega zneska.

12. Pravilna je tudi ocena, da ni podlage, da bi kdo od njiju drugemu dolgoval iz naslova neupravičene obogatitve. Ključni razlog je ta, da vzajemne storitve (na strani tožnika plačilo denarja, skupno po zanesljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje 133.628,00 EUR, na strani toženca pa najrazličnejša dela v trajanju po več let več dni na teden) niso bile brez podlage oz. ta ni odpadla ali se ne uresničila, kar so splošni pogoji za terjatev iz naslova neupravičene pridobitve (190. čl. Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kolikor je to sploh bilo sporno, da je bil dogovor, da se stroji kupijo in da bo toženec z njimi delal tudi oz. predvsem za tožnika, kar se je v splošnem uresničilo, razen glede že omenjenega najdražjega stroja - traktorja, ki je bil očitno kupljen na ime toženca, ker je imel status kmeta, za tožnikovo družbo L. Prepričljiva in nič nelogična oz. neživljenjska je ocena, da je zato toženec tožniku tudi nakazal 7.000,00 EUR iz naslova vračila DDV. Vendar, če je bil traktor kupljen za tožnikovo družbo (in bil pri njej nesporno nekaj časa tudi v posesti), je tožnikova zahteva, da mu toženec vrne kupnino, h kateri je sicer večji del prispeval, nesklepčna. Po povedanem za to ni nobene podlage (zlasti ne tožnikove aktivne legitimacije). Ni pa bilo z ničemer dokazano, da je bila podlaga za nakup strojev (izrecno oz. le) nameravana skupna proizvodnja sekancev in tudi o tem je dokazna ocena pravilna; potrjuje jo že dejstvo, da je šlo (poleg traktorja) za nakup balirke, ovijalke, nakladalca in obračalnika.

13. Pravilno pa je sodišče ocenilo tudi toženčevo izpoved in pravilno presodilo njegove navedbe, da naj bi mu bil tožnik dolžan še posebno denarno plačilo za njegovo delo. Pritožbeno sodišče je že prvič opozorilo, da si toženec prihaja v logično nasprotje, ko trdi, da je bil s tožnikom dogovorjen, da za delo in stroške prejme različne kmetijske stroje, ki jih pri tem potrebuje, poleg tega pa želi še plačilo svojega dela v denarju. Tudi toženec tega dogovora ni dokazal in sedaj zaman želi dokazno oceno, ki je prepričljiva, prikazati kot nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi, in med zapisniki o zaslišanjih. Ta kršitev (15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) ni storjena. Izvedba dokazov z zaslišanjem priče K. P. in s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke zaradi povedanega ni bila v ničemer potrebna, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in smotrno, ko je ta predlog zavrnilo.

14. Naposled je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, da krijeta tožnik in toženec vsak svoje, ker sta bila oba s svojimi zahtevki v celoti neuspešna. Res je, da njuni zahtevki vrednostno niso bili popolnoma izenačeni in da je tožnik svojo tožbo za velik del zahtevka relativno kmalu umaknil, pa ne zaradi toženčeve izpolnitve, po drugi strani pa je tudi res, da je toženec podredno postavil še en denarni zahtevek, ki pa je celo bistveno presegal tožnikovega. Glede na to in glede na primerljiv obseg nastalih jima stroškov je ustrezna uporaba določbe 2. odst. 154. čl. ZPP, da krijeta tožnik in toženec vsak sam svoje stroške, potrebne za to (nepotrebno) pravdo.

15. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti vsak svoje stroške za svoji neuspešni pritožbi in odgovorov na pritožbo nasprotnika (1. in 2. odst. 154. čl. ZPP).

1 Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 337.