Jedro

Presoja, ali opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku 302. člena KZ.

Izrek

Zahtevi obs. M.M. in njegovih zagovornikov za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obs. M.M. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. M.M. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ na enotno kazen štirih let in osem mesecev zapora, zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ pa so bili obsojeni A.M. na tri leta in šest mesecev zapora, P.F. na tri leta in dva meseca zapora ter M.F. na eno leto zapora. Obs. M.M. se je v izrečeno kazen vštel pripor od 3.11.2000 dalje, A.M. in P.F. pa od 27.10.2000 dalje.

Obsojencem so bila odvzeta zasežena mamila, plastična žlička in elektronska tehtnica.

Zoper sodbi so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obs. M.M. ter njegovi zagovorniki iz Odvetniške družbe Č. o.p. iz G. Obs. M.M. uveljavlja kršitev 21. člena Ustave, ker naj bi policisti s pretepanjem soobs. P.F. od tega izsilili obremenilne izjave proti M.M., kršene naj bi bile določbe 29. člena Ustave, ker sodišče ni upoštevalo v obsojenčevo korist analiz DNK, da las, vzet s kape, ki jo je nosil storilec, ni njegov, da si izjave policista o prepoznavi obsojenca nasprotujejo, da ni dokazov, da je bil obsojenec v stanovanju soobs. F. Dalje trdi, da je policija podtaknila prstne sledi obsojenca na polivinilastih vrečkah, ki so bile zasežene v skrivališču, kamor jih je dala obs. M.F. Zagovorniki pa uveljavljajo kršitev 4. odstavka 302. člena KZ, češ da policista nista opustila zasledovanja bežečega obs. M. zaradi tega, ker naj bi streljal nanju, ampak zato, ker se je eden od policistov poškodoval. Predlagajo, da se izpodbijani sodbi glede tega kaznivega dejanja spremenita ali pa razveljavita.

Zahtevi obs. M.M. in njegovih zagovornikov za varstvo zakonistosti nista utemeljeni.

Po določbah 2. odstavka 21. člena Ustave je prepovedano vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav. Taka izjava bi bila na podlagi 2. odstavka 18. člena ZKP nedovoljen dokaz.

Obs. P.F. je na glavni obravnavi trdil, drugače kot v preiskavi, da so ga policisti ob prijetju žalili, tepli in brcali in je zato potrdil njihovo sugestijo, da je bil lastnik in prodajalec mamila obs. M.M. Sodišče prve stopnje pa je na 16. in 17. strani spremenjeni zagovor obs. F. o tej okoliščini na glavni obravnavi zavrnilo in kot resnično izjavo sprejelo izpovedbo v preiskavi ter svoje stališče obrazložilo. Pritožbeno sodišče se je s stališčem sodišča prve stopnje strinjalo in tudi svojo presojo obrazložilo na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje. Sodišči sta torej ugotovili, da policija od obs. P.F. ni izsilila obremenilnih izjav o udeležbi obs. M.M. pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa z mamili. Zahteva obsojenca z nasprotnim zatrjevanjem izpodbija pravilnost te ugotovitve, ne pa kršitev določb 2. odstavka 21. člena Ustave, ki predpostavlja, da je bilo izsiljenje izjave s sodbo že ugotovljeno.

Tudi ni pravilna trditev, da sodišče v nasprotju z 29. členom Ustave ni dovolilo popolnoma enakopravno izvajati dokaze v obsojenčevo korist. Primeri, ki jih zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti navaja, so ravno dokazi, ki so bili izvedeni, vendar pa za odločitev o krivdi obsojenca po mnenju sodišča niso bili odločilni. Bila je opravljena DNK analiza las, vzetih s kape, ki jo je bežeči obsojenec izgubil na begu, zaslišani so bili kriminalisti, ki so bili udeleženi v akciji "realizacije" predaje mamila in kupnine zanj, tudi M.V. Vprašanje, kolikšno dokazno vrednost in za katere okoliščine je sodišče tem dokazom prisodilo, pa ne zadeva enakopravnosti pri izvajanju dokazov obtožbe in obrambe, ampak se spušča v vprašanje dokazne ocene v smislu 1. odstavka 18. člena ZKP in s tem v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja. V ta okvir spada tudi trditev v zahtevi, da ni dokazano, da je bil obs. M.M. tisti, ki je v stanovanju F.-jevih kot lastnik mamila vodil predajo mamila in prevzem denarja. Tudi trditev, da so policisti podtaknili prstne odtise obsojenca na polivinilasti vrečki, se spušča v ugotovljeno dejansko stanje o tem, v kakšnih okoliščinah naj bi obs. M.M. pustil prstne sledi na vrečki. V vseh teh primerih gre za vprašanja dejanskega stanja, česar se po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ne sme uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

V zvezi z zahtevo zagovornikov za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku 302. člena KZ pod točko II. izreka sodbe obsojencu očita, da je med begom pred kriminalistoma I.Ž. in M.V., ki sta ga zasledovala, da bi ga v skladu s 3. členom Zakona o policiji prijela zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z mamili, ki je opisano v točki I. sodbe, z namenom, da bi se izognil prijetju, z razdalje 13 do 15 m ustrelil iz pištole proti njima, kar sta kriminalista občutila kot resno grožnjo in za trenutek zastala in jima je tako obsojenec uspel pobegniti. Tak opis vsebuje vse znake kaznivega dejanja iz 4. odstavka 302. člena KZ, namreč grožnjo z neposredno uporabo sile, zasledovanje obsojenca kot storilca kaznivega dejanja, pravno podlago za nameravano uradno dejanje in lastnost policistov, ki sta opravljala naloge javne varnosti, zato zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti nima prav, ko smiselno trdi, da tak opis ne vsebuje vseh zakonitih znakov tega kaznivega dejanja. Če pa zahteva uveljavlja, da vsi znaki tega kaznivega dejanja niso dokazani (ker naj ne bi bilo dokazano, da sta kriminalista odstopila od zasledovanja in prijetja obsojenca zaradi strela obsojenca, ampak zaradi poškodbe I.Ž.), pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno vložiti.