Jedro

Toženec je kot dejanski lastnik nevarne stvari uporabo te stvari in razpolaganje z njo prepustil tožniku, ki je delo z njo opravljal in nadzoroval samostojno, s tem pa je nanj prenesel tudi riziko, ki iz te stvari izvira. Odgovornost za nastalo škodo iz te stvari je tako prešla na tožnika, saj ta drugih okoliščin, ki bi kazale na objektivno odškodninsko odgovornost toženca v zvezi s to nevarno stvarjo, ni zatrjeval.

Toženec v času škodnega dogodka ni bil tožnikov delodajalec. Tako je bil tožnik pri opravljanju dela v času nezgode samostojen, zato bi moral sam poskrbeti za varno opravljanje dela.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 15.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2022 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik toženki dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.282,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da toženca v razmerju do tožnika ne zavezuje ZVZD-1, ker delovno razmerje med strankama ni obstajalo, je napačno. Sodišče prve stopnje status delodajalca presoja zgolj po določbah ZDR‑1, vendar se tudi po stališču VSRS v zadevi sklep VIII Ips 12/2019 pojem delodajalca pri vprašanju zagotavljanja zdravja in varnosti pri delu razlaga širše. Toženec je sam izbral in angažiral tožnika za izvedbo konkretnega dela, ga pripeljal na delovišče, mu določil nalogo - izrez odprtine, mu priskrbel orodje za delo, ki je bilo v njegovi lasti in v njegovem kombiju ter mu omogočil uporabo tega orodja. Tožnik je že pred tem opravljal delo za toženca, zato bi sodišče moralo priti do zaključka, da je to med strankama utečena praksa, zato je imel tožnik položaj delavca, toženec pa delodajalca. Vsebine pravdnega razmerja med strankama ne gre ugotavljati zgolj za en dan. Dejstvo je, da je toženec dolžan zagotoviti tožniku varnost pri delu, varovalno delovno opremo, mu posredovati navodila za delo in izvajati nadzor nad njegovim delom. Tako bi moralo sodišče toženca de facto šteti za imetnika nevarne stvari, saj je prehod odgovornosti s toženca na tožnika izključen, ker je delo opravljal po navodilih toženca. Ker toženec ugovora v smislu prehoda nevarnosti v okviru svoje trditvene podlage sploh ni podal, je sodišče s tem, ko je sodbo oprlo nanj, zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je bilo kršeno razpravno načelo, sodba pa za tožnika predstavlja sodbo presenečenja.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Iz previdnosti za primer, če bi pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in bi izpodbijano odločitev spremenilo v škodo toženca, uveljavlja, da naj se temu odgovoru na pritožbo priznajo izpodbojni učinki, saj se bo na tak način tožencu zagotovila pravica do pravnega sredstva. Priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodb0 preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je upoštevalo določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da odgovornost toženca za nastalo škodo tožnik uveljavlja na podlagi določb 179. člena ZDR-1, po katerih mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, ni podana. Tožnik s tožencem ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi in tudi ne pisne pogodbe o delu, zatrjuje pa, da so bili v njunem razmerju podani vsi elementi delovnega razmerja, zato je toženec njegov dejanski delodajalec. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni bilo obstoja delovnega razmerja, saj tožnik s tožencem nima sklenjenega delovnega razmerja in zoper njega ni nikoli vložil tožbe na sklenitev ali obstoj delovnega razmerja. Tako je pravilno odločilo, da toženec za tožniku nastalo škodo kot delodajalec ni odgovoren.

7.Nadalje je preverilo tudi tožnikove trditve, da je toženec odgovoren na podlagi splošnih pravil o civilni odgovornosti, zato odškodnino uveljavlja tudi po pravilih o subjektivni in objektivni odškodninski odgovornosti. Po drugem odstavku 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo, po 150. členu istega zakonika pa za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Enako kot imetnik stvari odgovarja tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, ali tisti, ki je dolžan stvar nadzorovati. Če je škoda posledica skrite napake ali lastnosti stvari, na katero uporabnika imetnik ni opozoril, poleg uporabnika odgovarja tudi imetnik. Ta pa je odgovoren za škodo, kadar je stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati (152. člen OZ).

8.Iz skladnih izpovedi obeh strank izhaja, da je tožnik za toženca večkrat opravljal priložnostna dela, ki mi jih je ta plačal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tudi kritičnega dne opravljal delo za toženca, saj se je ta z njim dogovoril, da bo za toženčevo partnerico A. A. izdelal odprtino za vrata, ki so jo pred tem pomotoma zazidali zidarji. Stranki sta tudi skladno izpovedali, da je toženec tožniku omogočil uporabo svojega orodja, ki se je nahajalo v tožnikovem kombiju, saj mu je dejal "tu imaš orodje", po tem pa je s kraja odšel in ni bil prisoten, ko je tožnik delo opravljal. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da mu je toženec podal navodilo, da izreže odprtino za vhodna vrata terase in določil dimenzije. Pojasnil je, da je bil okoli hiše narejen izkop, zato je lestev, ki jo je prislonil na zid hiše, postavil na neutrjena tla, ki so bila nižje od temeljne plošče hiše, se povzpel na predzadnjo stopnico lestve in s kotno brusilko začel rezati zid. Ta se je nenadoma ustavila in se nato s polnim zagonom ponovno vklopila. Zaradi tega je izgubil ravnotežje in s prižgano kotno brusilko padel na tla, pri čemer se je močno porezal po desni roki. Temu toženec ni oporekal. Tožnikovi trditvi, da je delal na višini 4 - 5 metrov, sodišče ni sledilo, še posebej, ker je glede na izpoved toženca in njegove partnerice ugotovilo, da je tožnik odprtino rezal približno na višini 3 metrov.

9.Iz izpovedi strank izhaja, da je bila kotna brusilka, ki jo je pri delu uporabljal tožnik, stara, črna in velika, da ni imela na rezilu nameščenega zaščitnega pokrova in da je imela zaklopko za samo izklop. Toženec ni oporekal temu, da zaščitni pokrov na rezilu ni bil nameščen, je pa izpovedal, da se je nahajal v kombiju in je bil tožniku za varno delo na razpolago, saj si je tožnik sam izbral orodje, ki ga je pri delu uporabil. V zvezi z zaklopko za samo izklop pa je podal pojasnilo, da kotna brusilka deluje tako, da se ob pritisku na tipko sama vklopi, pri ob izpustu tipke pa samodejno izklopi. Gumb za samo izklop se lahko ročno zatakne, tako da ga za delovanje brusilke ni potrebno držati in se posledično tudi samostojno ne izklopi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da za škodo od nevarne stvari, kar kotna brusilka vsekakor je, odgovarja njen imetnik. Pri tem je po stališču sodne prakse za opredelitev imetnika nevarne stvari pomemben odgovor na vprašanje, v čigavem interesu se določena nevarna dejavnost opravlja, ker za škodo, ki nastane pri delu z nevarnim strojem, objektivno odgovarja tisti, ki se ukvarja z dejavnostjo, v kateri se ta stroj uporablja. Tako je toženec na podlagi ustnega dogovora kotno brusilko prepustil v uporabo tožniku, kateremu ni za izvedbo del podal nobenih navodil, dela tudi ni nadzoroval, tožnik pa je za opravljeno delo prejel plačilo toženčeve izvenzakonske partnerice. Tako je toženec kot dejanski lastnik nevarne stvari uporabo te stvari in razpolaganje z njo prepustil tožniku, ki je delo z njo opravljal in nadzoroval samostojno, s tem pa je nanj prenesel tudi riziko, ki iz te stvari izvira. Odgovornost za nastalo škodo iz te stvari je tako prešla na tožnika, saj ta drugih okoliščin, ki bi kazale na objektivno odškodninsko odgovornost toženca v zvezi s to nevarno stvarjo, ni zatrjeval.

10.Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec v času škodnega dogodka ni bil tožnikov delodajalec. Tako je bil tožnik pri opravljanju dela v času nezgode samostojen, zato bi moral sam poskrbeti za varno opravljanje dela. Tožencu tako ni mogoče očitati nobene protipravnosti niti po 45. členu ZDR-1 in ZVZD-1, za škodo pa tudi ne odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti (131. člen OZ), ker zanjo niso kumulativno podane vse predpostavke.

11.Pritožba se sklicuje neutemeljeno tudi na sklep VS RS opr. št. VIII Ips 12/2019 z dne 10. 9. 2019. Gre namreč za stališče, da v primeru, kadar sta formalni in dejanski delodajalec dve različni osebi, formalni delodajalec zato, ker na skupnem delovišču ni prisoten, ni dolžan izpolnjevati svojih obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela v odnosu do tega delavca in ne odgovarja za škodo, ki jo njegov delodajalec utrpi pri nesreči pri delu na skupnem delovišču, ki je bilo z odločbo USRS št. UP-1514/22-18 razveljavljeno. Sploh pa v obravnavanem primeru (ni šlo za napotitev delavca s strani formalnega k dejanskemu delodajalcu) ne pride v poštev.

12.Ker pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, toženka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.