Jedro

V primeru zavrnjenih dokazov je šlo za listine in elektronska sporočila, shranjena na računalniku, ki se je od začetka postopka nahajal v posesti tožeče stranke in je njihovo nepredložitev pripisati le dejstvu, da se zakoniti zastopnik ni pravočasno spomnil, da se ti dokumenti nahajajo na njegovem starem računalniku. Za takšen spregled ni najti razumnega razloga, saj je bilo tožeči stranki ves čas znano, iz katerega obdobja izvirajo te listine in zato tudi, na katerem računalniku bi se utegnile nahajati.

Res je, da se za sklenitev obligacijsko pravne pogodbe ne zahteva nikakršna oblika. Vendar pa sta obe pravdni stranki jasno izkazovali namen, da bosta, v kolikor bodo pogajanja uspešna, sklenili pisno pogodbo, saj je prav s tem namenom tožeča stranka toženi stranki v podpis ponudila več različnih osnutkov pogodbe, ki jih je tudi sama podpisala. Nesporno dejstvo, da tožena stranka ni podpisala nobenega od osnutkov, ki jih je tožeča stranka posredovala v podpis, pač ne podpira trditve tožeče stranke, da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj glede bistvenih sestavin posla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi VL 122084/2012 z dne 24.8.2012 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.583,92 EUR, v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku na prvi stopnji je bilo sporno, ali sta pravdni stranki sklenili dogovor o poslovnem sodelovanju, na podlagi katerega je tožeča stranka toženi izstavila račune, katerih plačilo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, oziroma, ali je tožeča stranka za toženo stranko opravila kakršnekoli storitve. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da sta se pravdni stranki sicer dogovarjali o poslovnem sodelovanju, vendar pa dogovora o tem nista sklenili. Ocenilo je, da so imeli vsi pogovori med pravdnima strankama o sklenitvi pogodbe pravno naravo pogajanj (20. člen Obligacijskega zakonika - OZ), da pa tožena stranka ni sprejela nobene ponudbe tožeče stranke, pač pa je nasprotno le to izrecno zavrnila. Ugotovilo je nadalje, da se tožena stranka ni nepošteno pogajala in je zahtevek zavrnilo tudi na odškodninski podlagi.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nepravilno kot prepozne zavrnilo dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila šele na tretjem naroku za glavno obravnavo. Drži, da pravilo o prekluziji dokazov, predlaganih po izvedenem prvem naroku za glavno obravnavo, občutno posega v pravico stranke do izjavljanja v postopku. Vendar je omiljeno z določilom četrtega odstavka 286. člena ZPP, ki strankam tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo omogoča navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti prej. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi dokazov kot prepoznih preizkusilo z vidika vseh možnih situacij, ki bi lahko narekovale uporabo omilitvenih določil, in je to svojo odločitev tudi izčrpno in argumentirano obrazložilo. Z argumenti prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. V primeru zavrnjenih dokazov je šlo za listine in elektronska sporočila, shranjena na računalniku, ki se je od začetka postopka nahajal v posesti tožeče stranke in je njihovo nepredložitev pripisati le dejstvu, da se zakoniti zastopnik ni pravočasno spomnil, da se ti dokumenti nahajajo na njegovem starem računalniku. Za takšen spregled ni najti razumnega razloga, saj je bilo tožeči stranki ves čas znano, iz katerega obdobja izvirajo te listine in zato tudi, na katerem računalniku bi se utegnile nahajati. Vsekakor ni šlo za dokaze, za katere se je potreba pokazala šele v nadaljevanju postopka, kot trdi pritožba, saj je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 5.9.2012 jasno zatrjevala, da med strankama ni bila sklenjena nobena pogodba in da tožeča stranka za toženo stranko ni opravila nikakršnih storitev. Tožeča stranka je torej že po prejemu ugovora tožene stranke vedela, da bo morala v pravdnem postopku dokazati obstoj pogodbenega razmerja s toženo stranko in dejstvo, da je za toženo stranko opravila naročene storitve. Tudi ne drži, da z naknadno predložitvijo dokazov ni bilo v ničemer ogroženo načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka, saj bi, v kolikor bi jih sodišče dovolilo, rezultirali v ponovni preložitvi naroka zaradi uresničitve pravice tožene stranke, da se o njih izjavi, to pa je natanko tisto, kar je zakonodajalec s pravilom o prekluziji iz 286. člena ZPP želel preprečiti.

6. Pritožba v nadaljevanju izpodbija dokazno oceno prvostopnega sodišča, na podlagi katere je zavzelo zaključek, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj glede bistvenih sestavin posla, ki naj bi ga tožeča stranka opravila s toženo stranko. Dokazni oceni prvostopnega sodišča po mnenju pritožbenega sodišča ni kaj očitati, saj je ta temeljita, med seboj skladna in prepričljiva. Predvsem je potrebno poudariti, da pritožba ne izpodbija osnovne in tudi odločilne ugotovitve prvostopnega sodišča, da med strankama ni prišlo do podpisa pisne pogodbe. Res je, da se za sklenitev obligacijsko pravne pogodbe ne zahteva nikakršna oblika (51. člen, 54. člen OZ). Vendar pa sta obe pravdni stranki jasno izkazovali namen, da bosta, vkolikor bodo pogajanja uspešna, sklenili pisno pogodbo, saj je prav s tem namenom tožeča stranka toženi stranki v podpis ponudila več različnih osnutkov pogodbe, ki jih je tudi sama podpisala. Nesporno dejstvo, da tožena stranka ni podpisala nobenega od osnutkov, ki jih je tožeča stranka posredovala v podpis, pač ne podpira trditve tožeče stranke, da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj glede bistvenih sestavin posla. Ravno nasprotno, okoliščina, da je tožeča stranka s predložitvijo osnutka pogodbe v podpis toženi stranki izrecno terjala pisen sprejem ponudbe, ki ga ni dobila, napotuje na zaključek, da do soglasja volj med njima ni prišlo. Tudi ni šlo za situacijo, kot jo želi prikazati tožeča stranka; da sta obe stranki s svojimi ravnanji delovali skladno v smislu in duhu sklenitve ter tudi že delne izpolnitve pogodbe, ki ji je umanjkala zgolj predvidena pisnost. Prvostopno sodišče je izčrpno pojasnilo razloge, zaradi katerih šteje, da soglasje strank ni bilo doseženo. Predvsem so dokazi z zaslišanjem udeležencev pokazali, da sta bili stranki precej vsaksebi tako glede predmeta kot tudi cene. Tožena stranka si je medsebojno sodelovanje zamišljala precej ožje kot tožeča stranka, saj je bila zainteresirana le za posle posredovanja pri prodaji njenih izdelkov, za katere bi bila pripravljena tožeči stranki plačati provizijo in je izrecno nasprotovala obveznosti plačila kakršnihkoli pavšalov. Tožeča stranka pa si je medsebojno sodelovanje predstavljala bistveno širše, s vključenim poslovnim svetovanjem, raziskavo trga, opravljanjem marketinških storitev, storitev strateškega komuniciranja ipd., čemur je tožena stranka izrecno nasprotovala zaradi „nedefiniranih medsebojnih obveznosti“. Nerelevantno je, da tožena stranka podpisa osnutkov pogodb ni izrecno zavrnila. Molk naslovnika ne zavezuje (prvi odstavek 30. člena OZ), stranki pa nista bili v stalni poslovni zvezi oziroma tudi ni šlo za nobeno od situacij, ki jih urejata tretji in četrti odstavek 30. člena OZ.

7. Pritožba tudi ne more uspeti z očitkom, da je tožena stranka stopila v pogajanja s tožečo stranko s figo v žepu, torej v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in da je oškodovala pogodbena pričakovanja tožeče stranke med tem ko je ves čas prejemala aktivnosti in storitve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka tega, da je tožena stranka sprejemala aktivnosti in storitve tožeče stranke, ni dokazala. Poleg tega so bile že njene trditve v tej smeri prepavšalne in nekonkretizirane. Okoliščina, da je tožeča stranka toženi stranki posredovala v podpis več osnutkov njunega medsebojnega dogovora, (ki se tudi po vsebini med seboj razlikujejo), potrjuje kvečjemu trditve tožene stranke, da sta bili pri iskanju skupne pogodbene volje neuspešni. Vsekakor pa bi takšno ravnanje tožene stranke (odklonitev podpisa) pri tožeči stranki moralo vzbuditi previdnost pri sprejetju odločitve, da bo sama kljub temu začela izvrševati pogodbo. Še zlasti, ker je bilo v njej predvideno, da bo to storila šele po vnaprejšnjem plačilu dogovorjenega pavšala s strani tožene stranke. Pogodba (če bi bila sklenjena ustno) je torej tožečo stranko v zadostni meri varovala tudi pred morebitnim nekorektnim ali celo nepoštenim ravnanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke, v kolikor ga je utemeljevala na odškodninski podlagi, pravilno zavrnilo tudi iz razloga (če zanemarimo, da ni izkazano protipravno ravnanje tožene stranke), ker tožeča stranka glede nastanka škode, njene višine in vzročne zveze med škodnim dejanjem in nastalo škodo, ni podala sklepčnih trditev .

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožeča stranka dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).