Jedro

Voznik vozila je dolžan plačati zavarovalnici znesek izplačane odškodnine za škodo, nastalo pri uporabi vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje (pod I. in III. točko izreka) vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi tako, da je tožencu naložilo, da plača tožniku 3.700,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2009 dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške v znesku 243,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka v sodbi določenega petnajstdnevnega roka za plačilo obveznosti dalje do plačila. Pod II. točko izreka je sklep o izvršbi delno razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 3.700,00 EUR od 23. 1. 2009 do 24. 1. 2009. 2. Toženec s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo v celoti. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na to, da toženec v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo, kar bi lahko pomenilo, da zoper celotno sodbo, velja pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da sodbo izpodbija le v delu, v katerem ni zmagal v sporu, torej le v delu, s katerim je bil pod I. in III. točko izreka obsojen na plačilo in povrnitev stroškov (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne utemeljuje. Zato je ob tako posplošenem očitku moč odgovoriti le, da kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni podana.

7. Pritožba zaključek, da je bil toženec lastnik vozila, izpodbija z navedbami, da priča B. ni izpovedal, da bi vozilo izročil ravno tožencu, da ni razvidno, da je med B. in tožencem prišlo do soglasja volj, potrebnega za sklenitev pogodbe ter da ni razvidno, kdaj in na kakšen način naj bi toženec stvar pridobil v posest. Priča B. ima interes, da se morebiti ne bi začelo ugotavljati, da je bilo vozilo njegovo. K. B., ki je v prekrškovnem postopku res izpovedal, da je vozilo bratovo (toženčevo), pa je imel interes, da bi že povsem v začetku postopkov dokazal, da z vozilom ni imel nič.

8. Z gornjimi argumenti pritožba pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati. Ob izpovedbi K. B. v postopku P 88/2010, da je brat (toženi) vozilo kupil za dele, ter ob izpovedbi B., da je toženec želel imeti vozilo za dele, je sodišče prve stopnje povsem prepričljivo zaključilo, da je B. vozilo prodal tožencu ter ga dal v drvarnico B. Zato se materialnopravni zaključek, da je bil toženec lastnik vozila, izkaže za pravilnega. Za pridobitev lastninske pravice je bil namreč sklenjen veljaven pravni posel, avto pa izročen tožencu (40. in 60. člen Stvarnopravnega zakonika).

9. Pritožbeno stališče, da regresna obveznost ne obstaja, ker je toženec kot lastnik potreboval vozilo le za dele, ne pa za uporabo v cestnem prometu, ni pravilno. Okoliščina, zakaj je toženec kot lastnik vozila potreboval vozilo namreč ni odločilna, ker je lastnik vozila dolžan plačati zavarovalnici znesek izplačane odškodnine za škodo, nastalo pri uporabi vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila (41. in 15. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu).(1)

10. Trditveno in dokazno breme, da je voznik uporabil vozilo brez volje lastnika, je na tožencu. Pritožbene trditve, stavljene v tej smeri, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Zato njihove utemeljenosti ni dovoljeno presojati (337. člen ZPP).

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora stroške, nastale z njeno vložitvijo, kriti sam (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije z dne 4. 9. 2014, Vnuk, C-162/13, EU:C:2014:2146.