Jedro

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožničino duševno stanje ni moglo biti porušeno zaradi ravnanja prve toženke, ker naj bi imela že pred tem psihične težave. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da nezakonitost akta, ki ga je pripravil delodajalec, ni podlaga za odškodnino. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prva toženka ravnala protipravno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Prva toženka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 447,98 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 3. 3. 2025 (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri prvi toženki na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016 ni prenehalo z dnem 7. 10. 2016 in je trajalo do vključ­no 17. 9. 2020 (točka II izreka); da je prva toženka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2014 za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključ­no 17. 9. 2020 in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco pri ZPIZ tako, da bo tožnici priznana delovna doba od 8. 10. 2016 do vključ­no 17. 9. 2020, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka III izreka). Prva toženka je dolžna tožnici za čas od 8. 10. 2016 do vključ­no 17. 9. 2020 plačati nadomestilo plače v višini 1.127,65 EUR bruto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, zmanjšano v delu, ki ji pripada kot neto nadomestilo plače za neto zneske denarnih nadomestil za čas brezposelnosti, ki jih je tožnica v obdobju od 8. 12. 2016 do 17. 9. 2020 prejela izplačane po odloč­bi Zavoda RS za zaposlovanje, in sicer od decembra 2016 do septembra 2020 v neto mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka IV izreka). Nadalje je prva toženka dolžna tožnici plačati regrese za letni dopust, in sicer za leto 2017 v bruto znesku v 804,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2017 dalje do plačila (točka V izreka); za leto 2018 v bruto znesku v 842,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2018 dalje do plačila (točka VI izreka); za leto 2019 v bruto znesku v 886,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2019 dalje do plačila (točka VII izreka) ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 v bruto znesku v 627,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2020 dalje do plačila (točka VIII izreka), vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Nadalje je razsodilo, da je prva toženka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v višini 13.531,80 EUR bruto v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe, v presežku pa je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) iz naslova denarnega povračila zavrglo (točka IX izreka). Odločilo je, da je prva toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 3.361,75 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe (točka X izreka), da toženki sami krijeta svoje stroške sodnega postopka, da sta dolžni tožnici povrniti stroške sodnega postopka (točka XI izreka) in da sta toženki zavezanki za plačilo sodne takse (točka XII izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženk za ponovno zaslišanje priče A. A. glede navodila, na podlagi katerega je ravnala pri sklepanju sporazuma in pogodbe in glede krivdne oblike. Naklep kot element prevare v dosedanjih postopkih ni bil predmet ugotavljanja dejanskega stanja. Njeno zaslišanje je bilo predlagano tudi glede dejstev, ki so bistvena za odločitev o višini denarnega povračila in o višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na zaključke, ki nimajo podlage v spisu. Tožnica je izpovedala, da je poznala svoje pravice in da je vedela, da ji ob odpovedi pripadajo pravice iz naslova odpravnine, zato do zamolč­anja ni moglo priti. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku izognilo ključ­nim dejstvom, saj se v sodbi sklicuje le na dejstva, ki sledijo predhodni odločitvi Vrhovnega sodišča RS. Tožnici je mogoče oč­itati neskrbnost glede odpravnine. Predstavljene so ji bile zakonske določbe pri sklepanju sporazuma (81. člen ZDR- 1). S tem, ko je tožnica sprejela zaposlitev pri drugi toženki, ji ni bilo treba biti brezposelna skoraj štiri leta, saj bi jo glede na izpoved direktorice druge toženke potrebovali na delu tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica se je za delo pri drugi toženki odločila v času podpisa, nato pa si je premislila in na delo ni prišla kljub pozivu druge toženke. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini nepremoženjske škode prezrlo, da je izvedenec prof. dr. B. B., dr. med., spec. psihiater, poleg tega, kar sodišče povzema v sodbi, ugotovil tudi, da je stanje pri tožnici izzvenelo. Zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi kraj dogodka in ravnanje A. A. pri tožnici povzroč­ilo duševne bolečine, zato niso pravilni. Utemeljitev visokega denarnega povračila je protispisna, saj sodišče izpostavlja minimalne možnosti zaposlitve. Glede na tožničino sposobnost, dolgoletne izkušnje, natančnost pri delu ter zavedanje o tem, da bi ji v primeru odpovedi iz poslovnega razloga pripadale te pravice, ji sodišče ne bi smelo prisoditi denarnega povračila. Pri odločitvi o odškodnini je treba upoštevati, da je imela tožnica že v otroštvu oziroma v preteklosti duševne težave. Njeno duševno stanje ni moglo biti porušeno zaradi ravnanja prve toženke. Nezakonitost akta, ki ga je pripravil delodajalec, ni podlaga za odškodnino. Vse navedeno potrjuje izvedensko mnenje prof. dr. B. B. Izvedenec je poudaril, da ni mogoče ugotoviti potrebe po kontinuirani psihiatrični obravnavi v posledici obravnavanega dogodka, saj so pri preiskovanki prisotni le še rezidualni simptomi prilagoditvene motnje. Zato nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje o dolgotrajni bolezni v obdobju osmih let ne vzdržijo, s tem pa tudi ne odločitev o višini denarnega povračila in odškodnine. Pritožba nadalje meni, da je tožnici priznanih preveč zamudnih obresti. V času od 24. 3. 2021, ko je prejela plačilo po prvi pravnomočni sodbi v celoti in z zamudnimi obrestmi vred, do 22. 2. 2024, ko je glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS vrnila prejete zneske, prva toženka ni dolžna plačevati obresti, saj je v navedenem času z vsemi zneski, ki jih zahteva, tožnica razpolagala. Zmotno je uporabljeno materialno pravo glede odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je bilo delovno razmerje priznano do 17. 9. 2020, tj. do prve zaposlitve, vendar taka odločitev nasprotuje določbi 118. člena ZDR-1, po kateri je mogoče priznati delovno razmerje le do odločitve sodišča na prvi stopnji v prvem postopku, ne pa v ponovljenih (Pdp 53/2024 z dne 6. 3. 2024).

3.V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena ZDSS-1 pri odločanju uporabilo določbe ZPP. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tem členu, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

6.Tožnica je prvotno uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016, sklenjen med tožnico in prvo toženko (v nadaljevanju: sporazum) in pogodba o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016, sklenjena med tožnico in drugo toženko (v nadaljevanju: pogodba), nična in pravno neveljavna, ugotovitev delovnega razmerja pri prvi toženki do dneva odločitve sodišča prve stopnje, prijavo v zavarovanja, vpis v matično evidenco in reparacijo. Podredno je tožbeni zahtevek postavila tako, da namesto ugotovitve ničnosti zahteva razveljavitev sporazuma in pogodbe. V dosedanjem teku postopka je sodišče prve stopnje odločalo trikrat. V prvem sojenju je bilo s sodbo opr. št. Pd 406/2016 z dne 13. 2. 2020, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 451/2020 z dne 5. 1. 2021, pravnomočno ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, s tem, da je pritožbeno sodišče poseglo le v reparacijski del odločitve sodišča prve stopnje tako, da je zmanjšalo obveznost prve toženke glede izplačila plače z upoštevanjem zneskov denarnih nadomestil za čas brezposelnosti, ki jih je tožnica prejela od Zavoda RS za zaposlovanje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2022 revizijama toženk ugodilo, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo v ugodilnem delu in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7.V drugem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 372/2022 z dne 22. 3. 2023, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 406/2023 z dne 24. 12. 2023, pravnomočno zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 19/2024 z dne 17. 12. 2024 reviziji tožnice ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da je sporazum in pogodbo o zaposlitvi razveljavilo, v preostalem, to je glede odločitve, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka, da tožnici delovno razmerje pri prvi toženki ni prenehalo 8. 10. 2016 in ji traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje; v delu, ki se nanaša odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da mora prva toženka tožnici za čas od 8. 10. 2016 do dneva odločitve sodišča prve stopnje plačati nadomestila plače v višini razlike med 1.127,65 EUR bruto mesečno, zmanjšano za prejete zneske nadomestila za čas brezposelnosti in v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 13.531,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8.Za pritožbeno rešitev zadeve so bistvena stališča Vrhovnega sodišča RS iz navedene sodbe in sklepa opr. št VIII Ips 19/2024 z dne 17. 12. 2024, in sicer, da da je A. A. tožnici izgubo pravice do polne odpravnine in daljšega odpovednega roka (kar bi tožnici pripadalo, če bi ji prvi toženec podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namesto da ji je ponudil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) namerno zamolčala, saj je delala v korist obeh toženk, predvsem prve toženke. Sklenitev sporazuma je bila za prvo toženko najugodnejša možnost, saj se je s tem izognila podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravicam, ki bi tožnici pripadale že po zakonu (višja odpravnina, daljši odpovedni rok) in možnosti, da bi tožnica, kolikor bi ji bila podana redna odpoved, v sodnem postopku zahtevala presojo njene zakonitosti. Te pravice je tožnica zaradi sklenitve sporazuma izgubila. Z zamolč­anjem teh podatkov je A. A. pri tožnici povzročila zmoto v nagibu in jo tako napeljala k sklenitvi sporazuma (in pogodbe o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev z drugim tožencem). Pri podpisu obeh dokumentov je šlo za "paketno ponudbo". Po zaključku Vrhovnega sodišča RS navedene okoliščine utemeljujejo zaključek o prevari pri podpisu dokumentov.

9.Zgoraj navedeno je bistveno glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker v ponovljenem sojenju ni ponovno zaslišalo A. A. Pritožba izhaja iz zmotnega stališča, da bi moralo sodišče zaslišati navedeno pričo, ker naj naklep kot element prevare v dosedanjih postopkih ni bil predmet ugotavljanja dejanskega stanja. Glede na to, da je bila ugotovljena prevara, je torej stališče, da naklep v ravnanju A. A. še ni ugotovljen, nepravilno. Pri tem zmotno meni, da je Vrhovno sodišče RS odločilo o dejanskem stanju mimo svojih pristojnosti in pri tem naredilo zaključek o drugačnem dejanskem stanju, kot je bilo že pravnomočno ugotovljeno s sodbama nižjih sodišč. Vrhovno sodišče RS je namreč svoj zaključek o prevari oprlo na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbah nižjih sodišč, ter na podlagi tako (pravilno in popolno) ugotovljenega dejanskega stanja, sprejelo drugačen materialnopravni zaključek kot nižji sodišči ter na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbi delno spremenilo tako, da je razveljavilo tako sporazum kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Zato pritožba zmotno navaja, da naklep kot element prevare ni bil predmet ugotavljanja v dosedanjih postopkih. Iz obrazložitve sodbe Vrhovega sodišča jasno izhaja, da je upoštevalo okoliščine, ki so bile ugotovljene s sodbo sodišča prve stopnje, ter na podlagi ugotovljenih okoliščin, v katerih je prišlo do podpisa sporazuma in sklenitve pogodbe o zaposlitvi, zaključilo, da nudijo podlago za presojo, da je A. A. povzročila zmoto pri tožnici (tožnica je mislila, da ji bodo te pravice pripadale tudi v primeru podpisa obeh dokumentov), in da so bila ta dejstva bistvena, da je tožnica podpisala sporazum in posledično tudi pogodbo o zaposlitvi. Poudarilo je, da je tožnica vedela, da sta toženki povezani družbi, da ji pripada odpravnina za 33 let delovne dobe pri prvi toženki in da je A. A. nastopala po pooblastilu obeh toženk, da je sporazum in pogodbo o zaposlitvi dobila v podpis ob istem času in na istem kraju, da ji je bilo pojasnjeno, da bo v primeru podpisa sporazuma lahko pridobila pravice na Zavodu za zaposlovanje RS, če bo sklenila še pogodbo o zaposlitvi ter je glede na te okoliščine tožnica podpisala oba dokumenta.

10.Glede na navedeno je zavzelo stališče, da je razumljivo, da tožnica ni še posebej spraševala o višini odpravnine, za katero je bila prepričana, da ji pripada ter ji premajhne skrbnosti ni mogoče očitati. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na zaključke, ki nimajo podlage v spisu. Sodišče prve stopnje je bilo v novem sojenju vezano na odločitev o razveljavitvi sporazuma in pogodbe o zaposlitvi (zaradi prevare), zato ni smelo s ponovnim zaslišanjem A. A. ugotavljati dejanskega stanja v smeri, da priča pri tožnici ni povzročila prevare. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica pri sklenitvi sporazuma spravljena v zmoto, pritožba zmotno meni, da je A. A. ravnala tudi v korist tožnice. Niso torej utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje "na silo" argumentiralo svojo sodbo le v smeri utemeljevanja svojega sklicevanja na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ter da pri tem uporablja enostransko le tista dejstva, s katerimi utemeljuje zaključek, da je bilo tožnici zamolčano, da ne bo prejela odpravnine in daljšega odpovednega roka. Glede na vse navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da zaslišanje A. A. v ponovljenem sojenju ni potrebno, saj je izhajalo iz pravnomočne odločitve, da se sporazum in pogodba o zaposlitvi razveljavita, zato s tem v zvezi ni več smelo izvajati dokazov in ugotavljati dejstev. Njeno zaslišanje tudi ni bilo potrebno glede dejstev, ki so pravno odločilna za odločitev o višini denarnega povračila in o višini odškodnine, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11.Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je glede ključnih dejstev v izpodbijani sodbi podana protispisnost, pri čemer pritožba neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpoved tožnice, da je poznala svoje pravice in se je zavedala, da s podpisom sporazuma ne bo prejela odpravnine in daljšega odpovednega roka. Protispisnost je absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče stori takrat, kadar je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost glede seznanjenosti tožnice s svojimi pravicami ni podana. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica vedela, da ji pripada odpravnina za 33 let delovne dobe pri prvi toženki ter da ji je bilo pojasnjeno, da bo v primeru podpisa sporazuma lahko pridobila pravice na Zavodu za zaposlovanje RS, če bo sklenila še pogodbo o zaposlitvi, zato je glede na te okoliščine tožnica podpisala oba dokumenta. Ker je bila prepričana, da bo odpravnino dobila (kar pa je posledica prevare), je razumljivo, da ni še posebej spraševala o višini odpravnine. Seznanjenost tožnice s pravico do odpravnine torej ni odločilno za presojo, da je sporazum in pogodbo podpisala zaradi prevare.

12.Pritožba nadalje neuspešno navaja, da je mogoče tožnici očitati neskrbnost glede odpravnine, saj bi lahko glede odpravnine postavila vprašanje, pa ga ni, ter da to ne more iti v škodo prve toženke. Tudi glede vprašanja (ne)skrbnosti tožnice so bila že v predhodnem postopku ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva in zavzet pravilen materialnopravni zaključek, da tožnici zaradi ravnanja A. A. ni mogoče očitati neskrbnosti. Zato so dejansko protispisne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo dolžnost tožnice glede skrbnosti, ki jo mora imeti v lastnih zadevah, kar bi bil po stališču pritožbe šele predpogoj za zaključek o prevari. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je A. A. oziroma prva toženka tožnico seznanila z vsemi pravicami, ki ji gredo po ZDR-1, saj zaradi tega ni mogoče šteti, da je kljub seznanitvi s pravicami ravnala neskrbno.

13.Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in na višino prisojenega denarnega povračila namesto reintegracije po določbi 118. člena ZDR-1. Po odločbi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

14.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici delovno razmerje pri prvi toženki ni prenehalo z dnem 7. 10. 2016, ampak je trajalo od 8. 10. 2016 do vključno 17. 9. 2020, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Pravilno je namreč ugotovilo, da se je tožnica takrat zaposlila pri drugem delodajalcu, pri dveh delodajalcih pa ne more biti zavarovana na podlagi obstoja delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati najkasneje z dnem odločitve sodišča prve stopnje v prvem sojenju. Sodišče prve stopnje je namreč v prvem sojenju glede odločitve o datumu sodne razveze v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v smislu, da je tožnici delovno razmerje priznalo v najdaljšem možnem trajanju po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, to je 13. 2. 2020, ko je sodišče prve stopnje razsodilo. Ta sodba je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2022 razveljavljena. V 118. členu ZDR-1 ni podlage za sklepanje, da bi datum sodne odločbe v prvem sojenju v okoliščinah tega primera vplival na kasnejše odločanje sodišča prve stopnje glede datuma sodne razveze. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na sodbo opr. št. Pdp 53/2024 z dne 6. 3. 2024, saj se nanaša na drugačno pravno problematiko.

15.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino dosojenega denarnega povračila v višini 12 plač oziroma 13.531,80 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na višino denarnega povračila, in sicer, da je bila tožnica pri prvi toženki zaposlena več kot 33 let, da je šlo za njeno prvo zaposlitev, da so njene možnosti za novo zaposlitev, glede na njeno starost in njeno izkazano zdravstveno stanje, minimalne, da je bila kar štiri leta brezposelna in iskalka zaposlitve, ko pa je zaposlitev vendarle našla, je bilo to za delo osebnega asistenta, ki ni ustrezalo njenemu znanju in kvalifikacijam. Pravilno je tudi upoštevalo, da je pri novem delodajalcu prejemala nižjo plačo, pravice, ki jih je tožnica uveljavila v času brezposelnosti ter okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je, da je do prenehanja zaposlitve tožnice pri toženki prišlo zaradi prevare s strani A. A. Dosojeni znesek je glede na primerljivo sodno prakso dejansko na spodnji meji odločitev, predvsem če se upošteva tudi absolutni znesek denarnega povračila, ki ga je tožnica prejela. Tako je bilo namreč v zadevi Pdp 252/2021 dosojenih 12 plač za bistveno krajšo zaposlitev v trajanju 20 let, pri čemer je bila starost delavke v času nezakonite odpovedi 54 let. Delavka sicer ni bila upravičena do nadomestila za primer brezposelnosti, vendar pa je bila brezposelna leto in pol (tožnica 4 leta). V zadevi Pdp 227/2024 je bilo dosojenih 12 plač oziroma 34.579,20 EUR za zaposlitev pri delodajalcu v trajanju 25 let, delavec pa je takoj po prenehanju delovnega razmerja nadaljeval z delom kot samostojni podjetnik, nato pa se v kratkem času zaposlil pri drugem delodajalcu. V zadevi Pdp 212/2024 je bilo dosojenih 12 plač oziroma 50.494,56 EUR, pri čemer je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu 21 let, star 58 let in težje zaposljiv, pri novem delodajalcu pa ima nižjo plačo. Delavec sicer ni pridobil pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, vendar pa je bil zaposlen pri delodajalcu bistveno krajše obdobje kot tožnica. V zadevi Pdp 428/2024 je bilo dosojeno 12 plač oziroma 14.563,56 EUR. Delavec je bil zaposlen pri delodajalcu 28 let, ob odpovedi je bil star 49 let, dober mesec dni po odpovedi je odprl samostojno podjetništvo, odpoved je bila nezakonita iz vsebinskih razlogov. Odločitev v višini 12 plač je primerljiva tudi z odločitvami v zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 293/2016 (v zvezi z odločitvijo VDSS, opr. št. Pdp 46/2016) in VIII Ips 33/2015 (v zvezi z odločitvijo VDSS, opr. št. Pdp 1353/2014), v katerih je bilo tožečima strankama (ena pri delodajalcu zaposlena 34, druga 31 let, ena stara 58 let, druga 54 let, obe s slabšimi zaposlitvenimi zmožnostmi) prav tako odmerjeno denarno povračilo v višini 12 plač.

16.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi lahko tožnica z zaposlitvijo pri drugi toženki zmanjševala škodo in s tem vplivala na višino denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Za pritožbeno rešitev zadeve je namreč bistveno, da je Vrhovno sodišče RS zaradi prevare razveljavilo tudi pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila z drugo toženko. Ker je tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenila zaradi prevare, ni mogoče šteti, da je njeno ravnanje po sklenitvi pogodbe kakorkoli vplivalo na višino denarnega povračila, niti, kot bo navedeno v nadaljevanju, na višino dosojene odškodnino. Zato ni utemeljeno pritožbeno izpostavljanje, da naj bi direktorica druge toženke tožnico pozvala na delo. Glede na dejstvo, da je bila pogodba sklenjena za določen čas dveh mesecev, je vsako pritožbeno zatrjevanje, da bi tožnica morda po izteku časa nadaljevalo delo pri drugi toženki, ker naj bi takrat iskali delavce za delo v poslovalnicah, neutemeljeno in nedokazano domnevanje, ki ne more vplivati na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. V kolikor je druga toženka izkazovala potrebo po delu delavcev, bi lahko s tožnico že takoj sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

17.Ne glede na vse navedeno pa je v zvezi z nezaposlitvijo tožnice pri drugi toženki, in tudi pri kateremkoli drugem delodajalcu, bistveno, da se je tožnici po podpisu sporazuma in pogodbe zdravstveno stanje poslabšalo in se je kmalu morala pričeti psihiatrično zdraviti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ravnanje A. A. sprožilni element za poslabšanje tožničinega duševnega zdravja, ki je od dne podpisa sporazuma in pogodbe dalje povsem porušeno. Tožnica je pred podpisom sporazuma in pogodbe funkcionirala povsem normalno, sedaj pa ima težave, ki se vodijo pod diagnozo prilagoditvena motnja in mešana anksiozna in depresivna motnja. Tožnica se še vedno zdravi pri psihiatru, kar je potrjeno tudi z listinsko dokumentacijo, iz katere po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica že zelo kmalu po podpisu iskala zdravstveno pomoč in da je v postopku zdravljenja zaradi težav, ki so nastopile 7. 10. 2016, da je obiskovala tudi oddelek za psihiatrijo UKC C. in ambulanto ZD D. Stres, ki ga je tožnica doživljala, je privedel do razvoja prilagoditvene motnje ob prisotni ranljivosti tožnice, da se je pri tožnici po dogodku razvila psihična motnja, ki se sicer sama po sebi ne more razviti brez izpostavitve posameznika stresorjem. Dejstvo, da je bila tožnica brezposelna štiri leta torej v okoliščinah konkretnega primera, ne more pomeniti, da ji zaradi tega pripada manjše denarno povračilo. Glede na navedeno torej pritožba neutemeljeno navaja, da je utemeljitev visokega denarnega povračila protispisna, ker sodišče prve stopnje izpostavlja minimalne možnosti zaposlitve, ter da tožnici glede na njeno sposobnost razumevanja stvari, dolgoletne izkušnje, natančnost pri delu ter zavedanje o tem, da bi ji v primeru odpovedi iz poslovnega razloga pripadale te pravice, sodišče ne bi smelo prisoditi denarnega povračila.

18.Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost delodajalca v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravilno presojalo po določbah OZ o deliktni odgovornosti, torej po splošnih pravilih civilnega prava. Pravilno je ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti, to je protipravno ravnanje prve toženke, škodo, ki jo je tožnica utrpela, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem ter krivdo prve toženke. Kot je že zgoraj navedeno glede razloga za tožničino nezaposlenost, pritožba neutemeljeno izpodbija dosojeni znesek odškodnine s sklicevanjem na to, da se tožnica po podpisu sporazuma in pogodbe ni zaposlila pri drugi toženki, oziroma da je bila brezposelna štiri leta. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini nepremoženjske škode prezrlo, da je izvedenec prof. dr. B. B. ugotovil, da je stanje pri tožnici izzvenelo. Sodišče prve stopnje je po oceni vseh izvedenih dokazov, tudi izvedenskega mnenja prof. dr. B. B., ugotovilo obseg škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi nezakonitega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

19.Nadalje so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je tožnica imela že v otroštvu oziroma v preteklosti duševne težave, ter da zaradi tega njeno duševno stanje ni moglo biti porušeno zaradi ravnanja prve toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je pri tožnici po dogodku razvila psihična motnja, ki se sicer sama po sebi ne more razviti brez izpostavitve posameznika stresorjem in tudi pri tožnici ni pričakovati, da bi se ta psihična motnja pojavila, če ne bi bila izpostavljena stresorjem. Posledično je pravilno štelo, pri čemer se je oprlo tudi na izvedensko mnenje prof. dr. B. B., da obstoji vzročna zveza med dogajanjem v času podpisovanja sporazuma in pogodbe ter med škodo, ki je tožnici nastala. Pravilno je izhajalo iz teorije adekvatne vzročnosti, po kateri je treba tožnico kot oškodovanko vzeti takšno kot je, torej tudi z vsemi njenimi osebnostnimi lastnostmi, ki so morebiti povzročile, da je obseg škode večji, kot bi bil, če posebne preobčutljivosti pri tožnici ne bi bilo. Upoštevalo je ugotovitev sodnega izvedenca prof. dr. B. B., da če ne bi bilo stresorja, ki ga je tožnica doživela, se prilagoditvena motnja ne bi razvila, pa četudi je bila tožnica že predhodno občutljiva oseba. Po t.i. teoriji jajčne lupine mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da prva toženka odgovarja za celoten obseg škode, ki je tožnici nastal, pa četudi je del nastale škode posledica tožničine posebne preobčutljivosti. Glede na vse navedeno torej niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožničino duševno stanje ni moglo biti porušeno zaradi ravnanja prve toženke, ker naj bi imela že pred tem psihične težave. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da nezakonitost akta, ki ga je pripravil delodajalec, ni podlaga za odškodnino. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prva toženka ravnala protipravno. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.361,75 EUR.

20.Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je tožnici priznanih preveč zamudnih obresti, ker je v času od 24. 3. 2021, ko je prejela plačilo po prvi pravnomočni sodbi v celoti in z zamudnimi obrestmi vred, do 22. 2. 2024, ko je glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS vrnila prejete zneske, prva toženka ni dolžna plačevati obresti, saj je v navedenem času z vsemi zneski, ki jih zahteva, tožnica razpolagala. Pritožba namreč navaja, da je tožnica vrnila prejete zneske, zato ni mogoče šteti, da s temi zneski razpolaga.

21.Ker pritožbeni razlogi toženke niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Glede na pritožbeni neuspeh je prva toženka dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer je pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo (OT), glede na vrsti in vrednost obeh sporov (14.276,50 EUR) tožnici priznalo 600 točk nagrade za odgovor na pritožbo (kolikor je zahtevala), 2 % materialne stroške ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 447,98 EUR (prvi odstavek členov 165, 154 in 155 ZPP).

Zveza: