Jedro

Tožena stranka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z izdano zamudno sodbo vložila po preteku 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZPP, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 120. člena ZPP zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 20. 6. 2014 v zvezi z izdano zamudno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 52/2014 z dne 27. 5. 2014. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in dovoli vrnitev v prejšnje stanje in zamudno sodbo z dne 27. 5. 2014 v celoti odpravi s stroškovno posledico. Navaja, da sta izdana zamudna sodba in sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje nezakonita in v nasprotju z določili materialnega prava, saj sodna pot sploh ni bila potrebna in tožniku delovno razmerje ni prenehalo. Glede na prejeto tožbo je bilo s tožnikom tudi dogovorjeno, da tožnik umakne tožbo prav glede na dejstvo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje in to dejstvo je bil tožnik tudi dolžan sporočiti sodišču. Tožena stranka je navedla zakaj ni podala odgovora na pritožbo (pravilno: tožbo) in ne pritožbe, to pa je iz razloga, ker je bilo s tožnikom dogovorjeno, da tožbo umakne, ker ni bilo prenehanja delovnega razmerja. Ker torej tožnik ni tako ravnal, kot je bilo s toženo stranko dogovorjeno, bi sodišče moralo tudi o tem presojati vsebinsko in se ne sklicevati samo na procesne določbe, saj izdana zamudna sodba z dne 27. 5. 2014 in izpodbijani sklep z dne 30. 6. 2014 nimata materialnopravne veljave, ker tožniku ni prenehalo delovno razmerje. Glede na navedena dejstva je tožena stranka navedla opravičljive razloge, saj se je sklicevala na dogovor s tožnikom, kateremu sploh ni prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka si glede na dogovor s tožnikom ni mogla predstavljati in je po njenem prepričanju v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in s pritožbo gotovo predstavila opravičljive razloge za ugoditev zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje in ugoditev pritožbi, saj dogovoru s toženo stranko tožnik ni sledil in ni umaknil tožbe. Tožnik je bil prijavljen kot delavec pri toženi stranki in je imel sklenjeno delovno razmerje s toženo stranko tudi z dnem 31. 3. 2014 in nadalje. Tako pomeni izdana zamudna sodba in izpodbijani sklep z dne 30. 6. 2014 tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6., 14. in 15. točki 2. odstavka 399. člena (pravilno 339 člena) ZPP. Tožnik ni imel interesa in razloga za vložitev tožbe, o tem pa se sodišče v meritornem odločanju sploh ni ukvarjalo, ker tega sploh ni presojalo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in navajal, da je sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilen, saj tožena stranka ni navedla nobenega opravičenega razloga, ki bi jo opravičeval, da ni podala odgovora na tožbo. Dejstvo je, da je tožniku dne 31. 3. 2014 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, saj ga je, kakor izhaja iz potrdila o odjavi iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tožena stranka odjavila iz zavarovanja z dne 31. 3. 2014. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, utemeljenost zahtevka pa nesporno izhaja iz tožbe in predloženih listin, zato je sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo. Če pa je tožena stranka, po prejemu tožbe in pred izdajo sodbe dne 11. 4. 2014, prostovoljno prijavila tožnika nazaj v zavarovanje, pa ne pomeni, da tožniku ni nezakonito prenehalo delovno razmerje z dne 31. 3. 2014. Tožena stranka bi lahko podala odgovor na tožbo in bi dejstvo, da je del tožbenega zahtevka že realizirala, sporočila sodišču, ni pa imela nobene pravice zahtevati od tožnika, da bi le-ta moral umakniti tožbo. Tožniku so že nastali tudi pravdni stroški, imel pa je tudi pravni interes, da se ugotovi, da je bila njegova odjava iz zavarovanja z dne 31. 3. 2014 nezakonita. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 6. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (3. odstavek 3. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je obravnavalo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je podala tožena stranka in svojo odločitev v sklepu oprlo na določbo 116. in 117. člena ZPP in ne na nedovoljena razpolaganja strank, kot to zmotno in protispisno zatrjuje pritožba. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnilni sklep za vrnitev v prejšnje stanje, povsem jasni in razumljivi. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa ugotavlja, da izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti zaradi katerega ga ne bi bilo možno preizkusiti. Izrek sklepa je povsem razumljiv in tudi ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa. Izpodbijani sklep ima tudi razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pri tem ne konkretizira glede katerih odločilnih dejstev je nasprotje med tem, kar se v razlogih sklepa navaja o vsebini listin in samimi temi listinami. Zaradi navedenega pritožbenega očitka o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP sploh ni možno preizkusiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ker je ugotovilo, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala in da so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni tudi vsi preostali pogoji, ki jih določa 1. odstavek 318. člena ZPP. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje tako tožbo kot tudi zamudno sodbo vročalo toženi stranki na naslovu A.. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje (tožena stranka je skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložila tudi pritožbo zoper zamudno sodbo, ni pa vložila odgovora na tožbo) zavrnilo na podlagi 2. odstavka 120. člena ZPP, ker je ugotovilo, da tožena stranka v podanem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjevala prav nobenega razloga, ki bi ga bilo moč opredeliti kot upravičen vzrok za zamudo roka v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper prejeto zamudno sodbo.

Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče v skladu s 1. odstavkom 116. člena ZPP na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oz. rok iz upravičenega vzroka. Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se po določbi 2. odstavka 116. člena ZPP pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo in se razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude. Predlog se poda pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (1. odstavek 117. člena ZPP). Predlog se mora vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok, če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela (2. odstavek 117. člena ZPP). Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje (4. odstavek 117. člena ZPP). V 118. členu ZPP pa je določba, da se vrnitev ne dovoli, če je zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka prejela poziv, da odgovori na tožbo dne 10. 4. 2014, kar je razvidno iz vročilnice v spisu (list. št. 4). V pozivu je bilo tudi opozorilo na posledice, če odgovor ne bo vložen v roku 15 dni. Odgovor na tožbo ni bil vložen, zato je sodišče izdalo zamudno sodbo. Zamudna sodba je bila toženi stranki vročena dne 28. 5. 2014. Tožena stranka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo vložila na sodišče priporočeno po pošti dne 19. 6. 2014, kar pomeni, da je zamujen rok za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi ga tožena stranka morala vložiti v roku 15 dni (2. odstavek 117. člena ZPP), zato bi ga moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 120. člena ZPP zavreči. Tudi če je predlog obravnavalo kot pravočasno vložen, morebitni dogovor s tožnikom, da bo umaknil tožbo, kar je tožena stranka pričakovala in zaradi tega ni podala odgovora na tožbo, ne more biti razlog za upravičen vzrok za zamudo zakonskega roka. Zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala upravičenega vzroka za to, da bi se ji dovolila vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tožena stranka, ko je predlagala vrnitev v prejšnje stanje, tudi ni opravila zamujenega dejanja, torej vložila odgovora na tožbo, skladno s 4. odstavkom 117. člena ZPP.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 145. in 155. člena ZPP).