Jedro

Upoštevaje dejanske ugotovitve, da je ob škodnem dogodku tožnik prvi verbalno napadel drugega toženca, ta pa ga je odrinil od sebe, nakar je tožnik z eno roko toženca prijel za ovratnik, z lopato v drugi roki pa mahal proti tožencu, ki je nato tožnika s pestjo udaril v obraz, je primerna razporeditev odgovornosti za škodo v razmerju trideset odstotkov proti sedemdeset odstotkov.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede prve tožene stranke spremeni tako, da se poslej sodba sodišča prve stopnje glasi, da mora Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo (skupaj z D.J.) v petnajstih dneh plačati tožniku J. M. odškodnino v znesku 1.712.334,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2001 dalje do plačila, v presežku pa se glede prve tožene stranke tožbeni zahtevek zavrne.

V izreku o stroških se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je tožnik dolžan v petnajstih dneh povrniti prvi toženi stranki 50.646,60 SIT pravdnih stroškov, prva tožena stranka pa je v petnajstih dneh dolžna povrniti tožniku 9.711,00 SIT pritožbenih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2002 dalje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožnik je dolžan v petnajstih dneh povrniti prvi toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 51.480,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo solidarno plačilo odškodnine tožniku v znesku 1.318.700,40 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V zvezi s škodnim dogodkom dne 6.10.1995, ko je drugi toženec s pestjo udaril tožnika v predel lica in ga poškodoval, je ugotovilo tožnikov delež sokrivde v višini 40%. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je odmerilo v znesku 2.550.000,00 SIT, od nje odštelo že izplačano zavarovalnino v znesku 352.665,50 SIT in od razlike 2.197.334,50 SIT prisodilo tožniku 60%, to je 1.318.700,40 SIT.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je razsodilo, da znaša tožnikova sokrivda 30% in da znaša primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo skupaj 4.450.000,00 SIT. Od navedenega zneska je odštelo 30% ter od razlike 3.115.000,00 SIT še prejeti znesek zavarovalnine 352.665,50 SIT, tako da je toženima strankama naložilo solidarno plačilo odškodnine v znesku 2.762.334,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je glede spornega zneska 1.443.634,10 SIT vložila revizijo prva tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, odločitev sodišča druge stopnje pa zmotna. Neustrezno je bila spremenjena odločitev o sokrivdi tožnika za nastalo poškodbo. Zmotna je ocena pritožbenega sodišča, da tožnikovo mahanje z lopato ni predstavljalo neposredne nevarnosti za drugega toženca. Z zvišanjem odškodnine za skaženost je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo merila iz 200. člena ZOR. Prezrlo je objektivno stran določanja odškodnine, ki se kaže skozi pomen prizadete dobrine. Drži, da je zaradi udarca tožnikovo lice povešeno in ni simetrično z desnim, vendar se na takšno stanje oseba počasi privadi in okolica tudi, tako da ni več vprašujočih pogledov in vprašanj. Prvotna odškodnina 600.000,00 SIT je primerna. Kakšno je duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je tožnik izpovedal. Težave mu povzroča solzenje levega očesa in vnetja njegove veznice, oteženo prehranjevanje zaradi zmanjšanja občutljivosti dlesni, vendar iz teh razlogov ni opustil kakšne fizične, športne, delovne ali druge aktivnosti. Prizadetost na področju življenjskih aktivnosti ni tolikšna, kot jo ugotavlja pritožbeno sodišče, zato je sorazmerno manjše njegovo trpljenje in je objektivno primerna odškodnina zanj 1.000.000,00 SIT.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Glede temelja odgovornosti revizijsko sodišče v celoti soglaša s presojo in z razlogi pritožbenega sodišča. Upoštevaje dejanske ugotovitve, da je ob škodnem dogodku tožnik prvi verbalno napadel drugega toženca, ta pa ga je odrinil od sebe, nakar je tožnik z eno roko toženca prijel za ovratnik, z lopato v drugi roki pa mahal proti tožencu, ki je nato tožnika s pestjo udaril v obraz, je primerna razporeditev odgovornosti za škodo v razmerju trideset odstotkov proti sedemdeset odstotkov. Ugotovitev, da tožnik pri mahanju z lopato ni neposredno ogrožal toženca, sodi med dejanske ugotovitve, zato nasprotne revizijske trditve ne morejo biti upoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotovljene relevantne okoliščine primera ne opravičujejo drugačnega deleža sokrivde oškodovanca, tako da je v tem delu materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.500.000,00 SIT in odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti za 400.000,00 SIT, kar se je glede na delež sokrivde in ob odštetju že izplačane zavarovalnine v znesku 352.665,50 SIT izrazilo v zvišanju končno prisojenega zneska od 1.318.700,40 SIT na 2.762.334,50 SIT. Prva tožena stranka v reviziji nasprotuje zvišanju odškodnine, češ da je materialnopravno zmotno in da je pravilna tista višina odškodnine, ki jo je za nepremoženjsko škodo prisodilo prvostopenjsko sodišče. Tako torej glede višine odškodnine nista sporni odškodnini za telesne bolečine in za strah.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je tožnik zahteval odškodnino 2.000.000,00 SIT, sodišče prve stopnje je ocenilo, da je primerna odškodnina v znesku 600.000,00 SIT, sodišče druge stopnje pa je znesek zvišalo na 1.000.000,00 SIT. Revizijsko sodišče s to odločitvijo soglaša. Očitne so namreč spremembe v tožnikovi zunanjosti, ki sta jih ugotovili nižji sodišči. Zaradi zloma leve očnice, zloma zgornje čeljustnice, zloma leve ličnice in zloma nosnih kosti brez dislokacije, je ostala pri tožniku leva stran obraza povešena. Pod levim očesom ima podočnjak. Tožnik malo škili, opazno je vdrto zrklo in vidna asimetrija med obema očesnima špranjama. Na spodnji strani veke je tri centrimetre dolga brazgotina, opazna je nesimetričnost obeh polovic obraza. Gre za skaženost na obrazu, torej na najbolj vidnem delu telesa. Ob ugotovljeni izraziti opaznosti skaženosti in ob ugotovljeni tožnikovi močni prizadetosti zaradi tega, kar je razumljivo glede na njegovo mladost, revizijsko sodišče pritrjuje presoji pritožbenega sodišča, da je zvišanje odškodnine na 1.000.000,00 SIT utemeljeno. Res se človek na lastno skaženost počasi privadi, kot navaja revizija, vendar gre pri tožniku za skaženost na obrazu, ki je ni mogoče prikrivati, tožnik pa bo glede na njegovo mladost še veliko prihajal v stik z ljudmi, ko se bo zaradi sprememb na obrazu neugodno počutil. Ob upoštevanju subjektivnih vplivov na tožnikovo psihično počutje tudi objektivna merila opravičujejo prisojeno odškodnino, pri čemer tudi primerjave z drugimi podobnimi primeri sodne prakse ne govorijo v prid revizijskim izvajanjem.

Revizijsko sodišče torej zaključuje, da je ob upoštevanju načela individualizacije višine odškodnine ter načela objektivne pogojenosti višine odškodnine v tožnikovem primeru odškodnina v znesku 1.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti primerna.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa revizijsko sodišče soglaša s prvo toženo stranko, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno zvišalo odškodnino za to vrsto škode od 1.000.000,00 SIT na 2.500.000,00 SIT. Tožnikova prizadetost na področju življenjskih aktivnosti res ni tolikšna, da bi to zvišanje opravičevala. Pritožbeno sodišče tehtnih razlogov za zvišanje odškodnine niti ni navedlo. Ponovilo je dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je pri tožniku oteženo prehranjevanje zaradi zmanjšane grizne moči, motnje senzibilitete levega lica in zmanjšanja občutljivosti dlesni aldeolarnega grebena gornje čeljusti. Druga posledica je polodprtost očesa ponoči in (zlasti zimsko) solzenje, kar povzroča vnetja veznice levega očesa. Ugotovljen je manjši vpliv teh posledic na tožnikove delovne in splošne življenjske sposobnosti. Ugotovljeno je nadalje, da zaradi opisanih posledic tožnik ni opustil nobene aktivnosti, ne fizične, ne športne in ne delovne. Nedvomno obstoji tožnikova prizadetost zaradi opisanih težav pri življenjskih aktivnostih, vendar niti tožnikova mladost glede na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ne daje podlage za višjo odškodnino od tiste, ki jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče. Revizijsko sodišče ob upoštevanju načela individualizacije na eni strani in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine na drugi strani zaključuje, da je v tožnikovem primeru pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.000.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je skupna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode v znesku 2.950.000,00 SIT primerna in pravična in so zato revizijska izvajanja delno utemeljena, kar zaradi delne zmotne uporabe materialnega prava narekuje delno spremembo sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Upoštevaje 30% tožnikovo sokrivdo in pa že prejeto zavarovalnino v znesku 352.665,50 SIT mora torej prva tožena stranka, ki je z revizijo delno uspela, plačati tožniku 1.712.334,50 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Obveznost druge tožene stranke, ki ni vložila revizije, ostane nespremenjena.

Zaradi spremembe sodbe glede prve tožene stranke je revizijsko sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka, koliko se tičejo prve tožene stranke. Tožnikove stroške postopka na prvi stopnji je odmerilo prvostopenjsko sodišče na 871.209,53 SIT, stroške prve tožene stranke pa na 281.700,50 SIT. Tožeča stranka je vtoževala odškodnino v znesku 9.500.000,00 SIT, v razmerju do prve tožene stranke pa je uspela z zneskom 1.712.344,50 SIT. Njen uspeh v tej pravdi je 18%, uspeh prve tožene stranke pa 82%. Glede na navedeni uspeh bi bila tožeča stranka upravičena do povrnitve 156.818,00 SIT pravdnih stroškov, prva tožena stranka pa 230.994,00 SIT. Po pobotanju bi morala tožeča stranka povrniti prvi toženi stranki 74.176,00 SIT pravdnih stroškov. Ker pa je bilo s prvostopenjsko sodbo tožeči stranki naloženo samo povračilo zneska 50.646,60 SIT pravdnih stroškov prvi toženi stranki, zoper to sodbo pa se je pritožila samo tožeča stranka, zaradi prvotoženkinega delnega uspeha v revizijskem postopku glede na prepoved reformacije in peius (359. in 383. člen ZPP) tožeča stranka tudi glede pravdnih stroškov ne more priti v slabši položaj. Zato je revizijsko sodišče glede pravdnih stroškov na prvi stopnji med tožečo stranko in prvo toženo stranko vzpostavilo odločitev prvostopenjskega sodišča, torej da mora tožeča stranka povrniti prvi toženi stranki njene pravdne stroške v višini 50.646,60 SIT.

Za tožečo stranko je bilo v njeni pritožbi proti prvostopenjski sodbi sporno 8.181.600,00 SIT. Upoštevaje tudi odločitev revizijskega sodišča je tožeča stranka s pritožbo uspela zvišati odškodnino za 393.634,10 SIT, torej je bil njen uspeh 5%. Pritožbeno sodišče je odmerilo pritožbene stroške tožeče stranke na 194.225,00 SIT, upoštevaje navedeni uspeh pa je bilo treba odločitev o pritožbenih stroških spremeniti tako, da mora prva tožena stranka povrniti tožeči stranki 9.711,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske sodbe od dne 28.11.2002 dalje.

Revizijsko sodišče je končno odločilo tudi o revizijskih stroških. Za prvo toženo stranko je bilo v reviziji sporno 1.443.634,10 SIT, uspela pa je z znižanjem odškodnine za 1.050.000,00 SIT. Njen uspeh je torej 72%. Revizijske stroške je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika po odvetniški tarifi in upoštevaje uspeh na 51.480,00 SIT. Tolikšen znesek mora tožeča stranka povrniti prvi toženi stranki.